Na zgodbo o tetoviranju Amadeusovega smrčka se je ostro odzvalo ljubljansko društvo za zaščito živali Lajka, ki je na svojem facebook profilu tudi prvo javno objavilo podrobnosti o tem primeru. S prošnjo za mnenje se je obrnilo na Veterinarski urad RS in Veterinarsko inšpekcijo, z odzivi obeh institucij pa ni bilo zadovoljno. "Z VURS so odgovorili, da je to sicer boleč poseg, vendar je bil opravljen v splošni anesteziji, zato ne gre za prepovedano ravnanje oz. mučenje. O posledicah tetoviranja za pasji smrček po posegu se očitno niso vprašali. Na zbornici pa so menili, da bi bil poseg lahko sporen le z moralno-etičnega vidika, o čemer pa naj se izjasni Kinološka zveza Slovenije", je dejala Melita Trbovšek iz društva Lajka, kjer so prepričani, da je bilo večkratno tetoviranje pasjega smrčka v nasprotju z 20. členom ZZZiv, ki kot mučenje živali med drugim opredeljuje tudi "naklepno uničenje organov ali tkiv".

Za člane društva Lajka je tetoviranje smrčka enako nesprejemljivo kot na primer rezanje ušes, ki je v Sloveniji že dolgo prepovedano, vzrediteljica Katja Rejec Longar pa ugotavlja, da je šla Amadeusova lastnica vendarle še korak dlje: "Prav je, da so omejili rezanje ušes in repov, a tetoviranje smrčka je vsekakor huje. Prvo je v preteklosti vseeno imelo tudi funkcionalno vrednost. Nekaterim pasmam so se viseča ušesa velikokrat vnela, z repom pa na primer niso mogli loviti. Tetoviranje pa je popolnoma brez potrebe, še posebej če upoštevamo narkozo, ki je pravzaprav še bolj nevarna kot sam poseg."

Gre tudi za prevaro

Lepotni popravki, čeprav le redko tako invazivni, kot je tetoviranje smrčka, so sicer stalnica pasjih razstav. "Če bi moral biti pes črn in ima na dlaki bel 'madež', obstajajo črni razpršilci. Obstajajo tudi beli, za prikrivanje porumenelih lis okrog oči in smrčka pri belih pasmah. Tu je še barvanje krempljev, lakiranje, lasni vsadki, … Seveda je vse to prepovedano, a zelo razširjeno. Tako kot umetni zobje ali ravnanje zob z zobnim aparatom," najbolj pogoste "trike in zvijače" pasjih vzrediteljev opisuje ljubiteljska vzrediteljica Marija, ki je želela ostati neimenovana.

Izpostavlja pa še eno dimenzijo takšnega početja, na katero povprečen pasji ljubitelj morda niti ne pomisli ter zato verjame, da "so vsi vzreditelji isti". Gre namreč tudi za prevaro. "Bistvo razstave je, da izločaš pse, ki niso primerni za nadaljnjo vzrejo. Od ocen, ki jih pes doseže na razstavi, je odvisna tudi cena njegovih mladičev," pravi Marija. Če vzreditelj prikrije prirojeno estetsko napako pri psu in na podlagi lažnih ocen pridobi vzrejno dovoljenje, s tem ogoljufa tudi kupce mladičev. Napaka se bo namreč prenesla v leglo in se bo najverjetneje pojavila tudi pri psu, ki ga je nekdo kupil v dobri veri (in po primerno visoki ceni), da sta njegov smrček in dlaka črna in njegovi zobje ravni.

Na fotografiji: Amadeusov smrček ni bil dovolj črn, zato ga je lastnica podvrgla mučnemu posegu. (foto: arhiv društva Lajka)

"Pri slovenskih vzrediteljih je takšnih goljufij manj, veliko bolj pogoste pa so v tujini. Predvsem Italijani so zelo ekstremni, pri njih mora biti vse 'kot se šika', pogosto za vsako ceno," pravi Katja Dermol, poslovna sekretarka Kinološke zveze Slovenije. Tudi vzreditelji se zavedajo, da je Italija posebej pereča. "Razstavljajo lepe primerke psov, ki osvojijo vse možne nagrade, za razplod pa uporabljajo druge pse. Psice kotijo v nemogočih razmerah, in to večkrat na leto. Poznavalec takšnega psa ne bo nikoli kupil, saj ve, pri katerih vzrediteljih velja 'fair-play'. Nakup je najbolj varen v državah severne in zahodne Evrope," pravi Marija.

"Uradno so vsi vzreditelji proti takšnim posegom, kot je tetoviranje smrčka, v resnici pa je veliko takšnih, ki jih pri tem vodi samo denar. Težava je, ker je vodilo vsega profit in ne dobrobit pasem. Če bi vzreditelji gledali na slednje, psov 'z napako' sploh ne bi parili, da se problemi ne bi prenašali na prihodnje generacije. Kaj šele, da bi psa celo tetovirali, da bi napako prikrili," pravi Rejec Longarjeva, ki se ukvarja z vzrejo pasme kavalir.

Meja med mučenjem in "uporabo" ni jasna

Meja med mučenjem in "funkcionalno uporabo tekmovalnega psa" ostaja zabrisana. "Seveda je nekaj takšnega, kot je tetoviranje smrčka, popolnoma nesprejemljivo, tako z vidika mučenja živali kot z vidika goljufanja pri vzreji. Po drugi strani je lahko za nekatere pse mučenje že samo sodelovanje na razstavah, drugi pa v tem neznansko uživajo, na primer ko se frizirajo. Dejstvo pa je, da gleda nekdo, ki kupi psa, da ga bo doma 'crkljal', na te stvari popolnoma drugače kot nekdo, ki se z vzrejo psov preživlja," je še dejala Marija, ki se s svojimi psi še vedno pogosto udeležuje pasjih razstav.

V luči Amadeusovega primera in prizadevanj njegove lastnice, da bi dosegla določen lepotni ideal, pa bi bilo treba po mnenju Rejec Longarjeve razmisliti tudi o prilagajanju vzrejne politike dobrobiti pasmam namesto estetiki. "Pse za pridobitev vzrejnih dovoljenj selekcionirajo vse bolj na podlagi estetike, dimenzija uporabnosti pa je popolnoma izginila. Nekatere pasme so pripeljali že tako daleč, da težko živijo," poudarja. Za primer navede pasmo kavalir, z vzrejo katere se ukvarja tudi sama: "Pri tej pasmi je 70-odstotna pojavnost srčne okvare, zaradi katere pes umre že po nekaj letih. Vendar vzrejne komisije tega ne preverjajo, iz popolnoma estetskega razloga pa zavrnejo na primer že najmanjši predugriz (estetska deformacija čeljusti, op.a.), s katerim pes normalno živi."

Pri Kinološki zvezi pravijo, da o tem, katere napake so pri določeni pasmi "dovoljene" in katere ne, odločajo vzrejne komisije za posamezne pasme. "Dolžnost vzrejne komisije je, da spremlja določeno pasmo in pri njej ugotovi morebitne probleme, na podlagi katerih nato spremeni pravilnik o podeljevanju vzrejnih dovoljenj," pravi Dermolova.

Kako daleč gredo torej (lahko) lastniki psov v pripravah svojih ljubljenčkov na razstave in ali so psi v tem primeru sploh še ljubljenčki? Med tekmovalnim psom in domačim ljubljenčkom obstaja velika razlika, kar vam bo znal pojasniti vsak vzreditelj psov. Za nekatere med njimi pa je vzreja tudi edini vir prihodkov, zato ni presenetljivo, da se stvari v kinologiji pogosto obrnejo podobno kot v poslu – v izkoriščanje in goljufanje.