Alternativno razmišljujoči ljudje torej. Ki so predvsem vedeli, kaj vse se v Ljubljani ne dogaja. To, da so uspeli (nikakor ne brez težav) uveljaviti festival takšnih razsežnosti, je tudi dokaz, da je alternativna umetniška scena v tistih časih poleg nujno potrebne strasti, že premogla tudi dovolj trdne institucionalne pozicije. Kajti vsak festival je na nek način potrditev neke generacije ali srenje. Njegova nadgradnja. Tako se je Trnfest zgodil, ko je alter občinstvo izšlo iz najstniške faze in imelo v žepu že nekaj več cvenka, obenem pa ponudil solucijo, kako preživeti v pregovorno prazni Ljubljani avgust. To je bil osnovni koncept. Ki deluje še danes, ko je festival presegel osnovne okvirje in ko je njegov družabnostni moment še bolj prevladujoč nad programskim, kot je temu bilo nekoč, ko je bilo občinstvo med nastopi vendarle povečini obrnjeno z obrazi proti nastopajočim.
Dejstvo, da se je Trnfest začel z letom 1992 je pomenljivo.Tudi zato, ker so se po osmosvojitvi države zgodili številni drugi festivali. Pa ne, da v socializmu ni bilo poskusov in uspešnih izpeljav, kot naprimer ljubljanski jazz festival, festival slovenske popevke, festival narečne popevke Vesela jesen, Melodije morja in sonca in še kaj, kar bi lahko šteli med festivale za starejše, kot se je včasih reklo. Torej za generacijo pred drugo svetovno vojnih letnikov. Mlajši so imeli druge prireditve. Boom festival v ljubljanski Hali Tivoli je za rokersko generacijo iz 70-ih kultna prireditev, podobno kot je za kantavtorsko srenjo pomemben festival v Šenčurju pri Kranju iz konca sedemdesetih. V tistem času se je zgodil tudi Pop festival v Mostah pri Komendi, seveda tudi prvi Rock Otočec iz leta 1976, RIO fest, ki je bil nemara edina tedaj v naših krajih izvedena mednarodna festivalska "franšiza", pa punk festival v Zajčji dobravi leta 80, Novi Rock in še bi se kaj našlo. Seveda na Primorskem ali v Mariboru, kjer se je itak zgodil predhodnik Booma. Vendar pa nič od tega ni obstalo za dolgo. Razlogov čemu tako ne bo zmogel pojasniti niti ta zapis. Nekaj jim ni zneslo in ne bi presenetilo, če je šlo zgolj za denar.
Miha Zadnikar na vprašanje, zakaj se je RIO zgodil samo dvakrat, odgovorja: "Ker je bila scena marginalna, bendi so pa postali predragi". Izhodiščni Woodstock je bil v finančnem smislu polom, organizatorji so pa obogateli šele kasneje zavoljo prodaje avtorskih pravic od posnetkov. Tudi Isle of Wright, evropski odgovor Woodstocku, se je v originalu zgodil samo dvakrat, Leta 1969 in 1970. So ga pa spet oživili leta 2002. Nemara prav zaradi mode festivaljenja. Kajti festival ima dandanes malodane vsak. Tudi prostovoljci. Festival prostovoljstva.
Na zadeve je bistveno vplival pojav sponzorjev. Ljudi z denarjem oziroma s pristopom do sredstev, ki so v sponzoriranju festivalov uvideli priložnost. Morda zavoljo nekakšnih marketinških učinkov, kot priložnost za pranje oziroma za kanaliziranje denarja iz firme, zaradi politične računice, zavoljo ljubezni do umetnosti, ekscentričnosti, naklonjenosti ideji ali pač zgolj zaradi dobre volje in viška denarja. Kot govori informacija izza festivalskega zaodrja, bi brez sponzorskih sredstev redkokateri festival bil finančno pokrit. Nenazadnje imajo pop ansambli festivalske cene višje od običajnih, s čimer se osnovni festivalski efekt, ta pa je, da se zavoljo ekskluzivne turistične priložnosti biti par dni hipi, na istem mestu zbere več ljudi, kot bi se jih, vkolikor bi sešteli obisk samostojnih koncertov vseh nastopajočih, in ki se jim pobere denar na tisoč in en način, izniči. Predvsem je pa festival, sploh pa festival na odprtem za več tisoč ali deset tisoč ljudi, ogromen projekt. Letošnji Glastonbury, prireditev v Angliji, ki se vleče iz sedemdesetih let naprej, je bil odpovedan zato, ker zaradi olimpijskih iger ni na voljo dovolj stranišč in policistov. Taka je uradna razlaga, je pa seveda možno, da so si prireditelji enostavno zaželeli kanček premora. No, v vsakem primeru pa tudi za festivale velja da jih je lažje narediti ali ukiniti, kot pa obdržati.