Po operaciji se je namreč rana zagnojila in prišlo je do tako hudih zapletov, da so mu morali levo nogo nad kolenom odrezati. Venko, ki je bil vse življenje navdušen hribolazec, se je z invalidnostjo težko sprijaznil, še posebno zato, ker je prepričan, da je brez noge ostal zaradi malomarnega zdravljenja. Še bolj je razočaran, ker je pred kratkim Zavarovalnica Maribor odklonila njegov zahtevek za izplačilo 25.000 evrov odškodnine.

Začelo se je z napačno diagnozo

Viljem Venko se je zaradi močnih bolečin v nogi že leta 2006 odpravil na pregled v mariborsko bolnišnico, kjer so mu dejali, da so njegove težave ortopedskega izvora. Drugo mnenje je poiskal v novomeški bolnišnici, kjer so ugotovili, da gre za žilno bolezen, in mu predlagali zdravljenje v kliničnem centru v Ljubljani. "Zaradi oddaljenosti sem se raje odločil za celjsko bolnišnico. Verjel sem, da so tudi v Celju odlični zdravniki in da bom v dobrih rokah. V kakšni zmoti sem bil! Imel sem smolo, da me je prevzel kirurg E. V., ki je samozavestno trdil, da ne more biti nobenih zapletov, potem pa mi je uničil življenje," svojo kalvarijo opisuje Venko.

Prvič je bil operiran 23. januarja 2007. Kirurg E. V. je opravil obvodno operacijo z žilno protezo, na kontrolnem pregledu teden dni kasneje pa je ugotovil, da se rana ni zacelila tako, kot bi se morala. "Ko je rano odprl, je iz nje pritekla rjava motna tekočina, v izvid pa je napisal, da gre za serom. Ker mi ni predpisal protivnetne zaščite, se je moje zdravstveno stanje poslabšalo. Začela me je tresti mrzlica. Prišlo je do sepse," razlaga Venko.

Da zdravnik na kontrolnem pregledu ni ustrezno ukrepal, je ugotovila tudi komisija za izredni interni strokovni nadzor celjske bolnišnice. Tekočino, ki je pritekla iz rane, bi namreč moral takoj poslati na mikrobiološko preiskavo in Venku predpisati antibiotike.

Ali takojšnje zdravljenje res ne bi preprečilo zapleta?

Dan kasneje so Venka zaradi izredno slabega zdravstvenega stanja pregledali v infekcijski ambulanti in ga zaradi vnetja takoj poslali v urgentno kirurško ambulanto. Tam so mu sprostili šive, iz rane pa je priteklo 200 mililitrov motne rjave tekočine. Nemudoma so ga sprejeli na oddelek za žilno kirurgijo, kjer so poskušali zaplet rešiti z drenažo in antibiotiki, vendar je bilo prepozno. Nekaj dni pozneje so se pojavile motnje prekrvavitve leve noge, zato so ga 13. februarja 2007 urgentno operirali in ponovno naredili obvodno operacijo z žilno protezo. Ker operacija ni bila uspešna, so mu dva dni kasneje nogo odrezali.

"Takrat se mi je podrl svet. Nisem si mogel predstavljati, kako bom živel brez noge. Zame in za mojo družino je bil to velik šok. Kdor tega ni doživel, si ne more predstavljati mojih občutkov. Po tej operaciji pa so se težave še kar nadaljevale. Ker je E. V. amputacijo opravil nestrokovno, sem moral kasneje še na tri operacije, na katerih so drugi zdravniki poskušali popraviti njegovo napako. Takratni strokovni direktorici Frančiški Škrabl Močnik sem povedal, da je bil med mojo drugo operacijo kirurg E. V. vinjen in da sem kasneje tudi od drugih izvedel, da ima težave z alkoholom. Potrdila mi je, da E. V. res pije, ampak dodala, da zdaj ne operira več. To je za druge sicer dobro, zame pa je brez pomena, ker mi noge ne morejo vrniti," pravi Venko. Ali je bil kirurg med operacijo res pod vplivom alkohola, v bolnišnici niso raziskovali. "O psihofizičnem stanju kirurga tistega dne ne moremo soditi, saj ne razpolagamo z ustreznimi podatki," je v svojem poročilu zapisala komisija.

Odškodninski zahtevek se je za dve leti izgubil

Viljem Venko je od celjske bolnišnice zahteval odškodnino, ta pa je odškodninski zahtevek odstopila v obravnavo Zavarovalnici Maribor. Kje so zahtevek založili za dve leti, ni povsem jasno, saj v bolnišnici pravijo, da so ga zavarovalnici predali leta 2008, medtem ko zavarovalnica trdi, da ga je prejela šele leta 2010. Venko je tako izgubil dve dragoceni leti, ki pa lahko imata velik pomen. Če pride do zastaranja, se namreč lahko obriše pod nosom za denar, četudi bi bil njihov odškodninski zahtevek upravičen in bi za to predložil vse dokaze. Zavarovalnica Maribor je nato novembra 2010 Venka končno obvestila, da je dokumentacijo odstopila zdravniku cenzorju in izvedencu medicinske stroke in da bodo na podlagi njegovega mnenja odločili o utemeljenosti odškodninskega zahtevka. Vodja oddelka za medicinsko cenzorske zadeve prim. doc. dr. Marjan Vrabl je Venka res povabil na osebni zdravniški pregled v začetku decembra 2010, a ker Venkovo zdravljenje takrat še ni bilo končano, je pregled odpadel, kasneje pa novega datuma ni dobil. "Zdravnik cenzor me do danes še ni pregledal, tako da pritožbena komisija na osnovi njegova izvida ni mogla zavrniti mojega zahtevka. V obrazložitvi zavrnitve mojega zahtevka so napisali, da so odločitev sprejeli na podlagi izvedeniških mnenj, ki pa mi jih niso poslali. V pritožbi sem zahteval, naj mi pojasnijo, kje so dobili izvedeniška mnenja, vendar mi niso niti odgovorili," je ogorčen Venko.

Na Zavarovalnici Maribor so pojasnili, da izvedeniških mnenj oškodovancem ne pošiljajo, da pa se lahko Venko osebno oglasi pri njih in da mu bodo pokazali vso dokumentacijo. "Na leto rešimo okoli 150.000 škodnih primerov. Zavedamo se, da je za vsakega oškodovanca izkušnja težka in da je lahko tudi zelo boleča. Obžalujemo zelo travmatično izkušnjo gospoda Venka in ga osebno vabimo, da se za vse informacije obrne na nas." Dnevniku so sporočili tudi, da je mnenje izdelal sodno zapriseženi izvedenec prof. dr. Borut Geršak, ki je specialist kirurg in specialist kardiovaskularni kirurg, in da je pritožbena komisija svojo odločitev sprejela tudi na podlagi preostale dokumentacije. Poleg vsega drugega je zdaj Venka prizadelo še to, da je šele prek Dnevnika izvedel, kdo je bil izvedenec, ki je izdelal mnenje o njegovem primeru.

Izvedenčeva odločitev je končna

Odločitev pritožbene komisije, ki je najvišji pritožbeni organ Zavarovalnice Maribor, je dokončna. Venko se nanjo ne more pritožiti, razen če bi predložil nove dokaze. Na mediacijski center pri Slovenskem zavarovalnem združenju je vložil predlog za razrešitev spora s pomočjo mediacije, vendar je zavarovalnica sodelovanje zavrnila. Svoj zahtevek tako lahko uveljavlja le še na sodišču.

"Takšnih primerov, kot je moj, je verjetno veliko, vendar ljudje o svojih težavah ne želijo javno spregovoriti, ker se bojijo. Jaz se ne bojim, ker mi ne morejo ničesar več vzeti. Izgubil sem nogo in zaupanje v zdravnike, ki ščitijo drug drugega. Preprost človek, ki nima zvez, v takšnih primerih težko dokaže svoj prav, in to je tisto, nad čemer bi se morali vsi zamisliti."