Vendar v Sloveniji več (še) ne živimo v takšni družbi, zato je ravnanje trebanjskega Alojzija Kastelica nič drugega kot politično nehigienično vztrajanje na položaju, za katerega je zapravil vso legitimnost, ki jo je nekoč imel. Dejstvo, da lahko ostane na tej funkciji - po zakonu za njegovo kazen odvzem županovanja namreč ni predviden - pa bi moralo prebuditi tudi zakonodajalce. Ti še vedno dopuščajo, da na primer kakšno majhno prekmursko občino, dolenjsko mesto ali pa kar prestolnico lahko vodi in predstavlja nekdo, ki ima za to, da mu zakonska določila niso preveč domača, potrdilo okrajnega sodnika.
Dvome o poštenju in integriteti naših lokalnih oblastnikov že nekaj let krha tudi koprsko-ljubljansko-mariborska županska naveza Borisa Popoviča, Zorana Jankovića in Franca Kanglerja. Na koprski občini si kriminalisti podajajo kljuko, ljubljanskemu županu kljub bogatiji že najožji privrženci s težkim srcem verjamejo, da za skoraj polmilijonsko nakazilo na svoje podjetje od gradbinca, ki je delal za občino, ni vedel. Na Mariborskem koncu pa o županovih sumljivih poslovnih podvigih tako ali tako iz svojih hišic čivkajo že ptiči.
Četudi "Zoki, Popo in Franca" v en glas trdijo, da gre za politično motivirane obtožbe in podtikanja, je zgodb o korupciji, podkupovanju in nepremičninskem mešetarjenju okoli njih enostavno preveč, da nekatere med njimi ne bi držale vode. Ker pa naši sodnimi mlini meljejo počasi, svoje pa dodajo tudi pritožbe iz eminentnih odvetniških pisarn, v javnosti prevladuje mnenje, da so naši župani tako rekoč nedotakljivi.
Ob nenehnem bentenju čez državo in njene zakonske določbe, ki da zavirajo bliskovit razvoj njihovih občin, pa jim je poleg samih sebe tudi velik del javnosti uspelo prepričati, da lahko za potrebe višjega občinskega dobrega po svoji oceni nesmiselne zakone in etične standarde tudi kdaj in kdaj zaobidejo. Kot kakšni šerifi iz ameriških vesternov, ki na nekem teritoriju vzamejo zakon v svoje roke, odgovarjajo pa le sebi.
Dokler bomo volilci takšnemu početju na lokalnih volitvah naivno dajali odpustke z argumentom, da je sprejemljivo imeti na čelu občine takega župana, ki sicer da nekaj tudi v svoj žep, a veliko naredi, bomo pač imeli oblastnike, ki bodo asfaltno cesto naredili najprej sebi. V občinskih sejnih dvoranah bodo parket polagali svetniki z županove liste, s spremembo namembnosti zemljišč bodo veliko zaslužili županovi sorodniki in prijatelji, županova mama bo lahko brez denarja kupila občinske poslovne prostore, sami župani pa bodo čez noč postali ljubitelji dragih umetnin. Vendar ambiciozno in uspešno vodenje občine ne izključuje poštenja in preglednega poslovanja. Na srečo še imamo lokalne skupnosti, ki to dokazujejo.