"Kopalcem priporočamo, da so na bregovih kopalnih območij in naravnih kopališč pozorni na prisotnost iztrebkov glodalcev in da se jim izogibajo," pojasnjuje zdravnica Nataša Šimac z Zavoda za zdravstveno varstvo Nova Gorica. Mišjo mrzlico namreč najpogosteje staknemo ob opravilih na vrtu, polju in ob dejavnostih v naravi, predvsem taborjenju in kopanju, z vdihavanjem prahu, v katerem so posušeni iztrebki okuženih glodalcev, največkrat miši, voluharjev in podgan. Do okužbe lahko pride tudi zaradi neposrednega stika sluznice oziroma poškodovane kože s slino, sečem ali iztrebki okužene živali. Ob velikih festivalih z množično udeležbo se postavlja tudi vprašanje, ali organizatorji prireditev poskrbijo za varnostne ukrepe. Marko Vudrag, strokovni direktor novogoriškega zavoda za zdravstveno varstvo, ne pomni, da bi se kdaj pri njih kateri izmed organizatorjev množičnih prireditev o tem pozanimal. "Pa bi se moral," je prepričan, saj so množične prireditve z veliko bližnjimi stiki med ljudmi lahko vzrok za resne epidemiološke probleme.
Koliko je mogoče monitoringom verjeti?
Meritve kažejo, da je Soča v svojem spodnjem toku močneje fekalno onesnažena kot višje v Posočju, a so parametri onesnaženosti še vedno znotraj meje dopustnega. Zdravnica pa kljub dobrim rezultatom analiz opozarja, da se vedno kopamo na lastno odgovornost. "Kopanje v rekah, jezerih in morju priporočamo le tam, kjer se spremlja kakovost kopalne vode, in ne na nenadzorovanih divjih kopališčih," pravi in dodaja, da je tveganje mikrobiološkega fekalnega onesnaženja v naših krajih veliko, zato se moramo po kopanju čim prej splakniti s čisto vodo. Prav tako te vode ne smemo uporabljati za pripravo hrane in pijače na piknikih ob vodi. Odsvetuje tudi kopanje po deževju, saj kopalne vode tedaj zaradi povečane mikrobiološke onesnaženosti pogosto niso primerne za kopanje.
Ob vsakem plavanju, kažejo meritve, človek popije kakšen deciliter vode, ki vsebuje mešanico zdravju škodljivih in neškodljivih mikroorganizmov. Ob kopanju v močno onesnaženi vodi ti organizmi po navedbah Inštituta za varovanje zdravja pri človeku najpogosteje povzročijo glivične in virusne kožne okužbe ter vnetje sluhovoda, fekalno onesnažena voda pa lahko vodi tudi v okužbo prebavil in dihal. Čeprav večina bolezni po navadi mine sama od sebe, obstajajo jasni dokazi, da lahko kopalci zaradi onesnažene vode tudi težje zbolijo ali celo umrejo.
Mateja Poje z Agencije RS za okolje (Arso) zagotavlja, da na nobenem od 48 kopalnih območij, ki jih na morju in ob rekah Krka, Kolpa, Soča, Idrijca in Nadiža ter na Blejskem in Bohinjskem jezeru pa tudi na Šobčevem bajerju za agencijo spremljajo regionalni zavodi za zdravstveno varstvo (ZZV), mikrobiološka kakovost vode ni problematična. Pa lahko tem monitoringom verjamemo?
Če ne meriš, še ne pomeni, da onesnaženja ni
Dr. Darko Drev z Inštituta za vode (IZV) pravi, da so rezultati monitoringov kopalnih in pitnih voda, ki jih izvajajo ZZV, precej realni. "Ti monitoringi se financirajo iz javnih sredstev in izvajalci na podlagi poznavanja situacije sami določijo, kje, kdaj in kaj bodo v skladu s finančnimi možnostmi merili," pojasnjuje. Pojetova pa razlaga, da evropska kopalna direktiva za vso EU določa enotne kriterije ocenjevanja kakovosti kopalnih vod, po katerih se prek mikrobioloških parametrov E.coli in intestinalnih enterokokov določa fekalno onesnaženje kopališča. Vendar ljudje osvežitev poleti iščejo tudi na divjih kopališčih. Monitoringi površinskih voda in podtalnice niso tako pogosti kot na urejenih kopališčih v času kopalne sezone, zato Drev opozarja, da morda ne prikazujejo dovolj realno stanja vodnih teles skozi vse leto.
Monitoringi onesnaževanja voda, torej izpustov v vode, ki jih povzročajo industrijski obrati, komunalne čistilne naprave in meteorne odpadne vode, so po Drevovih besedah najbolj problematični in jim lahko najmanj zaupamo. Izvajalce monitoringov namreč plačajo onesnaževalci, v nekaterih primerih pa obstaja resen dvom, da tudi ti monitoringi ne zajamejo vseh parametrov, ki bi jih glede na vir onesnaževanja lahko pričakovali. "Če uredba ne zahteva spremljanja določenega parametra zaradi lobijev, ki so vplivali na njihov izbor, to še ne pomeni, da tega onesnaževanja ne moremo pričakovati," pojasnjuje Drev. Ob tem navaja konkretne primere: "Kadar določen obrat izvaja pranje oziroma površinsko obdelavo, lahko v odpadni vodi pričakujemo bor, saj se ga pogosto uporablja za mehčanje vode, kljub temu pa uredba njegovega merjenja ne predpisuje. Prav tako so odpadne vode iz klavnic in mesnopredelovalnih obratov mikrobiološko precej onesnažene, pa se mikrobiološki parametri tam ne merijo."
