Ko mu povemo, da smo tik ob slovensko-italijanski meji, vztraja, da intervju opravimo ob ograji, da bo lahko med njim "z eno roko v Italiji". Desno nogo ima povito, saj se mu je vnela tetovaža, ki si jo je pred kratkim omislil kar na odru v Freiburgu. Pod povojem se skriva napis "reborn" ("prerojeni"), kar je trenutno aktualni motiv skupine Biohazard, ki je leta 2006, torej šestnajst let po izidu prve plošče, začasno prenehala delovati. Potem so se njeni člani leta 2008 ponovno združili in v okviru turneje ob izidu nove plošče obiskali tudi novogoriško Mostovno. V vseh letih delovanja Biohazarda pa ostaja Billy Graziadei stalni kitarist in vokalist zasedbe. Intervju začneva prav pri tej izkušnji.

Pri skupini Biohazard sodelujete že od izida prve plošče leta 1990. Kako danes, ko je mimo dvaindvajset let, gledate na to?

Sam ne gledam na to, kot da je minilo dvaindvajset let, temveč da sem pridobil dvaindvajset let. V soseski, kjer smo odraščali, je namreč večina mojih vrstnikov zašla v kriminal in mamila. Mi pa smo imeli srečo, da smo imeli skupino Biohazard, ki nam je ponudila nekaj drugega, kar nas je zanimalo. Skozi njo smo ugotovili, da skupaj raje ustvarjamo glasbo, kot pa se drogiramo ali ukvarjamo s kriminalom. Tako bi lahko rekel, da nam je Biohazard rešil življenje. Zase sem prepričan, da če ne bi bilo skupine, danes ne bi stal tukaj.

Nedvomno je odraščanje v težavni soseski pustilo pečat tudi na vaši glasbi...

Pravzaprav mi na našo sosesko nismo gledali kot na težavno ali problematično. Dojemali smo jo kot našo sosesko, od koder pač smo. Danes, ko sem odrasel, opažam, da so povsod podobne težave. Povsod imate kriminal, povsod obstajajo nezvestoba, prevara, revščina, pohlep. Toda odraščanje v Brooklynu je vendarle pomenilo, da smo morali hitro odrasti in se naučiti marsičesa, kar je vsaj meni pomagalo v življenju. In najpomembnejše je to, da se mora človek boriti in ostati borec, da preživi. Tudi mi smo preživeli in to je osrednja tema v naši glasbi. Ne glede na to, ali gre za osebno stisko ali za družbene težave, je preživetje vedno v ozadju. Pri vsaki negativni izkušnji je treba vzeti nekaj iz nje in to obrniti na bolje, nikakor pa ne dopustiti, da te to uniči.

Je tudi skupina hitro odrasla?

Ko smo začeli, je bil Brooklyn naše središče vesolja. Nikoli nismo šli ven iz New Yorka, tako da je večina naše zgodnje glasbe temeljila na tej izkušnji, ker je bilo to edino, kar smo takrat poznali. Kot ustvarjalec lahko pač vedno odraziš "svoj" svet. Zame je bila najbolj zanimiva izkušnja, ko smo prvič igrali v Evropi. Tedaj sem se na Danskem pogovarjal z nekim mladostnikom, ki je, čeprav je bil pet let mlajši od mene, vedel več o Ameriki, kot so mene naučili o njej. Takrat smo se zavedli, da stvari, o katerih pojemo, ne obstajajo samo v Brooklynu, ampak obstajajo po vsem svetu. Ta izkušnja je močno vplivala na album Urban discipline, ki je posvečen težavam in pastem urbanega življenja. Potem smo nastopali po vsem svetu in doživeli podobne izkušnje. Tako je nastala plošča State of the world address. Vse te izkušnje so seveda imele neposreden vpliv na našo glasbo, ki pa ostaja iskrena in resnična.

Pa ste tedaj pričakovali, da se s podobnimi težavami kot v Brooklynu srečujejo tudi v drugih državah po svetu?

Tedaj nismo vedeli, kaj naj pričakujemo, bili smo zgolj zelo radovedni in odprti za nove izkušnje. Spominjam se, da smo s seboj vzeli prijatelja, ki se je, ko smo se sprehajali po Nemčiji, razjezil, ker se ni mogel sporazumevati z ljudmi. Spraševal se je, kaj je narobe s temi ljudmi, da ne znajo angleško. Mi smo ga tedaj spodbujali, naj bo bolj odprt, naj poskuša uživati v drugi kulturi in se naučiti malo nemščine. To je bilo denimo znamenje, kako smo bili člani skupine drugače naravnani kot drugi, s katerimi smo odraščali. Na turneji se vedno družim in pogovarjam z ljudmi iz države, v kateri smo. Vselej se skušam naučiti tudi kakšno besedo v tujem jeziku. Tudi danes sem se naučil reči "hvala" v slovenščini, po koncertu pa nameravam še vaditi.

Tudi glasbeno ste odprti, saj ste poleg hardcora eksperimentirali že z različnimi žanri, kot sta rap in metal...

Na to ne gledam kot na eksperimentiranje. Mi se nikoli nismo usedli in namenoma skušali vpeljati te zvoke v našo glasbo, čeprav vem, da nekateri skušajo prav na tak način ustvariti nekaj "novega". Za nas pa je bilo to nekaj povsem naravnega, saj so se vse te zvrsti poslušale v soseski, kjer smo odraščali. Mi smo se družili z različnimi ljudmi in tako odraščali tudi z različnimi glasbenimi vplivi. Zaradi tega smo postali unikatni, morda celo preveč, saj se potem nismo nikamor povsem vklopili. Vedno smo bili nekakšne črne ovce, ampak na koncu smo igrali z različnimi skupinami iz različnih glasbenih žanrov. Tako smo pravzaprav ustvarili žanr, ki ga lahko opišemo kot "biohazard".

Torej ste odkrili novo bazo oboževalcev?

Ne bi uporabil tega izraza, zame naši poslušalci niso oboževalci, temveč prijatelji. Po mojih izkušnjah so to bolj odprti ljudje in to je tudi boljši način živeti življenje. Če poskušaš različne stvari, se ti izboljša kakovost življenja. Svet, v katerem bi obstajal samo Biohazard ali katera druga skupina, bi bil noro dolgočasen.

Kako so se po vašem mnenju skozi leta delovanja skupine težave urbanega življenja, ki jih spodbujate, spreminjale?

Danes vidim, da je veliko glasbe usmerjene v spodbudo uporu, ko ljudje rečejo: dovolj nam je. Vidimo in prepoznavamo vašo represijo in ne bomo več živeli na tak način, kot nam ga določate, ker ni dober. Ne glede na to, kako rad imam svojo državo, je politika v njej obupna. Svoboda namreč ni nekaj, kar ti lahko nekdo da. Če ti lahko nekdo nekaj da, moramo vedeti, da ti lahko to zlahka tudi vzame. Vsi smo rojeni svobodni. Tu je velik korak naredil internet, ki je ljudem omogočil podreti meje in spoznati, da se s podobnimi težavami srečujejo po vsem svetu. Toda po drugi strani - ne glede na to, da smo tako rekoč vsi sosedje in da lahko sam opravim produkcijo plošče po spletu s skupino z druge celine - to ne more nadomestiti neposredne izkušnje, ko spoznaš ljudi iz druge države, pokušanja lokalne hrane in podobno. Tako da kljub dvema korakoma naprej predstavlja internet tudi korak nazaj, saj zdaj marsikdo ostane doma in spremlja stvari po spletu. Torej je napredek, ampak ne tak, kot si radi mislimo.

Časi pa so se spremenili tudi za glasbenike...

Nedvomno. Kot skupina ne zaslužimo več toliko, kot smo včasih, mislim, da se je vsem skupinam težje preživljati samo z glasbo. Toda ko smo se razšli, smo vsi člani zasedbe začeli tudi vsak svojo poslovno kariero. Tako da Biohazard za nas ni več služba, ampak užitek. Mi se na odru zabavamo. Poleg tega smo v vmesnem obdobju vsi odrasli. Jaz sem skozi druge skupine v tem času napredoval kot pevec in tudi tekstopisec. Ob ponovni združitvi pa je na teh temeljih odraščanja zacvetel nov občutek med člani skupine. Zadnja plošča Reborn in defiance tako ohranja še prvine biohazard glasbe in je le začetek tega, kar še imamo pokazati.