Po uličicah pred nocojšnjim "ničelnim večerom" (festival se uradno začne jutri) že tekajo prostovoljci, postavljajo se platna na osrednjem trgu in Barbacanu, ureja se prometni in plesni režim, snemajo prvi najavni spoti… Motovunski festival ostaja drugačen, tak, ki ne (ali pa le stežka) podleže sodobnim trendom, "mainstreamu" nikoli. Rdeče preproge zato v Motovunu ne boste videli, boste pa deležni sproščenega vzdušja na vrhu hriba, kjer domujejo kakovostni filmi in druženja s filmarji, ki so tam dostopni vsakomur. Tik pred pogledom na zvezde in jutranje meglice nad dolino je o letošnjem nekoliko spremenjenem programu in gostih spregovoril režiser in osrednja figura festivala Igor Mirković.
Po dolgem času so se zgodili nekateri manjši premiki v sicer utečenem konceptu festivala. Kaj je privedlo do njih?
S programskega izhodišča niti nismo veliko posegali v podobo festivala - ta ostaja enaka. Glavna sprememba je koledarska, saj smo zadnjih nekaj let festival začeli v ponedeljek ter zaprli v petek. Petnajsta izvedba MFF se začenja v soboto, končala pa se bo v sredo. Razlog za spremembo časovnice je preprost - hoteli smo se izogniti prekrivanju z gostim koledarjem raznih festivalov okoli nas. Po drugi strani smo dobili občutek, da moramo okrepiti začetek in oslabiti konec festivala. Vse drugo - tudi po tehnični plati - ostaja nespremenjeno. Profil filmov in njihovo število sta približno enaka, tudi avtorji prihajajo iz sorodnih svetov, kot smo jih bili vajeni do sedaj. Zato sem prepričan, da bodo tisti, ki bodo letos obiskali festival, težko zaznali kaj radikalno novega. Mislim, da imamo odlične filme, ki pokrivajo osnovno idejo festivala, ki od začetka do danes ostaja nespremenjena.
Podrobnejši pogled vseeno pokaže, da tudi program ni nedotaknjen. Izpustili ste namreč doslej na vseh ravneh odlično sprejeti filmski prerez vsakoletne partnerske države.
Ne zanikam, da gre za spremembo, ki jo bodo nekateri opazili kot manko. Toda program Zemlja partner enostavno potrebuje malce premora, saj smo z njim dosegli stanje nekakšne rutine, ki nam ni všeč. Odločili smo se, da nekoliko preoblikujemo izvorno idejo in jo vrnemo h koreninam, saj je zadnja leta ta program deloval preveč sejemsko. V novi obliki se bo vrnil na spored že naslednje leto.
Obiskovalci pa vseeno ne bodo prikrajšani za dodaten program. Letos se ta imenuje Žalovanje za filmskim trakom. Med dvema izvedbama festivala se je namreč zgodilo to, da je filmski trak kot medij za prikazovanje filmov prenehal obstajati. Govori se, da do konca leta 2014 v "mainstream" kinih po svetu ne bo več klasičnih kinoprojektorjev, temveč izključno digitalna tehnika. Pred nami je torej konec neke dobe, ki je trajala 123 let, vse od začetka proizvodnje filmskega traku. Zdelo se nam je, da je dolžnost festivala, ki je posvečen filmu, da se pokloni in izkaže spoštovanje stvari, po kateri je ta umetnost dobila ime. Festival tako odpiramo s filmom pionirja Georgesa Meliesa Le Voyage Dans La Lune (Potovanje na Luno) iz leta 1902 ter zaključujemo s Scorsesejevim posvetilom filmskim pionirjem, filmom Hugo, ki pripoveduje o iluzionistih, ki so proizvajali sanje na filmskem traku. Če bi letos iskali partnersko državo, je to "država" sanj.
Ali ni prav brnenje projektorjev in previjanje kolutov dajalo pravi šarm gledanju filmov?
Prav v tem je čar te sekcije… Steven Spielberg je nekoč izjavil, da ima najraje vonj filmskega traku. To je svet, ki izginja in je tik pred izumrtjem. Prav je, da se mu oddolžimo za vse, kar nam je dal.
Novost je tudi "ničelni dan", ki nekako izstopa iz filozofije, na katero se je festival naslonil po tistem, ko so ga zavoljo celonočne plesne sproščenosti obtoževali, da ima zelo malo skupnega s filmom.
Že štirinajst let ponavljam, da nimamo prav ničesar proti temu, da se ljudje zabavajo. Nikdar se nismo želeli izogibati dejstvu, da ljudje pridejo na festival in se imajo fino - to je vendar smisel in osnova festivala! Ničelni dan smo uvedli iz dveh praktičnih razlogov: spoznali smo, da imajo redni obiskovalci festivala, ki se dolgo niso videli, potrebo, da se srečajo, pozdravijo in "obnovijo" vmesni čas, preden se posvetijo programu. Po drugi strani pa smo hoteli biti praktični. V soboto, ko se festival dejansko začne, je na hrvaških cestah največja gneča, zato smo želeli, da bi se ji naši ljubitelji filma izognili.
Prav tako ni povsem točno, da bo ničelni dan brez projekcije. Prikazali bomo visokoproračunski film Red Tails, kar bo naš poklon obiskovalcem in hommage mestu samem. Film se po estetiki razlikuje od filmov, ki jih prikazujemo na festivalu, vendar je bil večinoma posnet v Motovunu, poleg pokrajine pa je v njem statiralo ali imelo manjše vloge veliko domačinov. Želimo ga prikazati v mestu, kjer je bil posnet.
Tudi za festivalske goste se ve, da običajno spadajo v "težko kategorijo". Mogoče nobeno letošnje ime še ni tako razvpito, kot sta Terry Jones ali Ken Russell, vendar med filmofili že kotirajo zelo visoko.
Cilj vsakega festivala je privabiti čim boljše goste. V Motovunu se vedno trudimo, da gre za izbrana imena, ki so blizu tistemu, kar festival predstavlja. Kakšnih velikih zvezd zato na "hribu filmov" ne bo, ker takšnih filmov ne predvajamo. Kljub temu nam je uspelo prepričati velika imena, začenši z "maverickom" Terenceom Daviesom, ki je na Hrvaškem bolj ali manj neznan, ker se je vrhunec njegove kariere dogajal v času razpada Jugoslavije in vojne na Hrvaškem. Njegovi filmi so bili zato spregledani in MFF bo prva priložnost, da naše občinstvo spozna dela tega velikega in v svetu uveljavljenega avtorja. Prihaja tudi Lech Majewski, ki med zagrizenimi filmofili velja za kultnega režiserja. Ponosni smo, da pridejo tudi trije ali štirje režiserji, ki so zagotovo prihodnost filma. Nekje na začetku te kategorije sta letošnja dobitnica berlinskega srebrnega medveda Ursula Meier in mlada ruska režiserka Taisia Igumenceva, sicer dobitnica glavne nagrade za najboljši študentski film v Cannesu. Poleg tega se bodo prikazovali filmi številnih režiserjev, ki so kljub mladosti že uspeli s svojimi kratkimi filmi. Osvojili so tako publiko kot nagrade. Vsekakor dobra priložnost, da se bodo gledalci spoznali z imeni, ki so že danes prihodnost filma.
Nagrado "50 godina" letos podeljujete Veljku Bulajiću in Lordanu Zafranoviću. Po profilu in filmskem jeziku povsem različna režiserja, a v svoji umetniški viziji odkrita antifašista. Ali je - glede na restavracijo fašistične ideologije v regiji - v tem kaj simbolike?
Ne, nagrad ne podeljujemo glede na kakršne koli politične ali druge poglede na svet. Smisel nagrade 50 godina je dati priznanje ljudem, ki so vse svoje življenje posvetili filmu, ki so filmski umetnosti dali vse, kar so lahko. Vse drugo je nepomembno.
Zato se je letos zgodilo, da jo podeljujemo dvema res različnima in v mnogočem nezdružljivima režiserjema. Različna sta si tako po estetiki kot po umetniških prepričanjih. Edino, kar ju povezuje, je, da sta življenje od rane mladosti posvetila filmu. Pri tem se nista ozirala na to, kako je okolica reagirala na njuno umetnost. Bili so trenutki, ko sta bila na vrhu, in trenutki, ko sta postala nezaželena, a se nista ustrašila in sta nadaljevala s svojo umetniško vizijo. To je edini smisel tega priznanja.
Ne glede na njuno ustvarjalno kilometrino pa se boste "petdesetletnikoma" oddolžili samo z enim filmom.
Takšno politiko negujemo že od uvedbe nagrade. Razlog je sila preprost - menimo, da so gledalci že dovolj dobro seznanjeni z nagrajenčevimi glavnimi deli. Domneva sicer ni najbolj natančna, vendar tudi festival nima toliko prostora, da bi predvajal Neretvo ali Okupacijo v 26 slikah, ki ju ljudje zagotovo dobro poznajo. Zato smo izbrali dva filma, za katera mislimo, da bosta občinstvu ponudila nekaj novega, zgodnji Bulajićev film Zavrelo mesto, ki ga kritiki cenijo kot njegovega najboljšega, ter Zafranovićev film Maščevanje je moje, ki ga je posnel na Češkem ter na Hrvaškem še nikoli ni bil prikazan.
Tudi letos se niste odrekli aktivizmu - po partizanih in punkerjih v Motovun prihajajo filmi z eksplicitnimi lezbičnimi vsebinami, kar je dokaj hrabra poteza v mestu, kjer se čez dan med goste festivala pomešajo tudi številni romarji, predvsem iz tujine.
Motovun je strpno mesto, gostje - ne glede na motiv obiska - so strpni do drugačnosti, kar so že dokazali v preteklosti. Prepričan sem, da bo tudi letos tako, zato me ne skrbi. Pri ustvarjanju programa sploh nisem razmišljal v tej smeri.
Res pa je, da se nahajamo v obdobju intenzivnega prevpraševanja različnih družbenih vrednot, zlasti v smeri alternativnih spolnih usmeritev. Koraki v zadnjih letih so - ne samo na Hrvaškem - v tej smeri zelo veliki. Sekcija Kdo je ubil Barbie? je naš prispevek k temu, uvedli smo jo, da pokažemo malce bolj radikalno sliko sveta, saj se izključno režiserke ukvarjajo s temami, ki so bile dolgo časa rezervirane zgolj za moški svet - pornografija, prostitucija, nasilje… Postavili smo ga kot opozicijo stereotipnemu heteropatriarhatu, kot obliko spolne osvoboditve skozi ženske oči.
Tretjič je na sporedu tudi regionalna nagrada bauer. Ker ste filme v konkurenci že videli, kako bi ocenili bero zadnje sezone na območju nekdanje Jugoslavije?
Prvi vtis je, da se razmere popravljajo. Za nami je odlična sezona, mnogo boljša kot prejšnji dve. Poleg treh izbrancev, med njimi je tudi Izlet Nejca Gazvode, na podlagi glasovanja filmskih profesionalcev iz vseh kinematografij bivše Jugoslavije je bilo v selekciji nekaj uspešnih filmov, ki so se že izkazali na tujih festivalih. Sem sodijo Parada, Ženska, ki je obrisala solze in Kotlovina. Izbor je bil zelo težek in vesel sem, da je tako. Namesto treh finalistov bi jih lahko imeli vsaj pet ali šest, vendar so pravila takšna in moramo se jih držati. Zanimivo bo videti, kakšna bo na koncu odločitev žirije.
Marca je bila premiera vašega novega filma Nočne ladje, ki pa ga ne vidim v programu.
Med "motovunci" obstaja nenapisano pravilo, da svojih filmov ne prikazujemo. Včasih se zgodi, da izpeljemo malo nočno projekcijo, ki jo podarimo gledalcem, vendar filmov nikoli ne uvrščamo v redni program. Enako velja za Nočne ladje, ki so bile v teh dneh sicer na sporedu na festivalu v Pulju; sploh pa je bil film tudi že na rednem sporedu v hrvaških kinih.
