Pred kratkim je bil na spletni strani "Dying matters" objavljen kratek dokumentarni film o njegovih zadnjih tednih življenja. V osemminutnem dokumentarcu se Philip Gould predstavi, ko je za njim obdobje več operacij raka na požiralniku, številnih kemoterapij in obsevanj. Ob snemanju se je Gould že zavedal razširjenosti bolezni in končnosti svojih dni. Sledimo lahko presunljivi izpovedi moškega v enainšestdesetem letu starosti, ki je v filmu močno shujšan, najprej na svojem domu v naslanjaču ob kaminu, nato tudi med obiskom parcele svojega bodočega groba na pokopališču. Njegove besede so tako globoko segajoče, da poslušalce ustavijo v pogosto nesmiselnem drobnem zaskrbljenem vsakdanu.

"Življenje vpije vate z vso intenzivnostjo, ko se soočaš s smrtjo, ko ti povedo, da imaš pred seboj samo še mesece ali tedne," pripoveduje in nadaljujejo o tem, da je imel v zadnjih petih mesecih več srečnih trenutkov kot v zadnjih petih letih.

V njegovi knjižni izpovedi When I Die, Lessons from the Death Zone (Ko umrem - Lekcije iz območja smrti) berem odkrite izpovedi poguma od trenutka, ko je januarja leta 2008 izvedel za diagnozo, do zadnjih petih dni življenja v novembru 2011. Vendar to ni običajna zgodba človeka z neozdravljivo boleznijo. To je izpoved, iz katere izvemo o novem smislu zrenja smrti v obraz. Iz obupa ob slabi novici se je kot večni strateg, mojster volilnih kampanj, načrtovalec svojega življenja in tudi življenja drugih odločil poiskati smisel nove situacije. In ga je našel: javnosti odstreti doživljanje stisk, a tudi enako sublemičnih in ekstatičnih vsakodnevnih radosti ob zavedanju bližine smrti. Svoje družinske vezi in tudi intimne težave - vse nam ponuja, iskreno popiše, kot da v tem času ni nič več zasebnega in intimnega. Nenadoma postanejo tudi čisto osebne reči tako univerzalno človeške, da jih podeljuje z odprtostjo in radodarnostjo.

Ob zavedanju skorajšnje smrti v naslednjih tednih je odkril novo razsežnost: "Čeprav je to verjetno najslabši čas, je tudi najboljši vseh časov! (...) Smrt je izjemno kruta, a tudi izjemno močna." "Zdaj sem, vsaj upam, druga in boljša oseba, kot sem bil pred boleznijo… in nobenega dvoma ni, da je ta predsmrtni čas najpomembnejši in potencialno najbolj izpolnjujoč, poln navdiha v mojem življenju."

Pred skoraj dvajsetimi leti je tudi mojega pokojnega očeta prevevalo spoznanje, da raka na jeziku kljub nekajletnemu zdravljenju z operacijami in obsevanji ne bo mogoče ustaviti. Pripravljal se ja na oboje: na čudež, da se vendar pozdravi, in po drugi strani na dejstvo, da bo umrl, zato je tudi urejal praktične zadeve za pripravo pogreba. To je zagotovo v človeški naravi, da bolni kljub izčrpanemu zdravljenju v tistem svojem nemirnem prestrašenem delu še upa na ozdravitev, obenem pa se v drugem mirnem delu pripravlja tudi na korake končevanja in poslavljanja.

V tem času je bil moj oče zaradi več operacij na jeziku omejen v govoru, komuniciral je s pisanjem. Apetita ni imel, vsakih nekaj ur si je po cevki skozi nos sam dovajal utekočinjeno hrano v želodec. Bil je shujšan, utrujen, potreboval je več dnevnih počitkov in neprecenljivo potrpljenje in razumevanje vsega okoli sebe. Ne morem si predstavljati, skozi kakšne stiske se človeško življenje izvija v takšnih časih. Sama sem bila še mlada, na pragu svojega samostojnega življenja, vsa polna lastnih načrtov - sočutje do očetovega dogajanja še ni teklo v potokih kot zdaj pri mojem delu z bolniki ob koncu njihovega življenja.

Nekako me je zmedlo, ko sta mi z mamo poročala, da sta z rednega kontrolnega pregleda na Onkološkem inštitutu zavila še na pokopališče. Da, tudi moj oče je želel na pokopališče. Izbral in najel je svoj grob v kraju, kjer bo blizu vsem nam, svojim najbližjim. To je bil zapuščen grob, obraščen z visoko travo in plevelom, s kamnitim križem s trovejnimi zaokroženimi robovi na treh koncih. Ves nebogljen v premikanju se je oče v poletni avgustovski vročini potrudil svoj izbrani grob natančno premeriti. Mama je poplela travo in plevel.

Doma je oče s svojo poklicno natančnostjo geometra narisal želeno ureditev bodočega groba. Kje bodo zasajene rastline, kje pesek in vanj položen križ (ki ga je obdržal iz spoštovanja do prejšnjih najemnikov). Kako naj bodo razvrščene črke izbranega napisa na kamnu na pročelju…

Mene je to dogajanje prestrašilo in obenem sem bila ganjena. Jokanja nismo skrivali drug pred drugim v tistih žalostnih časih. Verjamem, da nas je izkazovanje ranljivosti samo še bolj povezalo in smo bili le tako zmožni podpirati drug drugega.

Oče je umrl tri mesece pozneje, konec novembra. Občudovala sem njegovo stabilnost ob vseh preobrazbah svojih zmanjšanih vlog. Najbolj ranljiv je bil kljub vsemu ob soočanju z izgubo obraza. Njegov rak je razjedel ne le jezik in grlo, tudi spodnjo čeljust in brado. Vsakodnevno previjanje ogromne odprte razjede je želel spremljati z ogledalom pred seboj. Solze so tekle po licih tako njemu kot meni, ki sem ga previjala v tistih zadnjih dneh. A obenem sva doživljala, vsaj tako mislim, enega najbolj polnih povezanih časov sploh. (In zaradi odkritosti smo imeli vsa njegova napotila, kako in kaj.)

Kaj nam sporočajo zgodbe ljudi, ki so tako pogumno zrli smrti v oči?

Kot je izjavil Philip Gould: "Intenzivnost življenja pride šele z vedenjem o smrti, vedenjem, da umiraš. To je še zlasti res, ko ti izrečejo verjetno prognozo. Strašna novica. A obenem te opremi, da lahko greš na sprehod v park in se odpreš trenutku ekstaze. Nato greš z vsem tem zavedanjem na kavo in čutiš trenutek ekstaze drugega za drugim - iz same hvaležnosti za vsak trenutek."

Naša sedanja kriza je enaka priložnost za vso družbo. Stari svet se razkraja, nastavki novega pa se šele najavljajo. Najlažje bi se bilo prepustiti občutkom negotovosti in strahu. Oba moška tik pred svojim minevanjem najdeta mir v soočenju s smrtjo tudi ob obisku svojega bodočega groba. Bolj kot se pred nami slikajo neizogibne spremembe kot minevanje starih temeljev družbene ureditve, z bolj intenzivno prisotnostjo bi se lahko odzivali na to dogajanje. Mu gledali v oči, ga pozdravljali in stopali v naslednjo spremembo - kot boljši ljudje, kot smo bili pred krizo.

Urška Lunder je strokovnjakinja s področja paliativne medicine, zaposlena na Univerzitetni kliniki Golnik in na Zavodu za razvoj paliativne oskrbe.