Tradicija olimpijskega premirja izvira iz časa antike iz 8. stoletja pred našim štetjem. Idejo je pred dvajsetimi leti ponovno oživel Mednarodni olimpijski komite, ki je v njem videl sredstvo zaščite interesov športnikov in sredstvo spodbujanja mirnih, diplomatskih odnosov med državami.

Vendar, a je začasen mir danes sploh mogoče doseči? Bodo sprte strani odvrgle orožje zgolj zaradi neke tradicije? To pričakovati je najbrž precej utopično. Pomen olimpijskega premirja tiči nekje drugje. Njegov namen je vzpodbujati vrednote – prijateljstvo, društveni duh, pravičnost. Torej, tudi če premirje dejansko ne zaustavi prelivanja krvi, nas vsaj opozarja na pomembnost olimpijskih načel.

V tem duhu deluje tudi Generalna skupščina Združenih narodov (ZN), ki pred vsakimi Olimpijskimi igrami premirje zapove s posebno resolucijo. Velika Britanija je bila, kot gostiteljica letošnjih iger, najuspešnejša doslej v iskanju konsenza. Njeni diplomat so namreč prvič v zadnjih dvajsetih letih dosegli, da je olimpijsko premirje podprlo vseh 193 članic ZN. Torej tudi Severna Koreja, Iran in Sirija.

Kljub temu, da olimpijsko premirje mnogi označujejo bolj za propagando in ne kot dejanski prispevek k miru na svetu, je potrebno priznati tudi sledeče: na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 sta v duhu premirja pod skupno zastavo korakali Severna in Južna Koreja. Štiri leta kasneje, v Atenah, sta močno sprta Afganistan in Irak, kljub konfliktom, oba nastopila na igrah.

Večina aktivnosti v zvezi z olimpizmom simbolika brez pravega pomena

O tem, kaj je pričakovati letos, kakšno vlogo igra mednarodna skupnost in ZN v okviru zagotavljanja miru, smo se pogovarjali s profesorjem mednarodnih odnosov na FDV dr. Zlatkom Šabičem.

Kakšen je ključen pomen premirja za današnji čas, konkretneje za letošnje prihajajoče olimpijske igre v Londonu?

"Današnji čas je zelo drugačen od antičnih časov, zato ima tudi simbolika olimpizma manjši doseg kot nekoč. Danes so olimpijske igre zgolj eno izmed sredstev za uveljavljanje konkretnih interesov in ciljev, ki pa niso zgolj športne narave. Za Kitajsko, denimo, so bile olimpijske igre pomembno zunanjepolitično orodje. Težko si je predstavljati sodobno velesilo ne da bi ta organizirala olimpijado. Velika Britanija take promocije ne potrebuje. Zato pa jo, kot kaže, London, ki si na koncu ne obeta zgolj aplavza za odlično organizacijo ampak tudi dobiček in povečanje komercialnega zanimanja za to metropolo."

Olimpijsko resolucijo je letos podpisalo vseh 193 članic ZN. Ima ta sploh kakšen učinek, poleg formalne zaveze in tradicije? Je možno pričakovati, da bi letos katere sprte države za časa iger odvrgle orožje in pozabile na resne medsosedske spore?

"Dandanes se olimpijske igre odvijajo v nekem drugem kontekstu, ki z vojno in mirom nima veliko zveze. Vzemimo OZN. 'Olimpijske' mirovne resolucije GS OZN so lepa spodbuda za mir na svetu in mirno reševanje sporov, a komaj kaj več kot to. Če je letošnjo resolucijo podprlo 193 držav in če vemo, da lahko vsak povprečen poznavalec svetovne politike v tem trenutku našteje vsaj 15-20 držav ali vlad, ki so vpletene v mednarodne ali notranje konflikte, potem se velja vprašati, koliko držav oziroma vlad s takšno podporo misli resno.

Drug primer je MOK. Nedvomno ta organizacija veliko prispeva k razvoju športa po svetu z denarjem, ki ga nabere s pomočjo olimpijskih iger. Manj pa je jasno, kako s to svojo dejavnostjo prispeva k miru v svetu. MOK recimo prodaja televizijske pravice - izkupiček za London naj bi bil okoli 4 milijarde dolarjev. Gre torej za finančno zelo dober dogovor, s katerim pa MOK avtomatično odreče ogled iger tisti javnosti, ki nima dostopa do programov televizijskih postaj, ki so pravice odkupile. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da te javnosti po svetu sploh ni malo. Če bi MOK resnično želel, da mirovno sporočilo olimpizma pride v vsako vas tega sveta, bi moral omogočiti brezplačno prenašanje olimpijskih iger prav vsaki televizijski postaji, ki obstaja na tem planetu. Nobena resolucija GS OZN ne more niti približno doseči učinka na popularizacijo športa in razumevanje olimpijskih iger kot iger miru, kot bi ga takšna odločitev MOK.

Dokler temu ni tako, je večina aktivnosti v zvezi z olimpizmom simbolika brez pravega pomena. Povedano drugače, sodobno dojemanje olimpijskih iger kot pretežno tržnega blaga oz. sredstva za udejanjanje partikularnih interesov ideji olimpizma ne daje nobene možnosti, da bi postala dejavnik utrjevanja mednarodnega miru in varnosti. Zato olimpijske igre tudi niso sposobne nekega moralnega apela, ki bi se lahko dotaknil vseh prebivalcev našega planeta. Vsak konflikt, ki se bo zaradi olimpijade vsaj začasno prenehal, bo zato toliko bolj vesela novica."