Časnik Slovenec je bombastičnemu odprtju berlinskih iger posvetil celo naslovnico, pozneje pa nanje skoraj pozabil, saj jugoslovanski športniki z izjemo Leona Štuklja s srebrno medaljo, ki pa je bil sokol niso dosegali uspehov, čeprav jih je bilo v delegaciji kar 120. Časnik Jutro je prvič v zgodovini iger poslal na teren "posebnega poročevalca", Čora Škodlarja, sicer slikarja, ki je bil od leta 1924 do vojne novinar pri Jutru.

Na predvečer XI. olimpiade

(Od našega posebnega poročevalca)

Novinarji so si ogledali olimpijsko vas Vsem ženskam, tudi novinarkam, je vstop prepovedan Naši se bodo hranili z dunajsko kuhinjo

Berlin, 30. julija. Ljubljančanu, ki je doma vajen hoditi po skoraj praznih ulicah, ki se mu ni treba drenjati po javnih lokalih in si tudi na domači železnici more privoščiti nekaj udobnosti, bo te dni s kaj neprijaznimi občutki stopil na berlinska tla. Od Monakovega dalje smo stali po hodnikih brzega vlaka in zabavljali na širokoustno reklamo nemških državnih železnic, ki ve toliko dobrega in lepega o prijetnosti potovanja z železnico. Proti jutru smo si sitni, zaspani in utrujeni priborili sedeže za silo in prav tako razpoložene nas je sprejel dirindaj na velikem anhaltskem kolodvoru. Z današnjim dnem se zaprav prične delo za časopisne poročevalce. Ob 10. dopoldne je napovedan ogled olimpijskih naprav. (…) In za vse te trdno zgrajene krasne naprave so Nemci premišljeno porabili nemške denarje. Po olimpiadi bodo vas zasedli najboljši nemški častniki s svojimi družinami. V tej vasi bo najidealnejše bivanje v vsem Berlinu, v njej se bo vzgajala posebna elitna garda nemške vojske. Kakor sedaj tekmovalci, bodo tudi bodoči stanovalci olimpijske vasi ločeni od ostalega sveta, ki bo z respektom hodil tod mimo in se zopet privajal k spoštovanju do lajtnanta, kakšnega je bil ta deležen pod kajzerjem. Tako bodo olimpijske naprave in neposredno ves svet pomagali vzgajati pruske soldate kot vodilno kasto hitlerjevske nove Nemčije. To je premišljeno delo trmaste volje in organizatorne sposobnosti, ki ji doslej na svetu ni para.

Jutro, 2. avgusta 1936

Verjetno prvi slovenski športni komentar

Jutro se je izkazalo tudi po zaključku iger z najbrž prvim športnim komentarjem v zgodovini slovenskega tiska, ki ga je skoraj zanesljivo spisal isti berlinski "posebni poročevalec".

Nas je XI. olimpiada kaj naučila?

(…) Kdor udeležencev XI. olimpiade je imel kaj vpogleda v organizacijo udeležbe posameznih zastopstev, je videl, da je večina vzela stvar v roke z najresnejše plati. (…) Saj ni nobena tajnost, da so n. pr. nemški atleti štiri leta živeli za olimpiado, prav tako italijanski, ki so se mogli par let brezskrbno pripravljati, pa ne le doma, temveč v klimatično najidealnejših letoviščih, da so bili Japonci že dva meseca pred pričetkom v Berlinu, da so vse ovohali in se privadili vsenemškemu podnebju, da ne omenim Amerikancev, večine študentov, o katerih je znano, da je njihov visokošolski študij skoro nerazdružen z lahko atletiko.

Po velikosti narodov je Jugoslavija poslala razmeroma veliko število tekmovalcev. (…) čast so nam rešili edino Sokoli, vrsta je, čeprav majhna po številu, prinesla v domovino svojo srebrno kolajno. Vsi drugi naši zastopniki, ki jih je bilo desetkrat več, niso dosegli nobenega vidnejšega uspeha, naj so pripadali katerikoli lahko ali težko-atletski panogi. Prav zaradi tega dejstva si je večina domačih spremljevalcev tako kaj hitro ustvarila svojo sodbo, češ: škoda je bilo vsega truda, denarja in časa. In ker so olimpijske igre spremljali ponajveč s pričakovanjem na kolajne, je bila njihova sodba na pogled kaj utemeljena. (…) Čeprav so posamezniki in z zasebno iniciativo tudi športne organizacije žrtvovale več kakor država, imamo vso pravico se vprašati, kakšne so naše koristi od Berlina?

(…) Z vso odločnostjo je treba poudariti, da so Sokoli edini, ki morejo s svojim znanjem brez sramu in skrbi na vsako enako ali slično prireditev. Spričo telovadcev vsega sveta so oni pokazali toliko sposobnosti v več ko enem primeru, toliko prednosti pred ostalimi, da se jim v resnici ni treba od nikogar kaj učiti. (…) Da niso dosegli še prednejšega mesta, so poleg razlogov, ki smo jih v našem listu že naštevali, krive razmere, ki jim niso dopuščale, da bi z daljšim vežbanjem svojemu znanju dali še poslednji visoki blesk, ki bi znal v pravičnejših okoliščinah priboriti naši vrsti tudi palmo zmage. (…) Minister za telesno vzgojo se je sam udeležil olimpiade in mogel tam spoznati vse naše siromaštvo doma. Nimamo nobenih velikih športnih naprav, nobenih telesno vzgojnih šol in prav nobenega sistema, ki bi kolikor toliko uravnaval napredek v športu. (…) Zdrav narod smo in sposobnih športnikov nam ne bi primanjkovalo. Manjka pa nam tistih, ki bi jih v pravo delo usmerjali, to so strokovno izvežbani vaditelji. (…)

Jutro, 31. avgusta 1936

Vir: dLib