(Ne bom navedel, od kod je citirano, naj bo to v veselje raziskovalcem.)

Vse je zavito v skrivnost, v zgodbe, v pripovedi onih, ki so blizu in so olepšane, če ni bilo zamer, in drugače obdelane, če so zamere bile. Nikoli ni čistih računov; če so morda le čisti, jim malokdo verjame, ker so v istem kupu z vsemi drugimi. Podatkov, pravih, verodostojnih, primerljivih pa ni. Kolikšne so pokojnine verskih uslužbencev? Od kod denar za prispevke? Jim res to plačuje država? Jim plačuje njihova skupnost? Sami? Nihče? Je to ves denar, ki ga imajo na razpolago za mirno starost? So še kakšni viri? Jim verujoči kaj primaknejo? Imajo zanje posebne cene v domovih?

Vsaj kar se tiče prispevka države, je odgovor jasen, pregleden in zapisan. Verska skupnost, ki z verodostojnimi podatki dokaže, da ima vsaj tisoč vernikov, ima pravico zahtevati od države, da plačuje del prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje njenega uslužbenca, in sicer na vsakih tisoč vernikov za enega uslužbenca. Do nedavnega sprejetja zakona o uravnoteženju javnih financ je prispevek države znašal 60 odstotkov vsote, ki se izračunava na osnovi podatkov o povprečni plači v naši državi. Ni tako zapleteno, kot se sliši, treba je bilo le počakati na izračune povprečja, šlo je za približno 200 evrov mesečno na enega verskega uslužbenca; tako je država verskim skupnostim za njihove uslužbence na mesec plačevala približno 200.000 evrov. Ne samo katoliški cerkvi v Sloveniji, kot se rado poudarja, ampak tudi drugim skupnostim (evangeličanski, pravoslavni, obema muslimanskima, binkoštni in adventistični del prispevka za zdravstveno zavarovanje), ki so to zahtevale in seveda dokazale, kolikšno je število njihovih vernikov. Zakon o verski svobodi pravi, da se lahko za število vernikov uporabijo tudi podatki o verski pripadnosti iz zadnjega popisa prebivalstva. Že to je v neskladju z drugimi zakoni, vendar se je (tudi po inerciji) upoštevalo do 1. 1. 2011, ko je bil opravljen nov (registrski) popis prebivalstva in tako postal zadnji. Odtlej naj bi verske skupnosti vsak novi zahtevek utemeljevale z drugimi verodostojnimi podatki.

Od tu naprej pa smo spet v polju negotovosti in ugibanja. Kolikor sem uspel izvedeti v neformalnih pogovorih, ene verske skupnosti doplačujejo razliko do polnega prispevka, druge pa to prepuščajo svobodni volji posameznikov, uslužbencev. In spet ne vemo. Sem pa prebral, da se duhovnikom pokojnina ob zadnjih vladnih ukrepih ni zmanjšala, ker to ne gre iz proračuna, češ da so bili prispevki vplačani. Ker pa so imeli vplačane le minimalne prispevke, imajo zato tudi minimalne pokojnine. Vse, kar je vplačano, je sicer vplačala država, ker pa ne gre neposredno iz proračuna, ampak najprej iz proračuna v pokojninsko blagajno, se šteje, kot da ne gre za proračunski vir. Tako je.

In ko se duhovnik upokoji? Za škofa Metoda Piriha je bilo objavljeno, da ima 350 evrov pokojnine. Mimogrede, skok v njegove aktivne čase: tudi dohodnina se mu je kot škofu odmerjala, kot da bi imel minimalno plačo, duhovnikom pa, kot da imajo 65 odstotkov le-te. Denarja pač nadškof ne potrebuje. Vse udobje, vse, kar je užil, je bilo pač strošek župnije, škofije, nadškofije, strošek, ki se ga obravnava kot strošek verske dejavnosti. Ali lahko upokojeni škof duhovnik živi s tako pokojnino? Prav gotovo ne. In tu se vrata zaprejo. Od tod naprej so zgodbe in zgodbice, ugibanja in računanje čez prst. Pretiravanja navzgor in navzdol. In očitki.

Očitno je verskim skupnostim tako prav ali vsaj bolj prav, kot da bi povedale, kako je s tem, kako je z odvisnostjo njihovih upokojenih od institucije. Tu država nima besede, ločitev od države je, kadar je to v interesu cerkve, verske skupnosti, ostra, neizprosna in popolna, soba brez oken in brez vrat, kot se rado reče. Večina duhovnikov tudi po upokojitvi ostaja v svojih župnijah ali pa jih, ponavadi na lastno željo, premestijo kam v bližino njihovih rojstnih ali kako drugače ljubih jim krajev in tam opravljajo svoje poslanstvo, zaradi česar jim pokojnina predstavlja le del prihodka, ki ga sicer dobijo kot darove ali pa prispevke za verske storitve (oboje se šteje kot dar). O tem, koliko je tega denarja, ne vemo veliko, kar je vsekakor slabo, slabo za odnos med državo in verskimi skupnostmi in za odnose med skupnostmi samimi. Za verske uslužbence je to seveda dobro za vse, ki jim je vodilo "Deli in vladaj!". Vedno se da zanikati, vedno se da podvomiti, tajiti, goljufati, prati denar, čeprav še vedno ni rečeno, da je res tako. Hipokrizija za tuje in hinavščina za domače. Ostane dvom, sum, sum pa poraja novo nezaupanje.

Zaradi vseh teh sumničenj, govoric, sklepanj je tudi državljan Republike Slovenije, upokojeni nadškof in metropolit Alojz Uran, v pasti. Ali reči: "Ita, Pater!" in vsaj del udobja, ki mu ga prinaša naziv upokojenega nadškofa, užiti ali pa se upreti in reči: "Tako se z ljudmi ne dela. Človek sem." Tudi država molči, čeprav gre za njenega državljana! Molči minister, pod katerega sodi ne ukinjen, ampak zgolj fizično prestavljen in razširjen Urad za verske skupnosti…; molčijo vlada, zunanji minister, predsednik države in vsi kandidati za pojedino ob martinovi gosi in mladem vinu, molči zastopnik katoliške cerkve v Sloveniji, apostolski nuncij Juliusz Janusz pa je na dopustu. Ni se prvič zgodilo, da so bili pravi ljudje ob pravem času na dopustu. Molčijo, ker jim v vsej zmedi institucij in relacij ni jasno, ali bi bilo to, če bi spregovorili, nedopustno vmešavanje v življenje "ločenke" ali dolžnost zdaj molčečih, da zaščitijo državljana. Še najglasnejši so državljani, ki mu, upokojenemu nadškofu, očitno sploh ne zamerijo tega pa naj so verujoči ali pa ne kar je bilo tako sprenevedajoče končno, po nekaj dneh tudi mestu in svetu v četrtek zvečer na televiziji povedano. Ob tem smo izvedeli, da očetovstvo sploh ni problem, ampak škandal, ki da so ga govorice povzročile cerkvi, nuncij pa je menda kar s počitnic svetoval državljankam in državljanom Slovenije, naj ne pišejo peticije, naj se ne odločajo za podporo, naj se pomirijo in umolknejo.

Prosim lepo! Govorice o očetovstvu in zgodbice so med ljudmi krožile že leta. Še zapisi o tem. In zdaj je bilo to razglašeno za škandal. Se jim je že zdelo, da je treba vreči dimno zaveso na kaj in mimogrede preskusiti še potrpežljivost. Škandal bi bil edino, če bi Uran kot oče ne skrbel za otroke. To in samo to. Vse drugo je megla iz nebelverferja.

Kako živeti v jeseni življenja? Državljan Alojz Uran je bil namreč vseskozi v duhovniški službi in mu je bil to osnovni poklic nima pokojnine, kakršno imajo ali bodo imeli tisti duhovni, ki so delali v javnih službah (vojaški kurati, profesorji na teološki fakulteti) in ostal bo v resnici odvisen, socialno in materialno, od predpostavljenih, čeprav je upokojenec in prejema pokojnino od zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Seveda je tudi druga pot, pot, na kateri bi mu lahko pomagali oni, ki se jim to ne zdi prav in pišejo po virtualnih zidovih. A je nezanesljiva in težka. Človeški spomin je kratek, morda pri nas še bolj. Bi zbirali evre in stotine zanj, bi ustanovili fond za pregnane, bi mu omogočili dostojno starost ali bi rekli, kot znamo, če ne takoj, pa ko se valovi poležejo: "Sam si je kriv, prav mu je. Briga me zanj. Kakor si je postlal… Kaj se je pa z belim kruhom kregal." Najbrž bi bilo brez dvoma tako, zato bo ostalo: "Da, Oče!"

Aleš Leko Gulič je bil direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti v letih od 2009 do 2011.