Noma, Koebenhavn

Od 28. julija do vključno 6. avgusta bo v Londonu eden najboljših, če ne že kar najboljši kuhar na svetu Rene Redzepi. Gre za mojstra, ki navadno uraduje v danskem Koebenhavnu, kjer s kreativnim menijem za kakih 300 evrov osrečuje goste v restavraciji Noma. V olimpijskem Londonu so ga parkirali v luksuznem hotelu Claridge's, Danec pa je 3400 rezervacij (kosila in večerje) razprodal v pičlih dveh urah in pol, že dva meseca pred začetkom obratovanja. Preostalih 10.000 ljudi, ki so se na Redzepijev obrok javili istega dne, in tisoče tistih, ki so to naredili kak dan kasneje, so postavili v čakalno vrsto in zdaj lahko upajo, da se bo kaka miza spraznila, da si bo kdo premislil ali zbolel.

Važno je sodelovati! Cena petih Redzepijevih jedi, s pozdravom šampanjca, brez vina, vode ali konjaka, je 190 funtov (240 evrov). Morali so jih plačati vnaprej, na koncu pa bodo dodali še 12,5 odstotka za natakarske storitve.

Lahko bi rekli, da se je Rene na olimpijske igre gladko prebil, naše reprezentance v ekipnih športih, ki veljajo za najboljše na svetu, pa niso uspele priti v London košarkarji, rokometaši, nogometaši, odbojkarji… niso imeli nobene možnosti, še posebej naše ženske vrste. Zadnjič je predsednik našega olimpijskega komiteja Janez Kocijančič na teh straneh izjavil, da so olimpijske igre v bistvu krivično tekmovanje. In če se strinjamo s starim športnofunkcionarskim mačkom, bi lahko dodali, da to drži na mnogih področjih. Recimo v tistem delu, ko domačini organizatorji olimpijskih iger lahko na njih sodelujejo praktično v vseh disciplinah samo zato, ker so v igre veliko vložili. Pravijo, da je šlo v letošnji spektakel blizu deset milijard funtov, ki naj bi bili dobro vloženi v londonsko in angleško infrastrukturo, a strokovnjaki že opozarjajo, da vsa infrastruktura ni nujno uporabna za vedno. Primer olimpijskih iger iz leta 2004 v Atenah ne govori le o športu, ampak tudi o finančni katastrofi, ki je sama po sebi neizračunljiva, še posebej če vemo, da so nekatere izjemno drage objekte po igrah enostavno prepustili zobu časa. Kaj bo zdaj obubožani Grčiji velodrom ali stadion za softball? Grki so leta 2004 načrtovali, da bodo zapravili kakšnih 5 milijard evrov, zapravili pa so jih kakšnih 12 milijard, ki bi jim v sedanjih časih zelo koristile. Kljub velikemu fiasku Grčije je seveda treba omeniti še mnogo večjo katastrofo z olimpijskimi igrami v Montrealu leta 1976, ko so predvidene stroške v približni višini sedanjih 5 milijard evrov uspeli preseči za skoraj 800 odstotkov. Državo Quebec so pahnili v resne dolgove.

Drži, olimpijske igre so krivično tekmovanje, ki si ga od nekdaj lahko privoščijo velike in bogate države. In hkrati države, ki znajo z denarjem. Ko govorimo o približnih dobičkih, ki so jih prinesle letne olimpijske igre, govorimo o Los Angelesu 1984 (250 milijonov dolarjev), Seulu 1988 (300 milijonov dolarjev), Atlanti 1996 (10 milijonov dolarjev) in o Sydneyju 2000 (milijarda in 750 milijonov dolarjev).

Letnik 2012

Če se vrnemo k zvezdnikom olimpijade: natančni Angleži niso niti z besedico omenili, kateri šampanjec kanijo odpreti na Redzepijevi pojedini, kar se zdi dokaj velika napaka. Saj veste, cene različnih šampanjcev se gibljejo od petih evrov do nekaj tisoč evrov za kozarec, a ker se v teh tednih za goste ni bati, jih lahko tudi malce podcenjujejo. So pa po drugi strani dokaj hitro našli uradno vino olimpijskih iger letnik 2012. Pravi vinarji bi vam znali povedati, da je to vino še premlado, a organizatorji se niso dali in so iskali na celinah, kjer so že bile trgatve. Belo je chenin blanc iz Južne Afrike, rdeče je zvrst shiraza in tempranilla iz Brazilije, roze pa je južnoafriška kombinacija pinotaga, shiraza in merlota. Tri vrste vina, vsakega po milijon steklenic, nameravajo ponuditi navijačem za ne ravno nizko enotno ceno 25 evrov za buteljko.

Omenjene vrste vina seveda ne veljajo za velike vinske favorite, a normo za olimpijado so si uspele izboriti; lahko bi rekli, da jim je šlo lažje kot našim rokometašem, ki so brez dvoma med desetimi reprezentancami na svetu. A lahko bi spet ponovili, da so tako velike igre tudi krivične in naši športniki se bodo, razen v redkih primerih, borili za medalje v ne zelo atraktivnih športih. Urška Žolnir (judo), Lucija Polavder (judo), Peter Kauzer (kajak na divjih vodah), duet Čop-Špik (veslanje), Vasilij Žbogar (jadranje) in Primož Kozmus (met kladiva), Rajmond Debevc (streljanje)… Očitno so se pregovorno nepopustljivi slovenski športniki morali sprijazniti s tem, da je nujno sodelovati (in celo zmagati), a to lahko počnemo zgolj v športih, ki zanimajo malo ljudi.

Kako si to upam trditi? Medtem ko je za vsak finale pomembnejših športov jasno, kdo so finalisti, se niti najbolj vešči športni poznavalci ne spomnijo, koga je recimo premagal Rajmond Debevc v Sydneyju, ko je osvojil zlato, in le redki vedo, kdo je še osvojil medaljo, ko je bil zlat Primož Kozmus. In obratno, mislite, da zlati Kitajci in srebrni Ukrajinci vedo, kdo je tekmovanje v streljanju s puško v treh položajih na 50 metrov v Pekingu končal na tretjem mestu? Ne vedo in jih to v resnici niti ne zanima. Promocija dobrih rezultatov, razen v nekaj elitnih športih, že dolgo ni promocija države v tujini, ampak države in športnikov v svoji državi. Ko recimo neki športnik govori o tem, da s svojimi rezultati promovira državo, mesto, občino, vas ali zaselek, v katerem živi, pravzaprav promovira sebe in svojo bližnjo okolico Sloveniji. Svetu in Evropi pa veliko manj, in to kljub temu, da velja, da naši športniki glede na število prebivalcev dosegajo dobre rezultate.

The Star-Spangled Banner

Na vseh prizoriščih iger v Londonu je dovoljen le McDonald'sov pomfri. Brez nadaljnjega. Vsi drugi, ki hočejo olupiti in cvreti krompirjevo maso, nimajo nobenih možnosti. McDonald's je velik pokrovitelj olimpijskih iger že dolga leta in za denar, ki ga vloži, hoče nekaj tudi nazaj. Sicer pa, kdo je rekel, da je šport vedno samo zdrav?

Pred leti so objavili raziskavo, ki so jo izvedli med ameriškimi športniki, ki so bili pripravljeni storiti vse, da bi dobili zlato medaljo na olimpijskih igrah. Storili bi vse? Seveda. Večina je bila pripravljena po tridesetem letu umreti, če bi se lahko do takrat slikala z zlato medaljo in prepevala The Star-Spangled Banner. Ko je leta 2001 Juana Antonia Samarancha na čelu Mednarodnega olimpijskega komiteja zamenjal belgijski igralec ragbija Jacques Rogge, si je kot zdravnik za glavno nalogo zadal boj za zdravo športno življenje in boj proti dopingu. Kako je z dopingom v sodobnem, tudi v olimpijskem športu, vemo, vemo pa tudi, koliko ima z zdravo hrano opraviti McDonald's. Važno je sodelovati, pa čeprav je to treba nekako plačati. Kako so se dogovorili z Organizacijo združenih narodov, da bo olimpijsko baklo nosil njen generalni sekretar Ban Ki Moon, ni povsem jasno, ne bi pa se čudili, če gre tudi v tem primeru za kompenzacijo in bo v prihodnjih dneh tudi OZN nastopala kot pokroviteljica z oglasnim prostorom na londonskih stadionih in v dvoranah.