Glavni cilj kustosa Igorja Španjola ob tokratni retrospektivni razstavi Marka Pogačnika je bil prikazati njegova odkritja najrazličnejših načinov povezav med umetnostjo in življenjem. To pa je težko, če vemo, da je bil Pogačnik v zadnjih petdesetih letih dejaven predvsem kot vodja duhovnih in ritualnih praks oziroma delavnic ter avtor kamnitih del na prostem, ki jih je težko prenesti v muzej. Zato se je Pogačnik lotil postavitve novih in minljivih instalacij, ki ponazarjajo njegovo mantro o povezavi vsega bivajočega v krhko ravnovesje, v katerem je človek le delček v kozmični celoti nevidnih tokov energij. Vendar razstava vseeno preseneti s kakovostjo zgodnjih del, ki kažejo avantgardnega, družbeno angažiranega Pogačnika v obdobju skupine OHO.
Če ne bi bilo hipijevskega gibanja, ki je zaznamoval tedanjo generacijo, bi Pogačnik najverjetneje (p)ostal politični umetnik neoavantgardnega kova, kakršni so se pozneje pojavili, denimo, v obliki skupine NSK. Toda razdor krščanskih dogem po drugi svetovni vojni in prevzemanje ideologije svetosti življenja, torej kozmocentrizma z duhom new agea, je Pogačnika oblikoval v skoraj religiozno sledenje zdravemu načinu življenja, sožitju z materjo naravo in premišljevanju najrazličnejših kontekstov med umetnostjo in življenjem. Po kratkotrajni, a zelo pomembni umetniški komuni v Šempasu je pričel raziskovati land art, iz česar je spletal vse bolj teoretsko misel, filozofijo modernega zdravljenja zemlje, in pričel v tem pogledu intenzivneje sodelovati tudi na mednarodnem področju. Postal je sodobni šaman, karizmatični vodja, ki skrbi za energetsko ravnovesje mestnih in podeželskih teritorijev širom sveta.
Njegova ohojevska konceptualna zgodba je seveda za naše zgodovinjenje najbolj pomembna, saj so takrat kot prva domača neoavantgarda s svojo konceptualno umetnostjo vstopili na mednarodno prizorišče, celo do Mome v New Yorku. Tej je primerno posvečen prvi prostor postavitve, nato pa v drugem sledimo njihovemu poznemu obdobju, ko se je Pogačnik skupaj s somišljeniki preselil v Šempas, kjer je radikaliziral koncept umetnosti kot življenja. Novo in še vedno aktualno področje Pogačnikovega ustvarjanja tvori teoretski pojem življenje umetnosti, ki ga v osrednjem prostoru predstavlja ogromna instalacija, prepletena iz vrvic, lesenih kosov in kamnov, ki ponazarja kozmologijo Pogačnikovega umetniškega univerzuma. Ker je ta bolj intuitivne kot pa konkretne narave in vseh teh energij ne moremo videti, deluje instalacija bolj kot artefakt, ilustracija tega, kar umetnik pravzaprav počne. Zanimivo pa je, da se je od najzgodnejših del do danes v njegovem snovanju ohranil neki minimalizem, asketsko in strogo delujoča forma, ki jo še kaže osrednja instalacija. V predzadnji sobi so predstavljeni geopunkturni projekti zdravljenja zemlje in slovenski državni grb, ki je oblikovan kot kozmogram. Pokaže pa se manko samih artefaktov, saj v nadaljevanju prevladuje vse več risb, študij in dokumentov, ki so nastali v različnih obdobjih in pač nimajo zadostne teže, da bi nosili razstavo.
Tako je še najboljši del razstave predstavitev koncepta komune-družine v Šempasu, združitve umetnosti in vsakdanjega življenja s prikazom Pogačnikovih diagramov in risb otrok, ki so tam odraščali, ter njegova zgodnja dela z izrazito politično vsebino. Od leta 1980 je večinoma pisal knjige in vodil delavnice, s čimer se je vpisal med svetovne novodobne zdravilce zemeljskih in mestnih energetskih anomalij in uspel prepričati lokalne oblasti po vsem svetu, da so postavile neobdelane kamne z vklesanimi kozmogrami. Sam se ne štejem med Pogačnikove oboževalce, saj sem doživljal njegovo delovanje po razpadu komune kot neke vrste eskapizem v duhovno-umetniške projekte zdravljenja zemlje, litopunkture in podobno, ki bazira na veri ali, bolje rečeno, teoretsko-umetniškem diskurzu, zaradi česar dela ne posedujejo tiste zdrave distance do življenja. Kljub temu ima njegova umetniška pot jasno začrtano smer in kot novodobni umetnik-šaman je edinstven v svoji posebni metodi zdravljenja urbanega in krajinskega prostora. Kot tak je brez konkurence v srednji Evropi in širše.
