Vodja oblikovalcev in tehničnih urednikov pri Mladinski knjigi Suzana Duhovnik pa primakne: "Sledeč nekaterim raziskavam, je naslovnica eden najpomembnejših faktorjev pri odločitvi za nakup knjige, razen ko je avtor ali naslov že sam po sebi kulten."
Sogovorniki so si bolj ali manj edini, da ne obstaja enoten recept za privlačno knjižno zunanjost. Nekatere "obleke" pritegnejo zaradi minimalizma, spet druge izbarantajo pozornost s provokacijo, določeni uredniki so prepričani, da se bolje prodajajo svetli kot temni ovitki, medtem ko njihovi konkurenti stavijo predvsem na ogromne naslove. Radovan Jenko, oblikovalec in redni profesor na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, obotavljajoče, a kljub vsemu servira prototip z dizajnerskega stališča dobre naslovnice: "Te so povečini enostavne, zelo prečiščene vizualne esence vsebine, ki so idejno in likovno dovršene."
Bitka med založniškim pohlepom in oblikovalskim talentom?
Nemalokrat se dogaja, da želijo uredniki z izvrstno dekoriranimi platnicami zamaskirati povprečen tekst, a kot je prepričana oblikovalka Špela Trobec, idejni motor dizajna zbirke Beletrina, še tako imenitna naslovnica ne more zapolniti vsebinskega manka, temveč lahko kvečjemu sproži z marketinškega vidika ugoden prvi impulz kupca. Podobno Jenko meni, da je takšen pristop zavajajoč: "Tudi oblikovalci prodajamo vsebino, ne pa svojih likovnih podob." Jerneja Rodica pa primakne: "Beseda in slika naj bi bili enakovredni, enako močni ter dopolnjujoči se."
Jenko zavesla še k drugemu bregu, saj poudarja, da se domače založbe od tujih velikanov, kot je Penguin, razlikujejo predvsem po tem, da ne stavijo dovolj na izbiro resnično dobrih oblikovalcev, ki pa jih pri nas ne manjka. Med pomembnejšimi faktorji je tu zagotovo posredi denar. Če večje založbe še ponujajo spodobne honorarje, manjše običajno najamejo poceni oblikovalce, ki velikokrat nimajo niti ustrezne izobrazbe in znanja. "Vsak, ki ima računalnik in obvlada nekaj programov, lahko že oblikuje naslovnico," je kritičen. Duhovnikova pa priznava, da je tudi njihovo založbo nekoliko opeharila recesija, zaradi česar vse pogosteje aktivirajo znotraj hiše zaposlene oblikovalce.
Špela Trobec, ki je že nekaj let zaposlena pri eni izmed španskih založb, pojasni, da je tamkaj nivo kreiranja naslovnic na precej višji ravni kot v Sloveniji, saj zaradi hujše konkurence založniki bijejo trši boj tudi v oblikovalskem smislu. Jerneja Rodica pa le nekoliko stopi v bran domačim naročnikom: "Počasi tudi pri nas začenjamo knjige dojemati kot dragocene predmete in opažati njihovo oblikovalsko plat."
Na drugi strani Tjaša Koprivec, uredniški glas Založbe Sanje, ki sodi med tiste z izrazitim občutkom za likovno, zatrjuje, da naš prostor premore kar nekaj oblikovalcev, katerih dela lahko osupnejo, a je le peščica takšnih, s katerimi se je moč popolnoma ujeti pri konkretnih projektih. Naslovnica je namreč skupni imenovalec oblikovalskega dela, uredniških vizij in avtorjevih percepcij. Če Koprivčeva izpostavi, da se pri njih držijo pravila enakovrednih sogovornikov, Jenko meni, da založbe pogosto diktirajo končni videz, saj delujejo predvsem z mislijo na tržno uspešnost.
Med invalidnostjo in večplastnostjo
Urednica pri Sanjah oblikovalcem vselej ponudi nekaj izhodišč: "Če je posredi rahločuten roman, si bom morda zaželela nekaj zasanjanosti, če pa gre za stvarno besedilo, bodo najbrž dobrodošli udarni likovni kriki." Od časa do časa seveda kakšen osnutek tudi zavrne, predvsem če je "premalo poveden, nereprezentativen ali invaliden". Iz uredniške perspektive se med najhujše napake prišteva neujemanje likovne podobe z vsebino, neberljivost naslova, stilska neustreznost glede na ciljno bralstvo ali neprimerna izbira simbolov. "Če delo govori o ženski iz srednjega veka, ne more biti ta na naslovnici prikazana v modernih oblačilih," primer zgrešene podobe poda Suzana Duhovnik. Tabor oblikovalcev, ki se enoglasno strinja, da je predpogoj za delo natančno absorbiranje knjižne vsebine, pa izpostavlja prenasičenost elementov, slabo obdelane fotografije, nepravilen razmak med črkami, pomembno vlogo pa igra tudi kakovost tiska.
"Naslovnica je esenca sporočila ali vzdušja celotne vsebine knjige, zato je lahko v eni sliki podano večplastno sporočilo," je jasen Radovan Jenko. Njegova stanovska kolegica, Jasna Andrić, gre po mnenjsko podobni poti: "Naloga oblikovalca ni, da dobesedno interpretira vsebino, ampak da ustvari vzdušje, 'spleen', da zbudi asociacije in željo po branju. V očeh gledalca je lahko tudi ravna črta atraktivna, če znamo z njo povedati nekaj več."
Jerneja Rodica, ki meni, da mora naslovnica kupca "nagovoriti in ga povabiti k branju", razkrije, da "nekatera besedila kar sama ponujajo material za knjižno obleko, medtem ko druga terjajo veliko napora za dobro idejo". Ko je snovala denimo naslovnico za delo Zgodba o ljubezni in temnini Amosa Oza, ji je že avtorjev priimek omogočil precej poigravanja. Zaradi njegove kratkosti se je imenitno prilegal v piščevo staro družinsko fotografijo, obenem pa je del črke "o" lahko interpretiran tudi kot židovska "kipa" na dečkovi glavi. "Mnogokrat lahko prav direktno sodelovanje oblikovalca z avtorjem rodi zanimive izdelke, ki nosijo zelo osebne zgodbe, razkrivajo ozadje nastajanja knjige ter odstirajo avtorjeva načela," je prepričana ustvarjalka. Trobčeva, ki je za zbirko Beletrina Študentske založbe zasnovala okrog 150 pri slikarstvu navdihujočih se ovitkov, pa potrdi, da dela neke zbirke nujno potrebujejo skupen vizualni jezik ali enotno linijo, vendar se je kljub temu vsake knjige lotevala kot objekta zase, torej s polno paro kreativnosti.
Ker se vse večje število knjižnih izdelkov pretaplja v elektronsko verzijo, se poraja vprašanje, ali nemara oblikovalci že ustvarjajo z mislijo na ta format? "Naslovnica tudi pri elektronski verziji prezentira besedilo, s tem da ob možnosti uporabe animacije, zvoka in drugih večdimenzionalnih efektov prinaša še prenekateri izziv. Skoraj zagotovo pa bomo pri njej pogrešali dejstvo, da jo lahko povohamo, pogladimo platnice ali občutimo hrapav papir," se starim navadam ne želi odreči Jerneja Rodica.
