Po delitvenem načelu: "Kdor ni z nami, je proti Nam!" Bila sem med njimi. Zdaj, po desetletjih, po uvedbi demokracije in ustanovitvi lastne države, sem spet med obtoženimi "sovražniki".

Kdaj sem "padla" iz elite osamosvojiteljev med "Naše sovražnike"?

In za kaj sploh gre? Kakšna je miselna in politična paradigma, iz katere izhaja ta ekskomunikacijska logika?

Odvečna sprava

No, začelo se je s člankom Zaustaviti desnico (Delo, Sobotna priloga, 18. april 1992). V njem sem opisala izključevalno logiko in na njej utemeljeno politiko večjega dela Demosa: radikalni protikomunizem z opravičevanjem kolaboracije, rekatolizacijo, vse večjo klerikalizacijo RKC, ki se je že tedaj prenašala na celotno družbo, moralno in politično stigmatiziranje tudi tistih članov Demosa, ki so bili v prvih vrstah pri zavzemanju za demokracijo v prejšnjem sistemu. In celo ljudi, ki nikoli niso bili člani Zveze komunistov, pa so bili označeni kot "komunisti". Ideja sprave, ki so jo desničarji in protikomunisti v prejšnjem sistemu sprejeli z obema rokama, ker jim je pač obetala enakopravnost pred zakonom in človeško dostojanstvo, je nenadoma postala odveč seveda ne na ravni besed, ampak na ravni dejanj. Zakaj se je to zgodilo, mi je postalo zares jasno šele ob nekem anonimnem pismu, v katerem mi je neznana gospa očitala članek Zaustaviti desnico, in dodala: "…predvsem pa ste nas onemogočili s spravo." Tako! Ideja sprave, ki se je v letih po njenem vstopu v javni prostor med desnico že udomačila, je potem, ko je sama prišla na oblast, postala odveč, celo več: onemogočala je radikalnejši obračun z nekdanjimi komunisti. In to naj bi bila moja krivda. Tega se tisti, ki mi z leve očitajo idejo sprave, češ da je zaradi nje danes tak naval protikomunizma in sovraštva, očitno ne zavedajo. Ideja sprave (ki so jo imeli v svojem Programu tudi Demos in posamezne njegove stranke) je omogočila miren prehod v večstrankarski sistem, saj je bila v osnovi odločitve Zveze komunistov Slovenije, da sestopi s piedestala Oblasti, kar je storila s pristankom na večstrankarske volitve in v sodelovanju s takratno neformalno opozicijo na uzakonitev večstrankarskih volitev. Kar pomeni, da je sestopila s piedestala avantgarde. Enopartijski sistem smo spremenili na svobodnih volitvah, ne s (proti)revolucijo na ulici, pač pa v volilnih kabinah.

Po volitvah desnici sprava ni šla več v račun. O tem je odkrito spregovoril pokojni metropolit dr. Alojzij Šuštar:

"Vedno znova sem poudarjal, da si moramo prizadevati za spravo z živimi, ko smo vsaj formalno dosegli spravo z mrtvimi. Žal tudi kristjani niso bili vedno pripravljeni na tako spravo. Večkrat slišim ugovor: 'Najprej bomo malo obračunali.' Vedno znova pa mora Cerkev spominjati na Kristusove besede: 'Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!' (Lk 23,34)" (Alojzij Šuštar: Spravne slovesnosti - plamenček upanja za slovensko spravo, v Cerkev v svetu 32/1998, 5-6, str. 105-106).

"Obračun" in sprava se seveda izključujeta (ne pa seveda tudi sodni pregon krivcev; a krivda je vedno individualna!). Toda "plamenček upanja" je bil vedno manjši, za pravi "obračun" pa je vendar bilo prepozno. Resnici na ljubo je namreč treba priznati, da vodstvo Demosa zavestno ni šlo v "obračun", v kakšne lustracijske dejavnosti, saj se je zavedalo, da je osamosvojitev prioriteta, prvi cilj po uvedbi demokracije zato smo osamosvojitev tudi izpeljali. Če bi tedaj šli v tak rigorozen protikomunizem, kakršnemu smo priče danes, do osamosvojitve morda ne bi bilo prišlo. Čeprav so bile tendence nekaterih skrajnežev, da bi ob, predvsem pa po osamosvojitvi hkrati tudi "malo poračunali" s komunisti, do tega vendarle ni prišlo. Zmagala je pamet in zavest o temeljnem nacionalnem interesu: ustanoviti lastno državo. Tedaj, pred osamosvojitvijo, pravzaprav že pred sprejemom zakona o plebiscitu, smo edinkrat morda v vsej zgodovini "stopili skupaj", zmogli utišati željo po "obračunavanju" in celo dosegli medsebojno zaupanje in nam je ta veliki met uspel.

Potem je šlo vedno bolj navzdol. Če so bile te tendence v času vladanja koalicij z Liberalno demokracijo nekako utišane, so izbruhnile po odhodu dr. Drnovška iz vladne palače. V času Bajukove vlade so se te rigorozne protikomunistične tendence pokazale prehitro in je na volitvah spet zmagala levosredinska opcija z Borutom Pahorjem na čelu, ki je kot premier bolj gledal na desno kot na sredino ali celo na levo. Na zadnjih volitvah je leva sredina sicer zmagala, ni pa bila sposobna sestaviti koalicije. Zdaj smo pod desno vladavino.

Obsceni šovinizem

Že takoj po prvih svobodnih volitvah se je skupaj s protikomunizmom začel obsceni šovinizem do vseh "tujerodnih elementov". Svoj vrhunec je dosegel z izbrisom teh "tujerodnih", sicer stalnih prebivalcev Slovenije. Njih šestindvajset tisoč. Tudi ljudje, ki so dolga leta gradili našo blaginjo kakršna je pač že bila so nenadoma postali odveč, brez dokumentov, zato so izgubljali delovna mesta, stanovanjske pravice, socialno zavarovanje, pokojnine… Koliko tragedij je bilo med nami desnice pa ni nič ganilo; vsa leta doslej je preprečevala, da bi se njihov status uredil in da bi se popravile krivice, storjene v imenu naše mlade države.

V prejšnjem sistemu sovražnega odnosa do mene zaradi srbskega rodu po očetu nisem čutila. Pač, ob eseju Krivda in greh na neki anonimni dopisnici, na kateri je nekdo mojo kritiko partijske sektaške politike, ki je svoj vrhunec dosegla s povojnimi likvidacijami, povezoval s srbskim poreklom. Pač nisem bila čisto "Naša". Mimogrede: v Srbiji in sploh na tleh ostale Jugoslavije o spravi niso razmišljali nikoli, zato pa so se v devetdesetih letih spopadali "četniki" in "ustaši", kakor da vmes ni bilo desetletij vsaj navideznega miru!

Vzrok, da v prejšnjem sistemu nacionalizma ni bilo videti in na medosebni ravni tudi čutiti ne, je bil v tem, da se je partijska oblast utemeljevala na fantazmi "delavskega razreda" in ne na narodu. "Bratstvo in enotnost", ta politična paradigma je prekrila vse šovinizme, bolje rečeno: potlačila jih je, kar se je izkazalo ob izbruhu mednacionalnega spopada v zadnji balkanski vojni. Vendar je zdržala petinštirideset let relativnega miru.

Vprašanje je, zakaj, od kod zdaj, po uvedbi demokracije in osamosvojitvi, ta sovražni protikomunizem. Bolje rečeno: sovraštvo, ki se odeva v protikomunizem. Najnatančneje ga je formuliral eden izmed Demosovih poslancev, ko je rekel: "Do zdaj ste vi nas petdeset let, zdaj pa bomo mi vas petdeset let…!" Prej ste vi (komunisti) imeli absolutno oblast, zdaj jo bomo imeli Mi pa demokracija gor ali dol! In od kod ta nečloveški revanšizem? Od kod in zakaj to, kar doživljamo danes? Očitno se je hotenje po absolutnem obvladovanju države, vse družbe, vseh njenih ravni in segmentov premaknilo z leve na desno, s komunistične na protikomunistično. Ta "nihaj" v desno je tolikšen, da ga vsaj sama nisem pričakovala. Toda od kod ta zadrtost, ta kakor bi rekel Taras Kermauner gentilizem, utemeljevanje na zgolj enem, slovenskem rodu?

Kako daleč in absurdno ta gentilizem (utemeljevanje absolutne oblasti na na-rodu) lahko gre, je razvidno iz izjave Demosovega poslanca ob diskusiji o 155. členu Ustave (o svobodnem odločanju staršev o rojstvu otrok), ko je dejal: "Po vojni so komunisti ubijali Slovence, zdaj pa hočejo uzakoniti splav, da bodo ja uničili slovenski narod!" Nenašemu se odreka vsaka človečnost, skrb za svoj narod, domovinska čustva, češ, tak človek, komunist, hoče izničiti lastni narod!

Hotenje po absolutnem obvladovanju družbe na podlagi ene (na klerikalizmu sloneče protikomunistične) ideologije, na podlagi ene Resnice in samozvano vzete absolutne Pravice odločati o bitju in žitju vsega in vsakogar, je načelno nelegitimno. Tega pooblastila ni mogoče dobiti na svobodnih volitvah, četudi bi desnica zmagala z dvotretjinsko večino. (A ni zmagala!) Ker je nelegitimno. Takega hotenja ni mogoče utemeljiti na naravnem pravu saj smo vsi ljudje po rojstvu enakopravni in enakovredni. Na tej predpostavki temelji demokracija. Tudi nelegitimno, totalitarno hotenje pa je vendarle treba nekje utemeljiti: na ideološko pojmovani "naravi", torej na (na)rodu. Kdor ni z nami, ni le proti Nam, je napačnega rodu; njegova kri ni prava, ni Naša. Ni nam enakovreden, je manj- ali nevreden. Nacizem se je utemeljil na sovraštvu do Judov, Ciganov, Slovanov…, komunizem, ki je sicer razglašal internacionalizem, se je končno izkazal kot ruski nacionalizem (Stalinovo zatiranje drugih narodov v okviru SSSR). Srbski "delavski razred" se je utemeljil na srbskem rodu. In slovenski nacionalizem se utemeljuje na slovenskem rodu in posledično na sovraštvu do "jugovičev".

Eksorcizen do drugih narodov je konstitutivni element politike, ki hoče obvladovati vso družbo po svoji podobi. Od tod ta zadrtost, ki je pripeljala do izbrisa ne-slovenskih prebivalcev, vztrajanje pri tem, da se jim krivic ne popravi in da se jih šikanira, onemogoča in žali še naprej. Desnica vse do danes preprosto ni dovolila, da bi se vprašanje izbrisanih uredilo in tudi sedaj, po sodbi evropskega sodišča, si je premier dovolil trditi, da je to le prepisalo utemeljitve naših pravnikov, ki so ščitili pravice izbrisanih kakor da evropski pravniki nimajo svoje pameti, da bi sami razsodili, kaj so človekove pravice in državljanske svoboščine! Nadutost Subjekta, ki vse vidi in vse ve, je neverjetna.

Vendar tudi to sovraštvo ni dovolj. Ost sovraštva - ker pač ni mogoče pokoriti vseh ljudi, jih umeriti po svoji ideološki meri - se usmerja tudi med nas, ki smo po rodu Slovenci. Vendar selektivno: četudi je bil nekdo v prejšnjem sistemu pridni komunistek in birokratek vse do osamosvojitve, je danes "pravi demokrat" in "pravi Slovenec", da je le pokoren in izpolnjuje ukaze vrhovne instance Ideologije in Oblasti. Drugi, četudi ima zasluge za uvedbo demokracije in osamosvojitev, če ni z Nami tudi danes v vsem, ni ne pravi demokrat ne pravi Slovenec.

Problem je v tem, da hotenje po absolutni oblasti "zahteva", predpostavlja in ustvarja en sam Center moči, iz katerega se potem širi ta ekskluzivnost "navzdol", v vse pore družbe. Za takšno hotenje je nujna tudi ideologija nad vsemi drugimi ideologijami oziroma političnimi interesi, torej Ideologija. Vsi morajo biti "pravi Slovenci"! Za kaj gre, se je nekega dne zareklo Janezu Janši, ko je bil dejal, da naša osamosvojitev še ni dokončana. Če osamosvojitev ni dokončana z ustanovitvijo lastne države in z njenim mednarodnim priznanjem - kaj potem osamosvojitev sploh pomeni? Tudi to je pojasnil: osamosvojitev se mora končati tudi v "kulturnem smislu", kajti še vedno so nekateri, ki menijo, da je bilo v Jugoslaviji bolje. Tako: vsi moramo misliti, da je v samostojni Sloveniji bolje kot prej, ko smo bili jugoslovanska republika, torej moramo misliti, da živimo v najboljšem od najboljših svetov. Kakor nekoč…

Prej smo imeli "revolucijo, ki teče", zdaj naj bi imeli proti-revolucijo, ki teče, ki bo tekla in tekla na naš račun.

In teče! Premier je pred volitvami obljubljal, da ne bo "odpiral ideoloških tem", zdaj prav to počne. Gledano iz njegove avtoritarne, sektaške metodologije izvajanja oblasti je to logično: nelegitimno hotenje po absolutnem obvladovanju vse družbe (začne se pri obvladovanju svojih sodelavcev, članov svoje stranke, koalicijskih kolegov in njihovih poslancev…) je logično nujno; ves čas namreč sistemsko nujno potrebuje samoutemeljevanje svojega hotenja, preprosto rečeno, potrebuje sovražnika. Ki mu jih ne zmanjka, saj se vedno najde kdo, ki miga s svojim jezikom in misli po svoji pameti. Zato ga je treba "osamosvojiti". Eksces na proslavi državnosti je bil zato logično-nujen. Kajti če hočeš utemeljiti (utemeljevati) svojo absolutno oblast, moraš postaviti točko 0, ustanovitev lastne države, za katero si, jasno, sam najbolj ali sploh absolutno zaslužen. Drugi so bili le bolj ali manj "zraven" ali pa sploh niso bili, jih ne priznamo, četudi so faktično bili. Ker absolutni oblasti ni nikoli zadosti, je tudi ritualizacija osamosvojitve permanentna nuja. Enako kot izklicevanje sovražnikov, komunistov, južnjakov…

To, česar ne smemo spregledati, je dejstvo, da tak sistem sam ne le sistemsko nujno potrebuje "sovražnika", temveč ga tudi - in zato! - sam ustvarja. Stigmatizira kot svoje sovražnike ljudi zaradi njihove povsem normalne kritičnosti. Da se lahko samolegitimizira in obnavlja.

Sovražni radikalizem

Seveda ne gre le za enega človeka ali posamezne skupine ljudi in njihovo izolirano samovoljo. Avtoritarne težnje se začenjajo pri vodstvu, pri Vodji. Sovražnost se širi od zgoraj navzdol. Tudi prek medijev. In to vedno bolj radikalna. Pred kratkim je moj soprog dobil dopisnico, na kateri piše:

Tine!

Vem, da imate težave s partnerico tuje narodnosti, a treba jo bo utišati - sama sili v to. Vse ugodnosti, ki jih je dobila v naši Sloveniji izkorišča v svoj prid in misli, da je pametna, a ni, če bo še dolgo čvekala proti slovensko, tudi proti RKC jo lahko stane vrečo, ki bo poslana po Savi navzdol v rodno domovino, tam pa se naj obnaša, tako nevzgojeno, kod to dela na blagoslovljenem pokopališču, tu se naj obnaša po Slovensko in bo spoštljiva do pokojnih, brez brbljanja. Tu smo Slovenci doma ne rabimo ne Jankovića ne madžarona Kučana in ne srbske pameti. Vse napisano je uresničljivo.

Novakova

Pismo vsebuje vse elemente šovinizma in gentilizma: ker napačno mislim, naj ne bi bila Slovenka. In obratno: ker sem (po očetu) Srbkinja, narobe mislim, nisem primerna itd. Tudi Milan Kučan, ki si ga je desnica izmislila kot simbol komunizma, ni Slovenec, ampak "madžaron", in tudi njega ne potrebujemo. Kakor seveda tudi ne Jankovića. Pa izbrisanih tudi ne. In sploh ne nekdanjih komunistov (razen seveda tistih, ki so danes "Naši"). Da mi pisec očita nespoštljivost do pokojnih, je njegov samoumevni ponaredek dejstva, da sem pred skoraj tridesetimi leti zahtevala pietetni odnos do po vojni pobitih, do vseh mrtvih, dostop do njihovih grobišč, postavitev spominskega obeležja vsem našim žrtvam, med vojno in po njej.

Toda to pismo s smrtno grožnjo niti ni največji problem (ne nazadnje dobivam kar precej takšnih groženj in seveda ne samo jaz; pred časom je nekdanja poslanka dobila v paket zavito crknjeno podgano, ker da kritizira Cerkev). Največji problem vidim v pripisu k zgornjemu tekstu:

Kar je tu napisano je bilo prebrano v polnem avtobusu z veliko ploskanja.(…)

To pa že ni le svobodno osebno mnenje, ampak družbena akcija: ščuvanje ljudi. Le kakšni so ljudje, ki ploskajo grožnji nekomu, da bo v vreči vržen v reko? Ker je ta dopisnica prišla kmalu po izidu nekega obskurnega članka v eni od desnih revij, v katerem me pisec dolži prav nespoštovanja po vojni pobitih, je jasno, da iniciiranje sovraštva prihaja od "zgoraj" navzdol. Ali se pisci in politiki desne opcije res ne zavedajo, kaj počno? In kakšna blasfemija je to, takšno zbujanje sovraštva do lastnih sodržavljanov? Nekdanji komunisti sploh nimajo človeških imen, ampak živalska, stranka Socialnih demokratov je na primer "rdeča horda" itd. Tudi z levice pade kakšna zmerljivka, vendar po zmerjaški "domišljiji" desnici ne seže do kolen. Seveda obsojam vsako "živalsko", ne-človeško etiketiranje!

Problem je prav to, da v tej in taki ideologiji pravzaprav ni državljanov, sodržavljanov, so le podložniki ali vsaj somišljeniki. Samo oni so pravi državljani in državljanke. In pravi Slovenci in Slovenke. Samo oni so (pravi) ljudje!

Ta sovražni radikalizem se zažira v celotno družbeno telo, razvezuje družbene in osebne vezi, zadira vedno globlje in globlje. Kje se bo to končalo?

Vse se dogaja iz te ekskluzivistične, sovražne logike. Vzpostaviti mora - po svoji gentilistični utemeljitvi - "čistost" nacije in čas "nič": pred osamosvojitvijo oziroma pred nastopom velikega osamosvojitelja ni bilo nič. Če je že bilo kaj - recimo narodnoosvobodilni boj - je bilo narobe, je manj kot nič in je treba to kar naprej izničevati. To, da na proslavo državnosti niso bili povabljeni borci, je iz te logike logično. (Pri koncipiranju programa za spravni dan v Rogu pred dvajsetimi leti mi še na misel ni prišlo, da bi oporekala izvajanju originalne izvedbe domobranske himne. Iz pietete do mrtvega in živega je treba včasih premagati svoje stališče ali celo odpor do česa.) Enako tudi selektivno zmanjševanje pokojnin. Da se razumemo: če smo že tako daleč pripeljali svojo državo, da je državna blagajna prazna, je razumljivo, da morajo tisti, ki imajo visoke pokojnine, pristati na znižanje. To - z vidika solidarnosti - ne bi smelo biti sporno in sama znižanju svoje pokojnine ne nasprotujem. Kako tudi bi? Dvesto tisoč in več upokojencev ima pod 600 evri pokojnine, delavci, če sploh imajo zaposlitev, so z dohodki na istem. Da ne govorimo o brezposelnih! Sporno pa je, da ta varčevalna nuja ni bila obrazložena, recimo na tak način: smo v stiski in tisti, ki imate višje pokojnine, solidarno pristanite na znižanje - in pri tem ne mislite, da vam s tem zanikamo vaše zasluge ali da vam jemljemo vaše človeško dostojanstvo; ko se bodo razmere uredile, bo dovolj za vse… Nekaj takega. Ne, izrecno je umanjkala vsaka obrazložitev in kategorije tistih, ki so jim bile pokojnine znižane, kažejo na jasno podobo ideološkega razločevanja: gre za pokoritev in ponižanje borcev, kulturnikov, zaslužnih športnikov (vseh, ki imajo kakšne nacionalne zasluge) pa seveda tistih, ki so delali na "tujem", v drugih republikah…

Ni videti konca temu sektašenju! Pred dnevi mi je prišla v roke pobuda Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic. Z večino predlogov se je mogoče strinjati, so pa v njej tudi postavke, ki kažejo na namen in sredstva za njegovo dosego: prevlada protikomunizma. Gre predvsem za naslednje sporne točke:

Protikomunizem je razumljen enovito, ne glede na čas in okoliščine, v katerih se je izvajal. Med vojno je bil omadeževan s kolaboracijo in s krvjo in ga ni mogoče enačiti s civilnim odporom partijski oblasti v miru, za časa socializma. Enačenje obojega implicira tudi rehabilitacijo protikomunizma in kolaboracije med vojno. Po načelu: če imamo danes Mi absolutno prav - in jasno je, da imamo - potem je jasno, da smo (so naši ideološki predniki) imeli tudi tedaj absolutno prav in to nam zagotavlja, da bomo imeli Prav tudi jutri. In s tem Pravico urejati družbo po svoje.

Zahteva počastiti "upornike proti komunizmu in borce za suverenost Slovenije" je jasna: implicira tudi rehabilitacijo medvojnega protikomunizma s kolaboracijo vred, počastitev izključno borcev za suvereno Slovenijo pa ipso facto izključuje prispevek borcev narodnoosvobodilnega boja k možnosti za ustanovitev suverene Slovenije.

Zahteva "politično in moralno obsoditi komunizem kot sistem in njegove zločine" je sicer v redu - toda ne brez sočasne izjave o spravi! Saj naj bi šlo za pomiritev, za nov začetek, ali ne? Ali šele za začetek pravega protikomunizma in vzpostavljanje absolutne protikomunistične oblasti? Brez izjave o spravi je to tako rekoč "vojna napoved" vsem, ki niso z Nami! Prav zahteva po počastitvi le enih borcev (za suvereno Slovenijo) kaže na to principialno sektaštvo, ki za spravo ne ve in noče vedeti. Seveda, vsa čast borcem za samostojno državo - toda ne na tak izključujoč način!

In še dve zahtevi, logični v luči Janševe izjave o osamosvojitvi, ki da še ni končana:

Treba je analizirati "zakonodajo in izvajanje zakonodaje, da bi se izločili vsi ostanki totalitarne miselnosti". Tako: posegali bodo v našo pamet, v to, kako naj (pravilno!) mislimo.

Prizadevati si je treba, "da bi omogočili priznanje zločinov in kesanje". Od nikogar ne moreš/smeš zahtevati, kaj šele zaukazati kesanja. To je poseganje v človeške duše. To je prizadevanje za totalitarno obvladovanje, za totalitarizem.

Priznanje zločinov (komunizma in protikomunizma) bi morale opraviti institucije, ki jih zločini moralno bremenijo, predvsem pa bi morala to dejanje opraviti država kot taka. In izreči obžalovanje in opravičilo prizadetim.

Tako se tudi ta "pobuda" vpisuje v zgodovino našega totalitarizma.

V arhaizme ujeti

Ustanovili smo svojo državo. Bil je svetel dan naše možne prihodnosti. Ob osamosvojitvi smo bili najbolj razvita dežela tako imenovanega vzhodnega bloka. Zdaj smo na repu. Kriza, ki je sicer zajela ves svet, bi bila pri nas lahko veliko bolj prizanesljiva, kakor je, če bi delovali sinergično, če se ne bi onemogočali sami. Največji sovražnik smo mi sami sebi. To je ta absurd, ki ga sama nikakor ne morem preboleti. Da postajamo vedno bolj zatohla, zavrta, nejevoljna, kar nesrečna dežela. Dokler bomo razklani na Naše in Sovražnike, ne bomo prišli nikamor, še najmanj v "obljubljeno deželo", kakršno smo si predstavljali ob osamosvojitvi in ustanovitvi lastne države.

Da pa ne bo vse izzvenelo, kakor da absolutno krivim zgolj radikalno desnico (tudi levica ima svoj delež, o čemer sem pisala na drugih mestih), naj opozorim, da je Slovenija, "objektivno" gledano, na stopnji predmodernega, v arhaizme ujetega časa. V tem obzorju se giblje naša desnica. To pa seveda ne pomeni, da se ne bi mogla miselno in dejavno, zavestno, torej hote vzdigniti iz močvirja revanšističnega kalimerovstva, samokritično pregledati posledice svojih dejanj, ki zažirajo v živo tkivo naše medsebojnosti, razvezujejo družbene in medosebne vezi, izničujejo naše energije - in se svobodno odločiti za drugačen začetek svoje politike: spravljivo, konstruktivno, prijazno. Za to pa bi samozvanci morali sestopiti s piedestala absolutne oblasti (desne "avantgarde"), se odpovedati nad-človeški nadutosti in samoposvečenosti. Se "zbuditi" iz samozaverovanosti v pristni medčloveški odnos, recimo: s krščansko ljubeznijo do bližnjega.