Prave osebe. Če bi kdo lahko bil seznanjen s te vrste postranskimi trivialnostmi narodnozabavne scene, kot je tetovaža navihanke, so to Mladi Gamsi. Ta hip menda najbolj energetska in radoživa ekipa na sceni, ki kombinira diatonično harmoniko, bobne, metal kitaro, irharice, priredbe jugohitov v polka stilu in še bi se dalo našteti kakšno njihovo kombinacijo. Vključno s specifično, malodane punkersko komunikacijo z občinstvom. "Ej, ne ploskat. Nej da vsak raj po pet evrov, bomo bol zadovoljni. Zdej pa pužeeeeen!" in že meljejo dalje. Zelo neposredno, za kar občinstvo, vsaj tak vtis se da dobiti, pokaže polno razumevanje oziroma nobene zamere. Ekipa je življu simpatična.

Narodnozabavna scena pač. Bržkone najbolj stvarno stoječ slovenski zabavljaški sistem, z ustaljenimi cenami, prizorišči za nastopanje, s številnimi bendi, železnim repertoarjem, zvezdami, sedanjimi in nekdanjimi. Scena, ki je po številčnosti prevladujoča, po obravnavi pa na neki način marginalna. In zato samozadostna. Zanimiv je na primer podatek, da na Sazasu šele od nedavna vodijo narodnozabavne ansamble pod posebno šifro. Prej so ves čas spadali v zabavno glasbo. Zato je tudi izjemno težko priti do številke, kolikšen delež slovenske glasbene produkcije predstavlja narodnozabavna glasba. Ali pa koliko je narodnozabavnih bendov. Seznam na wikipediji na primer šteje več kot 300 imen, čeravno so vštete tudi bivše zasedbe, bržkone pa je število celo večje. Tudi veselic oziroma narodnozabavnih festivalov je bržkone več kot 26, kolikor jih je za ta konec tedna napovedanih na portalu, ki pokriva veselice. "Tedensko nastopamo dvakrat do trikrat. Sedaj ko je sezona. Po tem nastopu gremo igrat še na veselico na Golo nad Igom," razloži basist Mladih Gamsov.

Mladi Gamsi so sicer mladinsko sorodniška podružnica Gamsov, benda, ki se je leta 1993 prebil s komadom O, Korl, narodnozabavno priredbo komada Oh, Carol skupine Smokie. Ta je bil ob svojem času nedvomen presežek narodnjaške produkcije. Najprej glasbeniško, saj so povzeli stari pop hit. Podobne vrste invencija in odmik od siceršnjega narodnjaškega stihoklepja je tudi besedilo. Njegov ključni del se glasi: "Ko so vrgli me iz šole, sem prjel se karjole," omenjeni so tudi gnoj, štok kola, pivo, nezaskrbljenost zaradi plačila dohodnine in drugi slikoviti atributi ruralne inačice epskega "luzerstva". Hit hitov. Starejši Gamsi so bili na programu festivala v nedeljo, vendar brez Marka Omahna, kitarista, glavnega vokalista in žurersko izvajalske legende. Zaradi odvajanja odvisnosti od alkohola v komuni ga v bendu ni že leto dni, povrh vsega se je nedavno še poškodoval pri nekih hišnih opravilih in končal v bolnišnici.

Pomen rojstnega dne

Idejo za prvi narodnozabavni vikend oziroma narodnjaški woodstock je, kot pravi, dobil Aleš Krpan iz Bukovice pri Novi Gorici. Visok, trdokostno močan človek, v kratkih hlačah, ki daje vtis, da ga ni pametno razjeziti, da pa to obenem tudi ni pretežko. "Na idejo sem prišel, ker mi je všeč ta muzika. Festivala narodne glasbe v naravi še ni. Po vzoru Metalcampa, le da je glasba druga. Moja pričakovanja so presežena. Ljudje so potrdili, da pridejo kljub dežju. Včeraj, v petek, jih je bilo 800, danes jih je 600. Ne gre za festival lokalnega značaja. Bistvo je ravno v tem, da Tolminci in lokalci niso prišli. V Tolmin sem prišel, da nekaj naredim za Tolmin. Ne zase. Če bi delal zase, bi delal v Bukovici. In ta plac, vsaj kar se tiče narodnozabavne glasbe, nikakor še ni vpeljan," pojasni avtor festivala.

Previdno mu poskušam oporekati glede ocene, da je na prizorišču 600 ljudi, vendar nekako ne vztrajam. Čeravno bi ga pop festival na račun honorarjev bržkone stal bistveno več, doda: "Ansambli igrajo za previsoke honorarje. Morali bi se zavedati, da sem pridejo zato, da se predstavijo ljudem. Za majhne solde bi bilo treba nastopiti. Cena vstopnice je 6 evrov. Za 8 ansamblov. Največji ansambel, ki danes nastopa, stane 2500 evrov. Če imaš 7 bendov, to navrže 14 jurjev. Bomo videli, kako bo."

Spodoben petčlanski narodnozabavni ansambel za sedem- do deseturno igranje na veselici sicer lahko zaračuna nekje do 2000 evrov, kar znese približno 400 na glavo ali 40 na uro. To je spodobno, ni pa pretirano. V neobdavčeni varianti seveda. S tem, da se po mnenju staroste Alfija Nipiča da preživljati z igranjem doma šele zadnje čase: "Včasih nisi mogel preživeti, če nisi igral v tujini, po Nemčiji in Avstriji."

Organizacijsko ozadje podjetja ni povsem jasno, je pa kot eden glavnih sponzorjev figuriral gospod Jejčič. Vinogradnik, v ležerni beli srajci, ki je med drugim počastil napovedovalko Tanjo s torto za rojstni dan. Za rojstni dan ji je sicer čestitala domala sleherna skupina, ki je v soboto nastopila. Bržkone je bilo tako tudi dan prej in dan kasneje. Voščilo za rojstni dan je na narodnozabavni sceni pač nadvse uporabna in malodane nujna točka programa. Podobno nujna, kot je bila v soboto izvedba V dolini tihi. Ali pa še bolj komada Ti moja rožica sicer odsotnih narodnjaških prvokategornikov Modrijanov. Njihova odsotnost je bila po mnenju marsikoga osnovna pomanjkljivost prireditve. Ta hip so očitno ene glavnih fac. Tudi zavoljo omenjenega hita, v katerem se da med vrsticami prepoznati narodnjaški odziv na milf trend: "Ti moja rožica, kraljica mojega srca si mladega. Ti moja rožica, na pragu srednjih let, najlepši cvet." Ultra hit, katerega refren temelji na učinkovitem že kar blago breakbeatovskem ritmiziranju z besedo ti, ki namiguje na staro vedenje, da narodnjaki v svoji potrebi po preživetju posegajo po fintah iz marsikaterega drugega žanra. Od nekdaj. Začenši z avsenikovskimi povezavami s slovenskim jazzom.

Iz opere v Tolmin

Tudi v Tolminu naletimo na starosto. Gospoda, ki zbudi pozornost s skrbno urejeno in v zlato blond obarvano pričesko v stilu Bennyja Hilla. Takšna pričeska lahko krasi le glavo profesionalnega artista stare šole. Gospod se izkaže za Srečka Kovačiča, klarinetista s 43-letnim stažem. V Tolmin je prišel z ansamblom Alfija Nipiča, ki je bil glavna zvezda sobotnega programa.

"Igram kar dolgo. Za menoj je kakih 43 let profesionalne kariere. Moj osnovni bend je mariborska opera, sicer pa sem prej skupaj s svojim bratom igral v ansamblu bratov Kovačič pa v ansamblu Trim (bendu z zbirko komadov s športnorekreativno tematiko iz 80., op.p.), prav tako pa še v rockerskih soul bendih, kot na primer Biseri in Talismani, v času beatništva. Skupaj z Edvinom Flisarjem, Ivom Mojzerjem. Sredi šestdesetih. Všeč mi je, da se dogaja, kar se dogaja. Žal mi je le, da ni več ljudi," je tudi v izjavi umirjeno precizen veteran in zaslužni slovenski kulturnik. Je namreč dobitnik nagrade Prežihovega Voranca za dosežke v kulturi.

A vrnimo se k torti za Tanjo. "Torta je iz Italije. Bomo videli, kakšna bo," navrže nekdo, preden Tanja zareže vanjo v VIP-šotoru. Izkaže se za izvrstno. Premore tisto nujno svežino. V Tanjine roke preide na odru, potem pa vinogradnik Jejčič in Tanja še zaplešeta slavnostni ples. "Tanja za napovedovalko ni bila izbrana slučajno. Je odgovorna in poštena oseba. A kako sovpadajo ženske in vino? To je harmonija, ki gre skupaj," odgovori Robert Jejčič na klasično vprašanje, s katerim nekako ne prebijeva ledu. Zato sem v drugo konkretnejši: "Zakaj ste glavni sponzor?" "Ker sem kupil tole zraven," mi odgovori, pokaže na osrednje poslopje na prizorišču, zgradbo dimenzije in oblike nekakšne vojašnice ali internata, ter me povabi noter. Ni da ni. V prvem prostoru velika jedilnica, v drugem klub, v tretjem tri steze za bovling, v četrtem steza za bovling in pripadajoči klub posebej za privatne priložnosti, v petem prostoru pa že po plišu dišeča diskoteka. In 85 postelj v zgornjem nadstropju, če prav razumem. Ambiciozno. Spoznanje, da je rojen vsega dva meseca pred menoj, ga, tako se zdi, gane manj kot mene. V nadaljevanju se sicer ne videvava več, ga pa nasprotno od prej, ko se mi je zdel blago ekscentričen lokalni vinogradnik, začnem dojemati kot malodane vrhunec generacije. Ob Tysonu. Ki je takisto letnik 1966.

V narodnozabavni glasbi so harmonikarji posebne vrste ljudje. Centri ansamblov. Primerljivi z veznimi nogometaši s številko 10 na hrbtu. Nemara je tako povsod. Tako pri nas kot v Srbiji, Franciji ali Mehiki, kjer je diatonična harmonika takisto osnovni inštrument tamkajšnje narodnozabavne glasbe. Frajtonarica naj bi v Mehiko prišla z vojaki cesarja Maksimilijana, med katerimi so bili tudi slovenski prostovoljci, tako imenovani meksikajnarji. Neki podobno samozavesten obvladaški gard imajo torej ti fantje harmonikarji. Šefi ceremonije. Stebri družbe. Podobne zapestnice jim padajo čez zapestje, ko z ročico prebirajo knofe na harmoniki. Podobne frizure nosijo. Z eno besedo, konkurenčni tipi, ki dajejo vtis, da se zavedajo svoje pozicije in da si nikakor ne pustijo srati. "Harmonikarji znamo nategnit. Harmoniko. Stalno iščemo pravo tipko, na koncu pa še vedno ne nategnemo. No, kdaj nam tudi uspe," se sprva zateče v mašilno besedičenje Vili Marinšek, harmonikar ansambla Erazem iz Postojne. Virtuozen inštrumentalist, ki pa se, vsaj javno, ni vajen jemati preveč resno. Tako se vsaj zdi. Nekako ga opogumim. "Danes sem igral kar v redu. Kdaj tudi ne. Kdaj ni dobro ozvočenje, pada dež ali pa je kaj tretjega. No, v večini primerov mi potem, ko se ogrejem, steče. Da, na odru sem imel štiri harmonike, z različnimi duri. In da, to je kar investicija. Ena stane med 4000 in 5000 evri, tako da sem imel samo svojega na odru za 20.000 evrov. Vložek se obrne z leti, ko začneš nastopati. Na dan igram veliko. Sem profesionalec. Najprej vadim vsaj eno uro zjutraj, popoldan pa itak poučujem harmoniko. Poleti nastopam minimalno dvakrat na vikend, jeseni in spomladi ter pozimi pa je več časa za počitek," pove.

Narodnjaško muzikantstvo je naporen posel. Harmonika tehta okoli 6 kilogramov, veselice in poroke pa znajo trajati tudi po deset ur. Ne bi bil krivičen do drugih harmonikarjev in drugih inštrumentalistov, vključno s kitaristi, ki v narodnozabavni glasbi, ki praviloma ne uporablja tolkal, funkcionirajo kot proizvajalci ritma. Vsakdo, ki stopi na oder, obvlada svoj posel, posebej pa navduši specialec iz Nipičevega orkestra, ki na oder stopi le za nekaj komadov. Pa ne zato, ker mu je ime Siniša, kar je kolega Vojnović, ki sem ga dan kasneje srečal tik pred nočno klapo snemanja Čefurji raus smeje vzel na znanje kot primer popolne asimilacije. Fantu res letijo prsti, smeje in z občutkom odigra nekaj inštrumentalov.

Učne ure na veselicah

Z narodnozabavno glasbo je nekako tako, da z njo ne preveč seznanjen osebek lahko v njej prepozna kaj navdušujočega. Vendar se "tujec" slejkoprej sooči tudi s tem, da tipičen privrženec narodnozabavne glasbe česa drugačnega ne sprejema. Povedano naravnost: da ti celo prisluhneš njegovi glasbi, on pa tvoji ne. Izključujoč muzikante seveda, ki so pretežno odprti za marsikaj drugačnega.

A osnovno spoznanje ob sobotnem obisku prvega narodnozabavnega vikenda je, da je narodnozabavna glasba predvsem glasba za ples. Prizor, da na podiju pred odrom v složnem ritmu valčka ali polke ob sedmih popoldan pri belem dnevu niha vsaj trideset parov, je bržkone nemogoče videti kjer koli drugje. Tudi ansambli nagovarjajo občinstvo kot "plesalce". To, da ljudje plešejo, je očitno najboljša potrditev ustreznosti glasbe z odra. In živelj je spreten. Enostavno zna plesati. Sploh upravljalec pek, pod katerimi se cmarijo odojki in rebrca, pozno popoldne z varnostnico uprizori 15 minut predstave, ob kateri se moškič, ki tega ne zna, nehote zamisli, da mu nekaj manjka. "Kje sem se naučil plesati? Na veselicah. Ne vem, kakšen ples pravzaprav plešem," pojasni dotični. Bržkone je šlo za disco fox, ples, kakršnega se je nekoč plesalo po diskotekah in o katerem priložnostni viri pravijo, da je posebej popularen v Avstriji in Nemčiji.

In prav ples je nemara tudi razlaga, od kod na teh narodnozabavnih prireditvah razmeroma zdolgočaseni obrazi za dolgimi mizami obsedelih. Ker gre za glasbo, katere funkcija je manj poslušanje in bistveno bolj plesanje. Kar pa ne nazadnje velja za vsako narodno glasbo, vključno z afriškim plemenskim bobnanjem. Ples je glavni.