- Odlično, sijajno, bravo! je razigrano ploskala hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić. Bilo je zelo prepričljivo. Skoraj smo že mislili, da gre zares.

- Saj jaz pa sem mislil resno, jo je zbegano pogledal slovenski kolega Karl Erjavec.

- Kako mislite "resno"? je postala manj samozavestna šefica hrvaške diplomacije.

- Najbolj resno. Res se lahko zgodi, da če ne bo rešeno vprašanje Ljubljanske banke, slovenski parlament ne bo hotel ratificirati hrvaške pristopne pogodbe, a za to potrebujemo dvotretjinsko večino, je gospod Erjavec ponovil svojo izjavo s sestanka zunanjih ministrov članic EU. Želimo, da Hrvaška čim prej vstopi v Evropsko unijo in da ratificiramo pristopno pogodbo, a predpogoj za to je, da rešimo vprašanje Ljubljanske banke v skladu z obveznostmi, ki jih je Hrvaška prevzela.

- Vi se seveda šalite? je negotovo vprašala gospa Pusić, bleda v obraz.

- Draga kolegica, ji je odgovoril Karl Erjavec. Kdaj ste pa še videli, da se Slovenec šali?

Tako je po daljšem premirju spet izbruhnila vojna med Hrvaško in Slovenijo. Janšev zunanji minister jo je napovedal v Bruslju, Slovenija je spet - kot v starih, dobrih časih - zagrozila z blokado ratifikacije pristopne pogodbe Hrvaške z Evropsko unijo, čete Nove Ljubljanske banke pa so se premaknile ob mejni pas. Menedžerji NLB v modrih in sivih oblekah, v polni bojni opremi, z laptopi in ipodi, so zavzeli položaje v rovih vzdolž slovensko-hrvaške meje, hrvaški odvetniki z aktovkami in pisanimi fascikli so zavzeli opazovalnice, sirene za splošno nevarnost so zdrznile Hrvaško, zazibano v najdaljše obdobje miru v zgodovini teh dveh držav.

Hrvati tako v zakloniščih jedo mesne doručke iz blagovnih rezerv in živčni poslušajo radio, pričakujoč novice z meje: ali bo Ljubljanska banka vstopila na Hrvaško?

Na koncu se je izkazalo, da smo res tako neumni, da odpiramo novo fronto.

Najbolj genialno v konceptu nove slovensko-hrvaške vojne pri tem ni to, da je bilo glede Nove Ljubljanske banke vse dogovorjeno v okviru pogajanj z EU, ampak to, da je spopad nastal ravno iz dogovorjenega. Saj nič ne rečem, vojne in premirja so bili že prej, a nisem še slišal, da bi se kaka vojna začela s premirjem. Ta pa se je začela ravno s sporazumom in premirjem.

- S pristopnimi pogajanji z EU v poglavju o svobodnem pretoku kapitala se je Hrvaška zavezala, da se vprašanje Ljubljanske banke rešuje v sklopu sporazuma o sukcesiji, pravijo v Ljubljani.

- Ni res, odgovarjajo iz Zagreba. To sploh ni bilo predmet pogajanj.

- Bilo je.

- Ni bilo.

- Bilo je.

- Ni bilo. Jadranka Kosor se je z Borutom Pahorjem pred dvema letoma dogovorila, da pogajanja o reševanju primera NLB potekajo pod nadzorom baselskega BIS, Banke za mednarodne poravnave, opozarjajo v Zagrebu.

- Ni res.

- Je.

- Ni.

- Je. Še več, Kosorjeva se je s Pahorjem dogovorila, da je problem Ljubljanske banke bilateralno vprašanje dveh držav in da nima nobene zveze s pogajanji.

- Ni res.

- Je.

- Ni.

Poleg tega, da je najnovejši konflikt med Ljubljano in Zagrebom videti kot prepir dveh nezrelih otrok, se zastavlja veliko pomembnejše vprašanje: kako je mogoče, da se Ljubljana in Zagreb danes prepirata glede tega, kaj so se pravzaprav dogovorili na pristopnih pogajanjih in bilateralnih sestankih? Kakšna pa sploh so ta pogajanja in sporazumi, če so danes mogoče tako nasprotujoče si interpretacije? Ali obstaja, za božjo voljo, kakšna pisna sled teh pogovorov? Ali je mogoče v kakšnem vladnem arhivu najti zapisnik sestanka v Bruslju ali na Bledu in se s preprostim vpogledom v dokument prepričati, kdo se je s kom kaj dogovoril in kdo tukaj laže?

Jebenti, o čem sta se Hrvaška in Slovenija sploh pogovarjali in kaj sta se sploh dogovorili? Ali smo res tako neumni, da se tega nikoli nismo vprašali?

Ali so pogovori potekali v kavarni brez prič in zapisnikov: roka v roki, figa v žepu, pa trapasto režanje ob petih zjutraj na parkirišču, "kako smo jih zajebali"? Kot da bi se Hrvaška in Slovenija pogajali o kupoprodaji ukradenega in tehnično pomanjkljivega avtomobila za tristo evrov, ne pa o vprašanju, težkem več od milijarde.

Dobrodošli v novi vojni, tepci.