Na videz nepomembni detajli, kot so podoba v časopisu s krvavima truploma v travi, odhod matere k sestri v Bassano ali najdba skritih fotografij v stanovanju staršev, razdražijo njegove misli do mere, da začnejo vse pogosteje bežati k že potlačenim epizodam. V temnici ustvarjene slike tako učinkujejo kot neizbrisljiv opomnik na zdavnaj resetirane spomine.

Čeprav se pripovedna sedanjost odvrti v le nekaj dneh, se protagonist v mislih ozira globoko v preteklost, kjer ga pričakajo okrutna vojna, rasistično ravnanje njegovih bližnjih, lažni altruizem, predvsem pa nerazpoznavni "jaz". Poglavitni delež zgodbe se tako razvija v junakovi notranjosti, v glavnem s prerivanjem glasov njemu znanih oseb ter s kirurško natančnostjo opisanih halucinogenih podob, med katerimi posebno vlogo zavzemata voda in trava, medtem pa se v okvirih dejanskosti začetna faza njegove norosti najbolj očitno preslika med stene liceja, kjer poučuje.

Marko Sosič bralca popelje na bogato obloženo tržnico besed, zariše kopico slikovitih vedut Trsta in okolice ter zgodbo, prežeto z obilno simboliko, mojstrsko zapelje tudi čez najbolj spolzek teren. Že neštetokrat obdelane tematike, kot so nekdanji politični spori, položaj zamejcev ali zapuščina vojnih pohodov, med platnice namreč potegne le v diskretnih obrisih. Nanje nas po vsej verjetnosti opominja zato, da bi jih, kot Ivan Slokar, lažje predelali, a nikdar pozabili.

Morda gre piscu očitati le to, da v nekoliko preveč ležernem ritmu odgrinja zaveso, za katero se odmotavajo bistvene sličice "scenarija", kar pa ima navsezadnje tudi svoj čar.