So spomini na bronasto kolajno izpred dvajsetih let še vedno sveži?

Kako ne bi bili sveži (smeh). Ravno vsak dan seveda ne vrtim spomina toliko let nazaj, postanejo pa bolj sveži ob kakšnih debatah, še najbolj pa v času olimpijskih iger na vsaka štiri leta. Ko sem bil aktiven tekmovalec, je bilo seveda drugače. Tedaj sem imel še veliko rezultatskih ciljev, zdaj, ko že dve olimpijadi ostajam doma, pa se vsega spominjam še toliko bolj intenzivno. Zdi se mi celo, da se vsake toliko časa spomnim kakšne nove podrobnosti.

Tudi z zabave po osvojenem odličju?

Proslava je bila nora. Vse podrobnosti seveda niso za v javnost, je pa bilo res pestro. Takrat smo si dali duška, čeprav športniki in alkohol ne gredo skupaj. Prav gotovo smo imeli nekaj časa pomešane dneve in noči. Zabavali smo se v neki prijetni vaški gostilnici sredi Bagnolesa, kjer smo imeli veslači svojo olimpijsko vas. Takrat je imel lastnik več problemov z nami kot mi z njim. Nam je bilo takrat čisto vseeno, je bil pa med glavnimi akterji tudi Jelko Kacin in še nekaj zanimivih možakarjev.

Občutili ste tekmovalni utrip štirih olimpijskih iger. So se zelo razlikovale med seboj?

Razdelil bi jih lahko po več segmentih. Vse so bile svojevrsten presežek, vsake so po neki stvari izstopale. Barcelona 1992 seveda po naši kolajni, Atlante 1996 se spominjam po tipičnem ameriškem načinu življenja, Sydneyja 2000 po umirjenih Avstralcih, Aten 2004 pa po paniki na začetku, a so gostitelji igre na koncu speljali korektno.

Ste imeli kje negativne izkušnje?

Ne, nikjer. Vse v povezavi z veslanjem je delovalo utečeno. V Barceloni smo imeli veslači svojo vas, v Atlanti smo si najeli hišo blizu jezera, v Sydneyju smo bili vsi športniki v isti vasi, v Atenah pa smo živeli pol v vasi in pol v apartmajskih naseljih. Je pa tako, da olimpijske igre zaradi samega odprtja izgubljajo nekaj čara. Ko človek gleda ceremonijo po televiziji, vse deluje zelo famozno, je pa za športnika to velik napor. Nihče ne ve, da se mora tekmovalec že po kosilu odpraviti na stadion. Na stotine avtobusov je potrebnih, da vsi udeleženci iger pridejo na prizorišče. Vse mora potekati po ustaljenem programu, zato gre za velik organizacijski zalogaj. Prav zanimivo je v olimpijski vasi, kjer je 13.000 ljudi. Nikjer na svetu ne srečaš toliko različnih ljudi, od višine do polti, običajev, vere, vzdržljivosti, kultur... Jaz sem na olimpijskih igrah najbolj užival, ko sem imel po tekmi nekaj več časa zase. Usedel sem se pred jedilnico v olimpijski vasi in opazoval naokrog. Jedilnica je bila središče dogajanja. Kadar koli sem prišel tja, sredi noči, zjutraj ali zvečer, se je nekaj dogajalo.

Boste v naslednjih dneh šli kaj pogledat v London?

Na žalost ne, bom pa 2. avgusta, ko bo minilo dvajset let od naše kolajne, priredil zabavo. Žal se nihče, ali Olimpijski komite Slovenije ali kdo drug, ne spomni na kaj takega, meni pa se zdi, da si zaslužimo vsaj malo pozornosti. Z nekdanjima sotekmovalcema Milanom Janšo in Sadikom Mujkičem se bomo že znašli.

Pa mislite, da bo London ponudil kaj novega?

Zagotovo. Vsi k temu stremijo. Zdi se mi, da je dal London več poudarka varčevanju in da ne razmetavajo denarja. Zdaj vidimo, kako stadioni v Pekingu propadajo. Pred štirimi leti sem bil denimo v Barceloni in obiskal nekdanjo olimpijsko vas, ki je bila še vedno prazna in zapuščena. Vse je ostalo enako.

Kaj pričakujete od slovenskih športnikov? Koliko kolajn bodo osvojili?

Sam najbolje vem, da je nehvaležno napovedovati, kako se bodo razpletla tekmovanja. Občudujem Kauzerja, Kozmusa, tekvandoiste, Čopa, Špika... Skratka vse tiste, ki so se približali svetovni špici in ki imajo ali nimajo realnih možnosti za kolajne. Imamo precej želez v ognju. Brez odličja se ne bomo vrnili domov. Zagotovo ne. Da bi pa komur koli naložil breme in napovedoval, pa ne pride v poštev. Vsem bi zaželel veliko sreče in športnih užitkov.