"Preteklosti se ne da spremeniti, naredili pa bomo vse za drugačno sedanjost," je še dejal in obljubil, da kot prvi med ministri nikoli ne bo sprejel odločitve, ki bi bila v nasprotju z interesi Srbije in njenih državljanov.

Za sociologinjo Vesno Pešić, ikono opozicije Miloševićevemu režimu, je bila proti interesom Srbov že sama njegova odločitev, da se poteguje za premierski položaj. "Dačić se je še nedavno razglašal za največjega srbskega nacionalista, vsi drugi pa so bili zanj evrofanatiki. Le čemu je to podobno? Pa imamo malega Slobo!" so jo citirali srbski mediji, ko je v njih zaokrožila novica, da šef na majskih parlamentarnih volitvah tretjeuvrščene, nekdaj Miloševićeve socialistične stranke (SPS) sestavlja koalicijo z relativnimi zmagovalci, zbranimi okoli srbske napredne stranke (SNS) v Gibanje za Srbijo novega predsednika Tomislava Nikolića ter Združenimi regijami Srbije Mlađana Dinkića.

Račun s Tadićem se je izšel

Leta 2008 je bil Dačić trd nacionalist, ki bi se lahko spečal s Koštunico in Nikolićem, a je izbral Tadića in Dinkića ter bil že leta 2009 proglašen za "naj Evropejca" leta v Srbiji. V njegovih kalkulacijah, ki so se raztegnile na dobra dva meseca po parlamentarnih volitvah, je zdaj na političnem prepihu pustil bivšega predsednika Srbije in demokratske stranke, ko si je ta skušal zaceliti povolilne rane na premierskem položaju ter prestopil v tabor nekdanjega Šešljevega vojvode in novega voditelja države Nikolića. "Če bi kdor koli v svetu dejal, da sta Nikolić in SNS protievropska, ne bi nikoli vstopil v to vlado in postal njen predsednik," je Dačić opravičil koalicijo z odpadniki iz radikalne stranke ter navrgel, da njegova vlada ne bo niti proruska, prokitajska ali proameriška, kot so ji nekateri z omenjanjem botrov v ozadju pripisali, ker "ga zanima edinole, da bo prosrbska". "Želimo ustvarjati drugačno Srbijo od sedanje. Želimo ponosno in spoštovano državo. Da pa bi bili spoštovani od drugih, moramo najprej spoštovati sami sebe," je ena mnogih njegovih izjav, iz katerih je težko izluščiti pravo vsebino bodočega vladanja Srbiji, kaže pa, da se je kot predstavnik za stike z javnostjo v Miloševićevi vladajoči SPS, zaradi česar mu je bil kot bližnjemu sodelavcu srbskega vožda nekdaj prepovedan vstop v države Evropske unije, izučil pompoznega govoričenja. V tej luči je mogoče ocenjevati tudi njegov nedavni nastop ob 22. obletnici ustanovitve SPS v beograjskem kongresnem centru Sava, ko je dejal, da socialisti ne bodo iz rok izpustili zgodovinske priložnosti za zrelostni izpit in oblikovanja Srbije kot dejavnika miru in stabilnosti v regiji. "Pot v EU je strateški cilj Srbije," je dejal, "na njej pa mora graditi demokratično družbo, zasnovano na demokratičnih standardih, nacionalni enakopravnosti in socialni odgovornosti."

Policije ne spušča iz rok

V Bruslju, kamor ga po napovedih vodi prva pot po potrditvi njegovega kabineta v srbski skupščini, bo moral vsem tem izjavam dodati konkretne poteze, najprej v zvezi z odnosi s Kosovom, ki čez dober mesec stopa na povsem samostojno državno pot po podaljšanem mednarodnem nadzoru. Hkrati bo moral namesto populističnega preganjanja pohlepnih (tujih) bankirjev, ki si kujejo dobičke z ropanjem ubožnih Srbov, predstaviti nujne strukturne reforme, vključno z usodo mnogih nerentabilnih državnih oziroma javnih podjetij, katerih izgube je do zdaj pokrivala država. Še najmanj težav v prvih pogovorih z evropskimi partnerji bo imel, ko bodo načeli vprašanja o boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu, saj bo lahko dal na mizo rezultate svojega štiriletnega vodenja notranjega ministrstva, ki ga premierskemu položaju navkljub vodi še naprej. V primerjavi s slabim vtisom, ki ga je zapustila bivša vladna koalicija pod taktirko demokratov, je bilo policijsko ministrstvo deležno tudi evropskih pohval zaradi razbitja nekaterih balkanskih tihotapskih mrež. Pobegli narkošef Darko Šarić je tako po pisanju srbskega časopisja Dačića uvrstil na seznam šestih najvišjih državnih funkcionarjev, katerim se želi maščevati za razbitje kokainske mreže in je za njihovo likvidacijo ponudil deset milijonov evrov.

Miloševićev prvi glas

Šestinštiridesetletni Ivica se je rodil na Kosovu, v zgodovinskem Prizrenu, a so se starši kmalu preselili v južno Srbijo, kjer je v Žitorađi obiskoval osnovno šolo, v Nišu pa gimnazijo. V Beogradu se je nato vpisal na fakulteto političnih znanosti, smer novinarstvo, poklicno kariero pa je začel kot urednik glasila srbske socialistične stranke Epoha. Znotraj stranke, ki je nastala spomladi 1990 z zlitjem srbske komunistične partije in SZDL pod vodstvom Slobodana Miloševića, je postal prvi predsednik mladih socialistov, prava politična kariera pa se mu je odprla pred volitvami leta 1992, ko je bil šef informacijskega štaba SPS. Kot član najožjega vodstva stranke je bil njen tiskovni predstavnik vse do oktobra leta 2000, od padca Miloševića pa še štiri mesece minister za informiranje v prehodni srbski vladi.

Stranka je bila takrat izrinjena na obrobje političnega dogajanja, na izrednih volitvah leta 2003 je dobila le nekaj več kot sedem odstotkov glasov, Dačić pa kot njen predsedniški kandidat leto kasneje samo štiri odstotke glasov. S podporo manjšinski vladi Vojislava Koštunice si je, čeprav uradno ni vstopila v vlado, SPS zagotovila številna vodilna mesta v državnih podjetjih po vsej Srbiji, sam Dačić pa je bil po smrti Miloševića v haaškem priporu leta 2006 izvoljen za predsednika socialistov, potem ko je v drugem krogu gladko premagal v beograjski politični čaršiji mnogo bolj razvpitega Milorada Vučelića. Po številu poslancev še vedno marginalizirana stranka je na volitvah leta 2007 pristala pri zgolj 17 sedežih.
Politična kriza, ki jo je v Srbiji sprožila kosovska razglasitev neodvisnosti ter izredne volitve naslednjo pomlad ter koalicija s stranko upokojencev in zedinjeno Srbijo, Dačiču sama po sebi ni prinesla več od treh poslanskih sedežev, se je pa izkazal kot mojster povolilne matematike. Za vstop v srbsko vlado, ki je pomenil rehabilitacijo Miloševićevih (strankarskih) sodelavcev iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, je žrtvoval koalicijsko navezo s Šešljevimi radikalci v beograjski mestni oblasti, Evropa in svet pa sta si oddahnila ob nenaravni politični zaroki Tadićevih demokratov in socialistov in se navduševala nad novo proevropsko Srbijo. Kasnejša deklaracija o politični spravi med demokrati in socialisti je praktično pomenila politično amnestijo Miloševićevi stranki in odkrito vrnitev na srbsko politično sceno.

Na zmagovalnem konju

Nov politični vzpon srbske socialistične stranke in s tem njenega dolgoletnega portparola za časa Miloševića pomeni dokaj nenadejano vrnitev voždove politike s spremenjeno retoriko, ne pa tudi vsebino, v kateri je zdaj glavni srbski sovražnik "divji in neoliberalni kapitalizem". Simptomatično je, da je Dačić kot predsedniški kandidat prav tako kot njegova stranka na parlamentarnih volitvah dobil skoraj 15 odstotkov glasov v opazno ležerni kampanji in brez kakršnega koli programa. Ker med poznavalci velja predvsem za oblastiželjnega, je mogoče sklepati, da bo to hranil s populizmom in ne trdim in domišljenim delom.
Po svoje se je to že pokazalo ob aretacijah Albancev na jugu Srbije tik red majskimi supervolitvami. Pri tem očitno računa na kar prislovično srbsko amnezijo, čeprav sonarodnjakom skorajda vsak dan ponovi, naj ne povprašujejo po preteklosti. Na ta način je zavrnil tudi skupščinsko polemiko pred potrditvijo vladne koalicije o povolilnih kravjih kupčijah SDS. "Ni vaša stvar, da ocenjujete, kaj je najboljše za katero stranko. Vsak od vas naj prevzame svojo odgovornost," je priporočil (demokratskim) poslancem ter končal razpravo o tem, "kdo je bil s kom v vladi in zdaj več ni", s pripombo, da obrnjeni v preteklost ne morejo priti v lepšo prihodnost. Da bi to svoje načelo potrdil, je priznal, da je na predsedniških volitvah volil Tadića, da pa volje naroda ne more nihče spremeniti in je zanj Nikolić nova politična realnost. Lahko bi si to načelo razlagali tudi tako, da staviš na vsakega konja, zajahaš pa zmagovalnega. Ivica Dačić to očitno zna.