Debata je tekla tudi o političnem umoru embria, imenovanega Center sodobnih plesnih umetnosti. Prejšnja vlada ga je zaplodila, ta ga je splavila. Več kot dvajset let debat, osnutkov, boja za sodobno plesno institucijo je doživelo klimaks in takoj padec politične energije. Dolgo ogrevanje, hitra erekcija in neorgazmični zaključek. Menda opis tipičnega slovenskega seksa. Janša je predvsem ponujal različne ideje o formi mladega pokojnika in kot primer odlične prakse omenil dunajski Tanzquartier. Plesno četrt znotraj muzejskega kompleksa.

Da se bomo lahko vrnili k začetnemu stavku, pojdimo v bližnjo preteklost. Od leta 1984 v tem času na Dunaju poteka mednarodni plesni festival ImPuls Tanz. Gonilne sile, ki ga še danes poganjajo, so to storile zato, da bi dale sodobnemu plesu glas, stas in prostor v Avstriji. Festival kitijo referenčna imena sodobnega plesa, publiko pa si je pridobil tudi z udeleženci številnih delavnic. Od joge, breakdancea, baleta do sodobnega plesa so delavnice, ki so se dogajale na Dunaju, dodali so jim teorijo, ples za otroke, glasbo, ples za invalide. Letošnjih pedagogov nisem štela, približno 100 jih je.

Šelestenje evrov dobro dene tudi dunajskim hotelirjem. Nekaj udeležencev delavnic lahko pridobi štipendijo, preostali plačajo in seveda hodijo na vse predstave. Pametna poteza, ki Dunaj v enem mesecu spremeni v meko sodobnega plesa. ImPuls Tanz se nikoli ni spopadal s krizo publike, dvorane polnijo profesionalci s področja sodobnega plesa in drugih umetnosti, ljubitelji, domačini, številni turisti. Da je mesto Dunaj večinski, nikakor pa edini sofinancer, je samoumevno. Denar, ki ga dobijo in obračajo, je za naše razmere vrtoglav. Ta finančna infuzija bi nas spravila v stanje šoka, sledila bi koma. Ne vem, ali znamo do toliko šteti.

Ko sem pred leti bolj redno obiskovala festival, so me najbolj presenetile programske sekcije avstrijskega sodobnega plesa. Neduhovito, nedomišljeno, slabo izvedeno, suho, prav nič seksi. Moja edina reakcija je bila top pogled. Stanje v kvantiteti in kvaliteti je bilo okoli ledišča. Točka nič. Nisem mogla verjeti, da se kaj takega lahko znajde na programu festivala, ki sicer ponuja same presežke. Da sledim začetni telesni seksualni liniji: ob orgazmih glavnega programa slabe lekcije erotike. Toda programerji so tako skrbeli za domačo plesno sceno. Ne samo plemenita, temveč nujna poteza. Če ne posadiš, skrbiš, obrezuješ, neguješ in gojiš..., vse propade. Leta 2001 je bilo odprtje danes referenčne plesne hiše Tanzquartier. Od takrat se ob avstrijskem sodobnem plesu ne spopadam s topim pogledom in nizkim nivojem libida. Dobra umetnost je vedno hudo seksi, saj veste, v pogon spravi najbolj erotičen, skrivnosten in kompleksen organ možgane.

Tanzquartier so studii, knjižnica, videoteka, prostori za vaje, izobraževanje, debate in seveda predstave. Programski poudarek je na raziskavah. Tanzquartier ni plod dvajsetletnih asociacij, pogajanj, prošenj, takšnih in drugačnih aktivističnih osnutkov in predlogov zakonov. Je plod trdne, pokončne politične volje. Dogradili in opremili so prostore, zaposlili ljudi (drugič zapored je vodilna in odgovorna oseba iz Nemčije, izbrana seveda na mednarodnem razpisu), nabavili knjige in vse, kar pritiče pravi instituciji, ki skrbi za produkcijo, izobraževanje, arhiviranje. Tanzquartier ni nacionalno ustrojena institucija, gosti in zaposluje ljudi iz regije in drugih predelov sveta. Sledijo: nova delovna mesta, odprtost, odgovornost do davkoplačevalcev. Zmagoviti gol. Veliko po rodu neavstrijskih plesalcev in delavcev pleše in dela pod avstrijsko zastavo. Za dobro umetnost in tako tudi za promocijo Avstrije. Janša je poudaril, da bi naše mlado in sveže truplo v podobi Centra sodobnih plesnih umetnosti moralo imeti vse, kar ima veliki avstrijski brat: institucijo, delovna mesta, produkcijo, postprodukcijo, izobraževanje (plesno, zgodovinsko in teoretsko) in predvsem, da bi moral biti regionalni center, ki bi pokrival, recimo, Balkan pa i šire. Dom in svet. Za izraz Balkan se globoko opravičujem, politično korekten izraz je JV Evropa. Balkana ni več. Balkan spominja na kotel revolucije, erotike, vseh vrst prevratov... Mi pa res nismo taki!

No, dilema o tem, kakšno bi naše mlado truplo moralo biti, odpade. Trupla nismo niti spodobno pokopali. Ukinili, pokopali smo ga brez pogrebnih svečanosti, otožnega Turka, ganjenega Janeza, pardon, Ivana, z nekaj jokajočimi plesalci in obteženimi delavci ministrstva za zadeve. Ki so se morali ubadati s protesti in žalno gromovitostjo scene.

Brez kontinuirane skrbi za rože, ljudi, hiše, ceste, umetnost in vse druge stvari in živali vse to ne živi. Životari. Da bi v centru za sodobni ples naši vrli pogrebniki videli priložnost za nova delovna mesta (programerji, kreativci, mojstri), odprtost prostora, da bi črni, rumeni in bojeviti plesali za Slovenijo, da bi se tuji poznavalci in turisti hodili napajat k nam in polnit naš kulturni in usihajoči proračun, to pa ne. Domači kreativci na tem področju so navajeni delati za malo denarja ali nič, po kleteh in raznoraznih prostorih, bolje, da so lačni, ker so potem lažji, zahvaljujoč dobrim poznanstvom in simpatijam potem predstavljajo Slovenijo vsepovsod. Zakaj bi jim v utečeno životarjenje šokantno zarezali in jih oplemenitili z dobro plačanim delom, jim odvzeli skrb za preživetje, da bi se lahko posvetili izključno dobri umetnosti? Mimogrede: bili bi še boljši potrošniki. Naj gre dolga predigra z vmesnimi erekcijami in skupinskim neorgazmom veselo naprej. Mogoče zato, ker prevladujejo v fohu ženske in ne temelji vse na kleni slovenski besedi? Ples je očitno preveč globaliziran, neulovljiv, povsod razumljiv brez prevoda in podnapisov. Če je do sedaj preživel, ni hudič, da ne bo vztrajal še naprej, si je rekel Turk, ko je vihtel pogrebno lopato.