"Bloody Olympics, these are no people's games," je zarobantil taksist s komaj opaznim škotskim naglasom, potem ko sem ga v noči s ponedeljka na torek vprašal, ali se veseli olimpijskih iger. Preklemanska olimpijada, to že niso ljudske igre, je dejal. Olimpijske igre bi morale biti za ljudi, ne pa za tiste, ki imajo največ denarja in največji ego.

Peljal me je s postaje Victoria domov v Wimbledon. Ko sem ga ustavil, je bila ura ena in dvajset zjutraj. Kaj sem v noči s ponedeljka na torek počel sredi Londona? Ob desetih zvečer sem priletel s kratkega obiska v Sloveniji in bil tudi sam protiolimpijsko nastrojen, ker sem se z letališča Stansted do Victorie v londonskem središču z avtobusom peljal dve uri in četrt. Namesto običajne največ ure in četrt. Zakaj? Zaradi "predolimpijskih" zastojev, gneče, zamaškov… Ob enih in nekaj ponoči? Natanko tako.

Jeza in zmeda

Po enem pasu, ki je bil zaprt, so risali in pisali. Po vozišču. Risali so olimpijske kroge, pod njimi pa pisali "lane" (pas). Olimpijskih pasov je za 48 kilometrov in so del 174-kilometrske "olimpijske cestne mreže". Po olimpijskem pasu smejo od minule srede od šestih zjutraj do polnoči voziti le uradna olimpijska vozila, ki jih je blagoslovil LOGOC (organizacijski odbor olimpijskih iger v Londonu). Moj avtobus se je po polžje premikal ali stal pred dolgo ulico Park Lane in vzdolž nje. Na njej je vrsta najdražjih londonskih hotelov s petimi zvezdicami, v katerih prenočujejo največji gospodje - VIP-udeleženci olimpijskih iger, med njimi sto štirje člani Mednarodnega olimpijskega komiteja. Promet so ovirali tudi policijski kombiji, dostavna vozila… Ura je bila krepko čez polnoč, prometa pa več kot med jutranjo in večerno prometno konico. Tako sem prvič okusil, kaj pomeni "nedemokratični" olimpijski odvzem enega pasu cest, zaradi katerega so se Londončani, nevajeni takšnih avtokratskih odločitev, razburjali že, ko so to napovedali. Pasove so preimenovali v "zile", po nekdanjih državnih limuzinah, ki so vozile po Moskvi po posebnih pasovih za komunistične veljake. Odvzeli naj bi jih zato, da ne bi športniki zamujali na tekme. Res? V hotelih vzdolž Park Lana ni niti enega športnika. Povsod sami vipovci.

V sredo je bilo vse jasno. Olimpijski pasovi so povzročili veliko hujše zastoje, kot so jih Londončani vajeni med jutranjo in večerno prometno konico. Na veliko cestah je promet skoraj obstal, čeprav so londonske voznike dan in noč kar naprej pozivali, naj se izogibajo londonskega središča. Na olimpijskih pasovih je bilo videti bolj malo vozil. Po začetku iger naj bi olimpijske pasove uporabljalo po 1300 olimpijskih vozil. Voznikom vseh drugih vozil grozi kazen v višini 130 funtov za vožnjo in 200 funtov za ustavljanje ali parkiranje na olimpijskem pasu.

Spremembe v cestnem režimu so povzročile nemalo zmede in še veliko več jeze. Londončani so bili v sredo zelo jezni. Ogorčeni so bili tudi vsi tisti, ki se vozijo v London na delo iz predmestij in okoliških mest. Na avtocesti M4 je zvečer nastala devetnajst kilometrov dolga kolona. Mnogi so začeli uporabljati javni prevoz, a tudi tam se morajo boriti za svoj prostor, posebej v vlakih in na podzemni, saj se je v britansko prestolnico zgrnilo že blizu milijon obiskovalcev iger z Otoka, predvsem pa iz tujine. Mnogim Londončanom so se olimpijske igre zamerile in jim presedle, še preden so se začele. Taksisti so v ponedeljek pa tudi v sredo skupinsko protestirali, ker so tudi njim prepovedali uporabljati olimpijske pasove.

Tudi "moj" je bil med njimi. Zarobantil je tudi zaradi tega, da so LOGOC in politiki mesece in tedne prej, do pomodrelosti, razglašali najboljše in najbolje pripravljene igre v zgodovini.

"How do they bloody know?" se je jezno vprašal. Kako, za vraga vedo, da bodo… najboljše? Kakor koli, sinoči so se uradno začele: z otvoritveno prireditvijo, ki so jo prav tako vnaprej razglašali kot nekaj, česar svet še ni videl. Po vsem tistem, kar je bilo o prireditvi napisano in povedano v minulih dneh, tednih in mesecih, je svetu ponudila sliko idilične podeželske Velike Britanije, kakršne ni več. Številni so imeli pomisleke ne samo glede napovedovane vsebine, ampak tudi glede cene. Je bilo res nujno, da je LOGOC v kriznih časih za prireditev porabil nič manj kot 27 milijonov funtov, kar je zelo veliko denarja za eno in edino predstavo, ki naj bi trajala tri ure in pol? Skrajšali so jo, da bi se ja končala do pol enih zjutraj in da se ne bi nadaljevala s popolnim kaosom na postajah različnih sredstev javnega prevoza za pričakovanih osemdeset tisoč gledalcev, ko so se odpravili domov.

Olimpijska vročica?

Čeprav mi nihče ne more očitati nezanimanja za šport (aktivno se ukvarjam s tremi, pasivno jih spremljam precej več), se nikakor nisem mogel zares zagreti za olimpijske igre, četudi potekajo v mestu, v katerem sem doma že več kot četrt stoletja. Mnogim Londončanom so naravnost zoprne, pa ne samo zaradi pričakovanega prometnega kaosa. Organizatorji, del medijev, posebej televizije, slavni športniki, celo princi so govorili same lepe reči o igrah in poskušali posejati množično olimpijsko veselje (kruha in iger!), a ga ni bilo čutiti. Podpremier Nick Clegg je dejal, da "čuti olimpijsko vročico", kakršne ni čutil nikoli prej. Politiki s takšnimi ponarejenimi poskusi ustvarjanja nekakšnega množičnega navdušenja nad igrami le še bolj iritirajo kritike, ki v njih vidijo največjo korporacijsko orgijo in hlastanje po denarju vseh tistih v bližini olimpijskega korita. Veliko Londončanov je ali povsem ravnodušnih ali pa jeznih in ciničnih, kot je bil moj škotski taksist, ki je leta 1970 prišel v London za podaljšani konec tedna, pa je ostal… 42 let. In postal Londončan.

"They are bloody corporation games," je svoje misli o olimpijskih igrah nadaljeval z mnenjem, da so "preklemanske korporacijske igre". Orjaška korporacijska samozadovoljevalska orgija, ki nas bo stala milijarde. Zanimivo in blizu resnici. Po njegovem so igre organizirali zato, da bi peščica že bogatih ljudi in korporacij še bolj obogatela.

Kje začeti? Zakaj ne pri dobitniku štirih olimpijskih odličij in konservativnem politiku, zelo premožnem lordu Sebastianu Coeju, ki je predsednik LOGOC že od leta 2005? Lord Coe je na leto dobival za svoj trud 357.000 funtov, potem ko so mu menda zato, ker se je za organizacijo iger začel truditi več kot sprva dogovorjene tri dni na teden začetno olimpijsko plačo zvišali za 25 odstotkov. To je približno 200.000 več, kot dobi premier David Cameron. Še bolj se bo z igrami omastil direktor LOGOC, nekdanji investicijski bankir Paul Deighton, ki je vrsto let delal pri razvpiti banki Goldman Sachs in ustvaril premoženje, vredno več kot 100 milijonov funtov. Kot najbolje plačani član odbora je na leto prejemal 699.998 funtov. Poleg tega je v njegovi pogodbi za 700.000 funtov nagrad, ki mu jih morajo izplačati v treh obrokih. Obroku za leto 2010 se je menda odpovedal, da bi pokazal razumevanje za recesijske čase. Za "izvrstno opravljeno delo" bo na koncu dobil še 300.000 funtov. Poleg njiju se je na račun olimpijskih iger paslo še veliko drugih že tako bogatih ljudi. Pri organizaciji iger je sicer sodelovalo 6000 plačanih "organizatorjev" in 70.000 neplačanih prostovoljcev.

Škandalozna prodaja vstopnic

Ti zadnji so upali, da bodo zato prišli do vstopnic laže kot velika večina zainteresiranih Otočanov, ki menijo, da je bilo organiziranje prodaje vstopnic škandalozno. Od 1,9 milijona Otočanov, ki so hoteli potem ko so bili izžrebani kupiti vstopnice v prvem valu prodaje, jih je 1,2 milijona ostalo brez njih, čeprav so jih prodajali 2,3 milijona. Za 16 športov so bile razprodane že več kot leto dni pred igrami. Kaj bi šele bilo, če se blizu sedemdeset odstotkov Otočanov ne bi niti malo zanimalo za vstopnice? Za žreb se je sprva prijavilo 20 od 60 milijonov Otočanov (tretjina). Dva dni pred uradno otvoritveno prireditvijo težav z vstopnicami še ni bilo konec. Na stotine Avstralcev se je pritoževalo, da so tudi po devet ur čakali v vrstah, da so v roke dobili vstopnice, ki so jih že davno kupili na internetu.

Nekateri niso imeli prav nobenih težav z nakupom vstopnic. Najbogatejši Londončan, indijski milijarder Lakshmi Mittal (težak blizu trideset milijard funtov), jih je kupil 5000. Poleg tega je dobil v dar 320 najboljših sedežev za najzanimivejše, gotovo finalne tekme. Eno njegovih podjetij je eden od sponzorjev iger, ki jim je LOGOC ponudil 8 odstotkov najboljših od skupno 8,8 milijona vstopnic, vrednih pol milijarde funtov. Tisti, ki so olimpijskemu odboru podarili od 20 do 40 milijonov funtov, so jih lahko kupili 5000. Tisti, ki so dali od 40 do 80 milijonov, pa 7000. Na udaru kritik je bila tudi vlada, ki je kupila 9000 vstopnic (z denarjem davkoplačevalcev). Tretjino naj bi jih imela za ljudi, ki so pomagali pri organizaciji iger, dve tretjini pa za vipovce.

Prav vipovci so zgodba zase na tretjih olimpijskih igrah v Londonu, ki so povsem drugačne, kot so bile prve (leta 1908) in druge (leta 1948), saj bodo tudi najbolj vipovske igre v zgodovini.

Glavni krivci za to, da je olimpijski proračun rasel in rasel, so politiki, ker so izgubili nadzor nad njim. Težki milijoni so šli za plače in nagrade veliko preplačanih "organizatorjev", kot sta Coe in Deighton, za sumljive podizvajalce, lažne svetovalce in kdo ve kam še. Zaradi iger so bile ob denar državne loterije, številne navadne športne ustanove, ki so zato ali v težavah ali zaprte, pa tudi dobrodelne organizacije. Mnoge Londončane in Britance najbolj jezi podoba elitističnih in vipovskih iger, na katerih nameravajo narediti vse za to, da bi se "posebni gosti" v Londonu čim bolje počutili. To so množica korporacijskih debelih mačkov z vrhov sponzorskih podjetij, veliko večja armada vodilnih športnih funkcionarjev, ki bodo vse, od vstopnic do hotelov, dobili zastonj, in na stotine gostov iz sveta politike. Resnici na ljubo: malo kje, če sploh kje, znajo elite, pa naj gre za politične ali športne, tako razvajati kot na Otoku. LOGOC je obešal na veliki zvon, da bodo športniki "v srčiki iger", Londončani imajo občutek, da so tam vipovci in korporacije - sponzorji.

Za zaščito njihovih pravic je LOGOC uvedel drakonske izredne ukrepe proti vsem, od trgovcev do gostincev, ki bi "zlorabili" priložnost in "neavtorizirano" proizvajali ali prodajali kar koli, povezano z olimpijskimi in sponzorskimi simboli. Prepovedal je uporabo določenih kombinacij besed London in igre in 2012 v "prodajne in oglaševalske namene". Blizu tristo inšpektorjev kroži po Londonu in drugih krajih, v katerih bodo potekala olimpijska tekmovanja. V Cardiffu v Walesu, ki je gostitelj olimpijskega nogometa, so zasegli na tisoče majic in šalic. Inšpektorji nimajo smisla za humor. Zasegli so celo majice z napisom "Olimpijsko pivsko moštvo" in šalice z napisom "Če bi bilo pitje kave olimpijski šport, bi jaz imel zlato odličje". LOGOC je gledalcem prepovedal nošnjo majic, ki bi "promovirale" katero drugo osvežilno pijačo kot coca-colo, dolgoletno sponzorico olimpijskih iger. Govorilo se je celo, da bo bdel nad obutvijo gledalcev (zaradi Adidasa, ki je eden velikih sponzorjev), pa je nekomu kapnilo, da bi bilo nemogoče sezuvati gledalce, če bi prišli v copatah konkurenčnih proizvajalcev. Tako omejevalnega režima pri zaščiti sponzorjev še ni bilo. To je samo povečalo tradicionalno britansko kljubovanje "režimskemu" ravnanju in že itak močno protikorporacijsko nabrušenost.

Vojska v trenirkah

Korporacijsko naj bi bilo tudi varovanje olimpijskih iger, dokler ni družba G4S, ki jo je LOGOC najel za blizu 300 milijonov funtov, dober teden pred igrami priznala, da je izurila le štiri tisoč varnostnikov. Bistveno premalo. Do zdaj naj bi jih 5800. Še vedno premalo. Poleg tega je njihova izurjenost pod velikim vprašajem. Vlada ni imela izbire: morala je vpoklicati dodatne vojake, ki so se pridružili 13.500 že določenim. Prejšnji teden 3500, v sredo še 1200, ker je G4S priznala, da morda nima dovolj mož niti za varovanje otvoritvene prireditve na olimpijskem stadionu. Za varnost športnikov in vseh drugih bo zdaj poleg policije skrbelo nič manj kot 18.200 vojakov, kar je precej več, kot je britanskih vojakov v Afganistanu (9500). Namesto da bi bili organizatorji hvaležni oboroženim silam, so razbesneli vojaški vrh, ko so zahtevali, da bi bili vojaki oblečeni v - trenirke, "da bi bili videti manj agresivni". "Vojaki so. In vojaki nosijo uniforme, po katerih se prepoznavajo med seboj," je vojska hladno zavrnila povsem nerazumno zahtevo.

Mnogi Londončani in drugi Otočani najbolj zamerijo vladi in politikom, da hočejo med igrami z vsemi sredstvi zadušiti vse oblike protestov proti varčevalni politiki in zategovanju pasov: na eni strani so pozivi k severnokorejski stoodstotni podpori olimpijskim igram, da bi svet videl srečno podobo Velike Britanije in vlagal vanjo, na drugi obsojanje tistih, ki bi protestirali in stavkali, kot "špilferderberjev", ki hočejo rojakom pokvariti olimpijsko veselje. Londonski župan Boris Johnson se je odločil za podkupovanje, saj bo zaposlenim v londonskem javnem prevozu iz mestne blagajne razdelil za 35 milijonov funtov nagrad, da ne bi stavkali med igrami. Vozniki podzemne železnice, na primer, bodo dobili po 1000 funtov. Za to, da bodo prišli na delo. Zaposleni v javnem prevozu so izkoristili trenutek svoje moči, saj bi njihova stavka povzročila nepopisen olimpijski kaos.

Vladi je uspelo preprečiti tudi stavko zaposlenih v uradih za priseljence in v carinski službi, ki naj bi se začela na predvečer otvoritvene prireditve. S to stavko bi povzročili kaos na letališčih in drugih mejah. Sindikati so jo odpovedali v zadnjem trenutku, domnevno zato, ker jim je vlada obljubila dodatnih 800 delovnih mest na mejah in 300 v uradih za izdajo potnih listov. Vlada trdi, da ni ničesar obljubila, ampak da je nova delovna mesta načrtovala že prej. Vodstvo sindikata pravi, da je bilo tarča "zmerjanja in strupa", vlada pa, da je zadovoljna, ker je sindikat "spregledal in odpovedal nerazumno stavko".

Bogato poplačana naložba?

Kar je, je. Politiki so Otočanom leta 2005, pred krizo, ko je London dobil igre, obljubljali, da jih bodo stale 2,4 milijarde funtov. V resnici so davkoplačevalci dobili olimpijski račun za 9,3 milijarde funtov in številne državne projekte so zamrznili. Sponzorji naj bi primaknili od 700 milijonov do dve milijardi (podatki so neenotni) funtov. Politiki, od Blaira, ki je bil premier leta 2005, do Davida Camerona, ki je premier zdaj, zatrjujejo, da so bile igre dobra naložba, ki bo bogato poplačana.

Cameron trdi, da bodo trgovci, gostinci in drugi med igrami zaslužili dodatno milijardo funtov in da bodo igre v prihodnosti prinesle trinajst milijard funtov tujih naložb v Veliki Britaniji. Vsa čast njegovi matematiki.

In kaj pravi o tem "moj" taksist? Ni za objavo, je pa povezano s politiki, lažmi, njihovimi materami, seksom in incestom.