Kdo so kandidati za najvišja mesta? Koliko je turistov? To sta dve najpogostejši vprašanji, ki si jih zastavljajo tisti, ki jih šport zanima, in tisti, ki ga spremljajo le prek olimpijskih iger. Odgovor je preprost. Vsi, ki bodo nosili slovenski dres na olimpijskih igrah, so naš ponos! Med njimi nikoli ni bilo turistov. Osvajalci kolajn, ki jih je bilo doslej neverjetno veliko in ki venomer potrjujejo, da smo Slovenci športni narod, pa so bili najboljši med najboljšimi.

Nosilci olimpijskega dresa so športniki, ki so morali izpolniti krute norme, da so si v svojih športih priborili olimpijsko vozovnico. Z njo so dosegli nekaj, kar večina navadnih smrtnikov ne bo nikoli. V svojem poslu so med najboljšimi na svetu, leta garanja in odrekanj so obrodila sadove. Velika večina med njimi ne dobi niti prejemkov v višini minimalne plače. Kljub temu so dokazali, da se da s trmo doseči ogromno.

Športniki, ki bodo od danes do 12. avgusta nastopili v Londonu, so ljudje, od katerih bi morali v teh težkih časih črpati energijo. Marsikdo bo London sicer zapustil razočaran, ker ne bo izpolnil olimpijskih pričakovanj. A naj žalost in jok trajata čim krajši čas. V športu obstajajo slabše stvari od olimpijskega razočaranja. Denimo dejstvo, da nekateri, ki so med najboljšimi na svetu, sploh nikoli ne bodo občutili olimpijskega vzdušja. Takšen primer je trofejni telovadec Aljaž Pegan, ki so mu kot specialistu na orodju gimnastična pravila onemogočila nastop na največji individualni športni prireditvi. Ali denimo športna plezalka Mina Markovič, ki blesti v športu, ki ni v olimpijski druščini... Ali številnim kolektivnim slovenskim zvezdnikom, ki so blesteli v klubih, z reprezentanco se pa niso uvrstili na olimpijske igre. V slednjo kategorijo sodijo košarkarji Radoslav Nesterović, Matjaž Smodiš, Boštjan Nachbar, Primož Brezec, Marko Milič... Ti športniki kljub milijonskim zneskom na računih nikoli niso bili največji. Nikoli niso bili olimpijci.