Kakšne so bile prve ugotovitve SJM o Slovencih - kakšni so bili Slovenci leta 1968?

Ljudje so se tedaj izrekali za sprostitev zasebne dejavnosti, čeprav pretežno solidarni, so se izrekali za to, da manj razviti znotraj skupne države bolj skrbijo sami zase, na volitve smo hodili iz "državljanske dolžnosti", zadržano kritično so se izrekali do delovanja ZK, med vidiki razdvajanja so navajali predvsem "dohodke in življenjski standard", Stane Kavčič je med ljudmi tedaj užival največ ugleda.

Sicer pa gre bolj za vprašanje, kakšni smo bili mi, ko smo se postavili v vlogo raziskovalcev. Šestdeseta leta so čas snovanja družbenih ved na Slovenskem in čas prvih raziskav na tem področju. Dvajset let po koncu druge svetovne vojne se je Jugoslavija nekoliko bolj odprla. V novejši politični zgodovini bi to lahko označili kot liberalno odpiranje, kot obračun s trdimi silami. Nosilci sistema so spoznali, da kaže politično delovanje opirati na spoznanja o hotenjih, gledanjih, stališčih državljanov in ne zgolj mimo njih. Res je, da brez ustrezne podpore oblasti empirično raziskovanje tedaj ne bi bilo mogoče. Iz evropskega prostora se je tako k nam prenesla praksa sociološkega raziskovanja. Je pa začetno spoznanje o koristnosti raziskovanja pri oblastnikih kaj hitro splahnelo. S široko zasnovano raziskavo vrednot Slovencev smo bili že v začetku sedemdesetih s politiko v sporu. Izkazalo se je, da to, kar raziskujemo in razkrivamo, ni v skladu s predstavami političnih skrbnikov. Oblast je raziskavam odprla prostor, hkrati pa odkrila, da to ni tisto, kar si želi. A smo v nasprotju z raziskovalci v nekaterih drugih republiških središčih zdržali pritiske in raziskovanje pri nas ni zamrlo. Se pa razmerje med družboslovjem in politiko vedno znova kaže kot nerešeno, ne glede na sistemske razmere. To ni veljalo le za čas pred štiridesetimi leti, temveč tudi pred dvajsetimi, desetimi leti in velja še danes.

Hočete reči, da vedno obstajajo politični pritiski?

Težko bi temu rekel pritiski, vedno pa politika včasih bolj, včasih manj omejuje prostor raziskovanja, dvomi o njegovi smiselnosti in potrebnosti. Še zlasti to pride do izraza v kriznih obdobjih razvoja. Tudi danes bi na primer lahko rekli, zakaj pa bi opravljali raziskave, ko pa nimamo denarja.

So to že rekli?

S tem, ko so odvzeli del finančne podpore "producentom" znanja, torej univerzi in velikim inštitutom, so to dejansko rekli. Tudi družboslovju so rekli, zakaj bi v obdobju splošnega varčevanja še ohranjali raziskave. Sam menim, da je treba prav v razmerah družbene krize krepiti raziskovanje kot izvor novih iniciativ, novih rešitev. Ocena, da v kriznih razmerah ne potrebujemo sistematičnega družboslovnega raziskovanja, pomeni isto, kot če bi rekli, da v obdobju pretečih neviht ne potrebujemo meteorologov, saj bo tako in tako bliskalo in grmelo.

Obstajajo kakšna vprašanja, ki jih anketirancem zastavljate vse od prve raziskave pred 44 leti?

Naše raziskovanje razpade skoraj natančno na dve obdobji: na 22 let do osamosvojitve in na 22 let po njej. V prvem obdobju smo bili izrazito sistemsko determinirani. Z redkimi izjemami smo z raziskavami presegali slovenski prostor. Pri tem smo se sicer zgledovali po raziskavah, ki so tedaj potekale v Evropi in svetu, naše raziskave pa smo tematizirali glede na stanje in razumevanje problemov v Sloveniji - in glede na naše sistemske posebnosti. Evropsko družboslovno raziskovanje se je v desetletjih po drugi svetovni vojni največ ukvarjalo s problemi demokratične institucionalizacije. V središču teh raziskav so bili volilni procesi, politične stranke, pluralizem. Temu toku smo lahko znotraj "samoupravnega socialističnega" sistema, ki je bil sicer visoko participativen, hkrati pa po svoji osnovi avtoritaren, zaprt in ga ni bilo mogoče primerjati z drugimi sistemi, le deloma sledili.

So pa bili anketiranci v vaših prvih raziskavah manj kritični do sistema in oblasti, kot so danes.

Težko je reči, ali bolj ali manj, vendar so bili kritični. In prav zaradi tega so se oblastem naše raziskave zdele sporne. Znotraj danih okvirov smo ljudi spraševali, ali so njihova gledanja skladna s sistemom. V presojo smo jim ponujali prvinske elemente sistema in dobili kritične odzive. Tako smo na primer ugotovili, da v primerih sprejemanja odločitev na referendumih ljudje o predmetih odločanja vedo le malo, da sistemska predpostavka o skladnosti interesov ljudi in odločitev ne zdrži. To se je pokazalo na primer v zvezi z ustavnimi omejitvami zasebne iniciative, agromaksimuma. Ljudje so izrekali zadržano kritičnost do politike zveze komunistov...

A vendar je v raziskavi leta 1969 31 odstotkov vprašanih odgovorilo, da je politika, za katero se zavzema ZK, povsem skladna z interesi ljudi, 35 odstotkov pa, da je deloma skladna. Da ta ni skladna, je odgovorilo le slabih 5 odstotkov vprašanih.

Te odgovore je mogoče pravilno razumeti le v takratnih razmerah. Leto pred tem je bil delež kritičnih in zadržano kritičnih ocen bistveno višji, med obema meritvama pa je poleti 1968 sovjetska zasedba Češkoslovaške poteptala praško pomlad. Seveda se je to pokazalo tudi v stališčih Slovencev in pozitivnejšem vrednotenju domačih razmer.

Iz letošnje raziskave SJM je razvidno, da se ljudje vse bolj zavedajo, da smo v težki krizi, vendar kljub temu menijo, da bi morala država za delovanje nekaterih sistemov, kot so zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem..., nameniti več denarja.

Najprej o izvoru takega opredeljevanja. V temelju vrednotnega sveta Slovencev je solidarnost in na njej zasnovano razumevanje države kot socialne države. Od tu tudi gledanja na razporejanje skupnih sredstev države za različne namene.

Tudi v zadnji raziskavi smo povpraševali, kako ljudje gledajo na razporejanje proračunskega denarja po področjih. Čeprav smo v krizi, ljudje še vedno menijo, da mora država za tista področja, ki jim pripisujejo velik pomen za vzdrževanje zaželenih razmerij v družbi, dati vsaj enako količino denarja, če že ne več, kot doslej.

Gre tu za ostanke socialistične miselnosti?

Ne, gre za temeljno razumevanje vloge države kot urejevalke znosnih razmerij med podsistemi. Že leto dni teče razprava o zapisu zlatega pravila v ustavo, s katerim bi zamejili porabo prek določene točke, ne glede na posledice in možna neravnovesja v breme družbenih podsistemov, kot so izobraževanje, zdravstvo, medgeneracijska solidarnost... In to za ljudi ni sprejemljivo. Če bi v ustavo poleg fiskalnega pravila enakovredno zapisali še zagotovila za dostop do dela, zdravja, izobrazbe, pa še medgeneracijsko solidarnost in socialno varnost, bi to dobilo drugačen pomen. Če pa v ustavo zapišete zgolj fiskalno pravilo, gre za vsiljeno sistemsko regulacijo, ki vsa druga področja potiska pod gladino. Vendar pa raziskava kaže premik od dosedanje prevlade odgovorov, da bi morala država za zdravstvo, šolstvo, pokojnino namenjati veliko več ali vsaj nekaj več sredstev, k prevladi odgovora, naj namenja približno toliko kot doslej. Ta premik je izraz razumevanja aktualnih razmer.

A so vprašani kljub krizi pripravljeni le na znižanje sredstev za vojsko oziroma obrambo.

Celo pri policiji na takšno znižanje ne pristajajo, saj v njej vidijo pomemben dejavnik varnosti. Težko bi ob sedanjem razumevanju vloge države in prevladujočih vrednotah pričakovali drugačne reakcije. Ponavljam, država je po njihovem razumevanju predvsem regulator družbeno znosnih razmerij. Ne pozabimo, v temelju vrednotenja je solidarnost in socialna država. In težko bi enostavno rekli, da je to usedlina socializma, saj je solidarnost prevladujoča evropska vrednota, ki pa je med Slovenci še posebej izražena. Solidarnost kot vrednotni temelj sprejemajo vse skupine, vse kategorije prebivalstva: mladi in stari, bolj in manj izobraženi, zaposleni in brezposelni, revnejši in celo bogatejši...

Zakaj je prav pri Slovencih vrednota solidarnosti tako zelo izrazita oziroma ali je ta vrednota še zlasti razvidna, ko gre za pričakovana ravnanja države ali tudi pri ravnanju nas samih?

Gre za socialno izkustvo skozi desetletja, ko je bila solidarnost vgrajena kot sistemska prvina in pretežno tudi osnova za urejanje medsebojnih odnosov. In to ljudje pričakujejo še danes.

Kot pravite, pa je raziskava vendarle pokazala, da se ljudje zavedajo krize in so do države nekoliko bolj popustljivi kot v preteklih letih. Je torej sedanji vladi lažje vladati kot prejšnji?

Razpoznava in presoja razmer seveda prispeva k odzivu javnosti na ukrepe vlade. Ljudje so do lanskega poletja kazali veliko nezadovoljstvo z vlado, parlamentom, političnimi strankami; na neki način je prevladalo praznjenje odnosa do institucionalnega in še zlasti do političnega sistema. Se je pa po lanskoletnih volitvah - kot izhaja iz raziskave - prvič zgodilo, da nova vlada ni bila sprejeta z novimi upanji, s povečanimi pričakovanji. Dotlej so vlade imele vselej dokaj stabilne podpore. Tudi nastop prve Janševe vlade je spremljalo veliko pričakovanje, ki pa je kmalu uplahnilo. Nastop Pahorjeve vlade pred tremi leti je pospremilo manj pričakovanj, ki so se kmalu spremenila v nezaupanje in nepodporo. Po imenovanju sedanje vlade pa tega začetnega pozitivnega vzgiba sploh ni, pričakovanja so silno omejena. Raziskava pokaže, da večina sodi, da vlada ni oblikovana skladno z na volitvah izraženo voljo. Vsaj od začetka lanskega leta se postavlja vprašanje legitimnosti izvršne oblasti, glede na način delovanja v zadnjem času pa tudi legitimnosti zakonodajne oblasti, če ti dve sprejemata odločitve, ki so neskladne s temeljnimi vrednotami ljudi. Obstaja pa še veliko drugih vidikov, ki kažejo na zaznavo kriznosti družbenih razmerij in neuspešnosti razreševanja različnih vidikov krize. Eden od teh je naraščanje občutka ogroženosti. Ljudje se čutijo ogrožene zaradi odločitev vlade in parlamenta, nevzdržnih političnih odnosov, zaradi dogajanj na gospodarskem in finančnem področju, razpadanja podjetij, potiskanja ljudi v brezposelnost, širjenja socialnega dna, revščine. Ljudje izražajo težnjo za več razvoja in več enakosti.

In ta težnja po enakosti kot kaže raziskava ponovno vse bolj raste. V devetdesetih letih je bil v delu javnosti celo opazen rahel pristanek na povečanje razlik.

Težnja po enakosti je bila pred prehodom v nov sistem konec osemdesetih let manj izrazita kot danes. Tedaj smo opazili največ tolerance do smiselne neenakosti. S prehodom pa je neenakost naraščala. Bili smo - resda ne tako grobo - izpostavljeni tendencam, ki označujejo prehode v drugih vzhodnoevropskih državah, od Rusije pa do sosednje Hrvaške. Ljudje so tedaj videli upravičenost razlikovanj, vendar tega niso prevzeli v svoj vrednotni svet. In razlikovanja so se vse bolj kazala: v dostopu in razdelitvi premoženja, v dostopu do dela, v plačah in nagradah, pa tudi v dostopu do zdravja, do izobraževanja, v položaju upokojencev itd. Morda bi kdo lanski padec pokojninske reforme označil kot znamenje nesolidarnosti ljudi, ki ne dojemajo nujne potrebe po reguliranju tega področja. A gre bolj za vprašanje dozorelosti razumevanja, socialne in kulturne situacije, za pojasnjenost solidarnostnih osnov pri presnovi pokojninskega sistema. Gre torej bolj za vprašanje politične kulture in sposobnosti dialoga (s socialnimi partnerji), za vprašanje razumevanja oblasti. Nastaja vtis, kot da se je oblast v razmerah formalno demokratičnega sistema "tajkunizirala". Ta pojav je bolj splošen in ne označuje le razmer v prilaščanju lastnine, kapitala, temveč tudi v prilaščanju moči, ki naj bi izvirala iz vladavine ljudstva. Ta pojav se kaže celo v polju civilne družbe, na primer v delovanju vrhov katoliške cerkve.

Precej več zaupanja kot vlada in parlament pri nas uživajo represivni organi; še zlasti je v zadnjem času zaznati rast podpore policiji. Menite, da so razlog za to nekatere odmevne aretacije, ki vendarle nakazujejo povečanje njene učinkovitosti?

Ne. Vojska in policija sta na lestvicah zaupanja vse od leta 1992, torej odkar merimo to zaupanje, relativno visoko uvrščeni. Deloma lahko to pripišemo njunima vlogama pri osamosvajanju, deloma pa ujemanju s sodobnim razumevanjem njunih sistemskih vlog v Evropi. Ti dve ustanovi sta namreč tudi v tradicionalnih demokratičnih državah dokaj visoko vrednoteni; v Sloveniji sta celo nekoliko slabše ocenjeni kot drugje, vendarle pa na lestvici zaupanja zavzemata relativno visoki mesti. Ljudje očitno uvidijo pomen policije za varnost ljudi…

Vojska in policija pa sta tudi bistveno više vrednoteni kot sodišče. Je to za tradicionalne demokratične države običajno?

Ni običajno, je pa v srednji in vzhodni Evropi prevladujoče. Gre za kritično oceno delovanja sodišč, izraz zavzemanja za delovanje pravne države, zagotavljanja zakonitosti. V javnomnenjskem vrednotenju sodišč pa se nedvomno izraža tudi vrsta pristranih vplivov, aktualnega političnega diskurza, odnosa politikov do delovanja sodišč…

V zadnjem času izrazito narašča tudi nezaupanje v Cerkev in duhovščino, odstotek verujočih pa se zaradi tega ne znižuje - ta se od leta 1993 do danes giblje med 45 in dobrimi 50 odstotki.

Ta pojav je treba razumeti v slovenskem in tudi širšem, evropskem kontekstu, torej znotraj poteka sekularizacije, ki je značilna za evropski religijsko-kulturni prostor. Vendar se stopnja sekulariziranosti nujno ne izraža v nezaupanju v cerkvene ustanove. Včasih celo obratno. Pri nas naraščanje nezaupanja v Cerkev in duhovščino ne spremlja upadanje vernosti. Do nje so nezaupljivi tudi verni prebivalci Slovenije. Ostaja odprto vprašanje, kako regulirati položaj Cerkve v sekularizirani državi. Aktualno upadanje zaupanja ni zgolj posledica "zvonjenja zvonov", temveč bolj ocenjevanje njenega vstopanja v javni prostor po osamosvojitvi, ko se je pokazalo, da je v središču njenega delovanja poseganje po premoženju in vstopanje v politični prostor, ne pa njena pastoralna vloga. Se pa kritičnost do Cerkve ne izraža v upadanju religioznosti ljudi, ki je ostala na ravni 80. let. V Sloveniji namreč nismo doživeli "sistemskega obrata" v izražanju religioznosti, značilnega na primer za Hrvaško. Hrvati so sredi osemdesetih let kazali enako religioznost kot Slovenci, po obratu pa so, vsaj po videzu, vsi postali katoliki. Slovenci pa smo, tako kot drugi zahodni Evropejci, ostali pretežno sekularizirani - in bolj podobni zahodnim kot pa tranzicijskim družbam Vzhodne Evrope.

Zakaj je tako?

Razlogi za to so globlje v politični in kulturni zgodovini. V zadnjih desetletjih je bila Slovenija odprta, znotraj občega kulturnega toka Zahodne Evrope. Svetovno ugledni raziskovalec vrednot Engelhardt je v svoji analizi Slovenijo uvrstil v zahodnoevropski, sekulariziran vrednotni prostor; Slovenija je evropskemu identičen vrednotni prostor. Ta identičnost se je oblikovala že daleč pred osamosvojitvijo in je aktualni razvoj ni izničil, no, še ni izničil. Tudi po prevladujočih vrednotah smo bili Slovenci na prehodu devetdesetih pred drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi družbami.

Pri katerih vrednotah je ta sorodnost z razvitimi zahodnoevropskimi državami najbolj razvidna?

To se izraža v stanju sekulariziranosti, pri vztrajanju pri konceptu solidarnosti, pri zavzemanju za več enakosti; Slovenci smo sprejeli prvine pluralnega demokratičnega sistema. V nove razmere smo vstopili brez velikih pričakovanj in zadržano, saj smo sistemski obrat - sicer skozi konfrontacije - podoživljali mnogo prej. Poleg tega smo si na točki, ko se je pokazalo, da je sobivanje mnogonarodnih skupnosti pretežavno in prezamejujoče za naš lastni kulturni razvoj, želeli osamosvojiti. Same predstave o sistemskem prehodu pa so bile zelo zamegljene. Pojem socializem je na točki prehoda predstavljal še vedno pozitivno vrednoto.

In je pozitivna vrednota očitno tudi ostal oziroma imajo Slovenci - kot kaže vaša raziskava - do pojma socializem vse bolj pozitiven odnos.

Raziskave so pokazale, da je bilo pričakovanje ljudi ob osamosvojitvi zadržano, kasneje pa se je sprožila kritična presoja tega, kar se je v Sloveniji po osamosvojitvi dogajalo. Ta kritična presoja določa poglede na temeljno vprašanje, pred katerim ne stojimo le Slovenci, temveč tudi Evropa in ves svet. Jasno se kaže, da niti propadli socializem niti vesoljno prisotni finančni kapitalizem oziroma neoliberalizem v procesih globalizacije nista rešitev za razvoj in preživetje modernih družb. Gre za iskanje novih družbenih modelov, novih regulacij temeljnih odnosov v družbi…

Vendar pa Slovenci sodeč po vaši raziskavi socializem vrednotimo precej više kot kapitalizem. Gre predvsem za nostalgijo, ki postaja v kriznih časih toliko močnejša?

Ne gre za nostalgijo. Gre za iskanje rešitve za naprej, za bodočnost.

Za kar pa ljudje nimajo novega imena?

Tako je. Gre za iskanje novih modelov družbenosti. Ljudje čutijo velike premike in spremembe. Tudi Slovenija je v zadnjih dvajsetih letih doživela velike strukturne premike. Delavstvo je bilo potisnjeno na rob, sedaj se to dogaja širokemu sloju srednjega razreda. Krepi se ozek sloj gornjega razreda, ki pretežno svojega položaja ne utemeljuje na izjemnostih ustvarjalnosti, inovativnosti temveč na grabljenju družbenega bogastva, na prilaščanju premoženja, politične moči in celo zgodovine.

Zanimivo je, da vprašani tako rekoč vse pozitivne vrednote v večji meri povezujejo s predstavo o socialistični in manj s predstavo o kapitalistični družbi. Tako na primer kljub omejevanju svobode v času socializma kar 59 odstotkov vprašanih meni, da pojem svoboda ustreza predstavi socialistične družbe, s kapitalistično družbo pa ta pojem povezuje 34 odstotkov vprašanih.

To potrjuje oceno, da ljudje v vrednotenju socializma iščejo pot razvoja v prihodnje. Seveda pa nesvobodo sami ali v svojem okolju empirično doživljajo. Poglejte samo, koliko konkretnih posegov v svobodo se je s strani oblasti zgodilo v zadnjega pol leta. Gre za udare na svobodo posameznika, temeljne človekove pravice, na razumevanje pravne države… Vedno znova se odpirajo travme polpretekle zgodovine, pozabljamo pa, da nam razvoj v Sloveniji, v Evropi in v svetu nenehno in znova vsiljuje nove oblike nesvobode. Pri nas na primer "problem" izbrisanih, ki smo ga potisnili iz zavesti. Šele končna evropska sodna presoja nam sporoča, da je to delikt, da gre za skrajen izraz nesvobode, ki smo jo "proizvedli" domnevno v imenu naše svobode.

V letošnji in v lanskoletni raziskavi SJM ste postavili vprašanje, ali je Slovenija po mnenju anketirancev v zadnjih dvajsetih letih glede svobode, demokracije, zakonitosti napredovala ali nazadovala. Razlika med ocenami, ki ste jih dobili lani, in letošnjimi odgovori je več kot očitna. Število tistih, ki menijo, da je Slovenija zelo nazadovala, se je skoraj podvojilo. Bi na osnovi tega lahko rekli, da vprašani ocenjujejo, da je v zadnjem letu pri nas prišlo do velikega padca demokracije, svobode, zakonitosti...?

Rezultati kažejo, da v zavedanju ljudi naša država na področju svobode, demokracije, zakonitosti nazaduje. Ta proces je, žal, permanenten. Sredi preteklega desetletja se je zaradi videza blagostanja zdelo, kot da smo z delovanjem oblasti bolj zadovoljni, a se je kmalu pokazalo, da to videnje nima trajne osnove. Od tedaj je trend izrazito negativen in se širi tudi na institucije in "osebke", ki so bili doslej na lestvici zaupanja uvrščeni visoko. Zaradi svetovne ekonomske in finančne krize zaupanje izgublja evro, zaznati je padec zaupanja v Banko Slovenije...

Pa v Evropsko unijo, vstop v katero smo po osamosvojitvi množično podprli.

Seveda, pada tudi podpora EU pa Natu...

Kljub omenjenemu občutenju ogroženosti in nezadovoljstvu pa smo Slovenci s svojim življenjem in položajem vendarle relativno zadovoljni. Kako to pojasnjujete?

Obstajata dve, na videz ločeni polji doživljanja ljudi. Prvo je naš intimni prostor, ki poteka v neposrednih povezavah znotraj družinskega, prijateljskega, lokalnega okolja. Doživljanje v tem prostoru nas dela močne in odločilno vpliva, da smo še vedno znosno zadovoljni, še vedno se počutimo relativno srečne. Doživljanje sistema, opazovanje razmer na širši, globalni ravni pa se izraža v zaostreni kritičnosti. A v intimi se še vedno čutimo povezani, varni in relativno stabilni.

V preteklosti ste sicer ugotavljali, da sodimo Slovenci med manj srečne evropske narode.

Vendar je (še vedno) trend pozitiven. Kljub vsej kritičnosti in občutenju ogroženosti gre za umirjeno naraščanje srečnosti.

Je to morda povezano z naraščanjem zaupanja v družino?

Podpora družini pravzaprav ne more naraščati, saj je že v temelju visoko postavljena. Se pa zastavlja vprašanje, kako družino razumemo. Po mojem prepričanju ljudje družino razumejo kot množico oblik medčloveškega povezovanja v najširšem smislu. Torej vse oblike intimnega sobivanja ljudi.

Je pa delež tistih, ki v celoti zaupajo družini in sorodnikom, od leta 1991 pa do danes zrasel z 51 na 76 odstotkov. Smo torej postali toliko bolj zanesljivi starši, otroci, tete, nečaki, mali bratranci...?

Gre za občutljiv kazalec, ki opozarja na nekaj drugega, namreč na to, da človek lahko preživi, če ima upanje in zaupanje. Brez tega ne more izživeti svoje osebnosti in svoje družbenosti. Če upanje in zaupanje na sistemski ravni upade, se pač osredotoča k izvoru. Pri tem družina, primarno človekovo okolje, prijateljsko okolje prevzema pomembnejšo vlogo pri ohranjanju družbeno vzdržnih pogojev preživetja posameznika in družbe kot celote.

Če se vrneva na začetek vaših raziskav: bi torej lahko zaključila, da smo Slovenci bolj kritični do političnih in družbenih razmer kot leta 1968 in bolj srečni kot leta 1968?

Ja. Pa bolj kritični, kot smo bili leta 1978 in imamo manj razjasnjena pričakovanja, kot smo jih imeli leta 1988 - čeprav tudi tedaj nismo natančno vedeli, kaj vse želimo. Želeli smo namreč spremembo, odpravo določenih stanj, več lastnega kulturnega razvoja, več samostojnosti, skratka, več svobode. Konec osemdesetih smo si torej želeli nekaj, kar je moj pokojni prijatelj, profesor Peter Klinar označil kot "sistem neopredeljivega imena", utemeljen na solidarnosti. Nato pa smo padli v okope novega sistema in ugotovili, da tudi ta ni za nas.