In kljub vsem telesnim in mentalnim pripravam ni bilo lahko, priznam. Proti koncu sem dihala le še na eno škrgo, plitvo v težak, vlažen zrak in s kotičkom očesa vedno na preži, kako se najhitreje zateči v zaprt, klimatiziran prostor. Klime so vsepovsod, visijo ena za drugo na fasadah stotine tridesetnadstropnih nebotičnikov; ni prostora, ne javnega ne zasebnega, brez nekaj razmajanih klimatskih naprav. Nekdo ima dober biznis, pomislim ob tem, in tokrat klime vzamem za svoje tudi sama: v Pekingu so blagodejne, nujne za preživetje in edine, ki skozi filtre vsaj za silo prečistijo zrak. Le enkrat sem za deset minut priškrnila okno hotelske sobe, pa se je smrad bližnje avtoceste tako silovito zažrl po prostoru, da ga je šele nekajurno brnenje klime za silo prerešetalo.

Kitajska je tretja največja država na svetu in prva na mestu največjih onesnaževalk. Med desetimi najbolj onesnaženimi mesti na svetu jih je kar devet na Kitajskem. Peking denimo, kjer živi že 15 milijonov ljudi in se še vedno priseljujejo, doživlja pravo ekspanzijo pločevine. Po dolgih letih komunističnega režima Mao Cetunga - čeprav je partijsko enovladje še vedno prisotno v vsej svoji nadzorni in manipulativni funkciji - avtomobili (in denar zanje) predstavljajo statusni simbol. In v "kapitalistični" gonji za napredkom in dvigom standarda so pokopali marsikatere vrednote: zastrupili so okolje, država je skorumpirana, vlada ji kriminal, ljudje pa še vedno sklonjenih glav, ustrahovani, brez zdravstvenega zavarovanja in socialne stabilnosti, večina natlačena na šestih kvadratnih metrih bivalne površine. Tudi v Pekingu, mestu diplomatov in javne uprave Kitajske, kjer vsaj na prvi pogled revščine ni ravno za vsakim vogalom, toda ljudje še vedno živijo prisiljeno asketsko v hutongih bodisi v natlačenih stolpničastih naseljih, brez vode in elektrike.

Skrajna meja preživetja

Ob ekonomski pomoči zahodnih velesil so v zadnjih dvajsetih letih Peking dobesedno prepredli s številnimi avocestnimi križi, cestami, nadvozi, podvozi in obvozi, in zdaj se država sooča z eno največjih katastrof: z onesnaženjem zraka, ki je tolikšno, da ga niti merilne naprave ne morejo več objektivno zaznati. Po zadnjih podatkih naj bi bilo v mestu že krepko čez pet milijonov vozil in čez tri leta jih napovedujejo sedem milijonov. Smog in vlaga se lepita v posebno nepropustno kopreno umazane meglice, ta pa potem na obleko, kožo in pljuča. Skozi njo le za odtenek pronica rdečkast obroč, kar človeku celo omogoči neposreden pogled v sonce. Zaščitne gaze čez dihalne poti, orokavičene roke in obvezen dežnik so pripomočki, ki vsaj nekoliko blažijo škodljive vplive iz okolja, in Pekinžani jih redno uporabljajo.

Peking je šolski primer, kaj je skrajna meja človekovega preživetja; od tu naprej verjetno ne gre več! Emisije ogljikovega dioksida so s kisikom že opravile po svoje. Čebel, ki bi skrbele za cikel opraševanja in ravnovesja v naravi, že leta ni več, reke in voda so zastrupljene, ljudem oblasti javno ponujajo zavajajoče podatke, čeprav se sami zavedajo velikega problema onesnaženja in ves čas z različnimi ukrepi omejujejo promet. Zaradi onesnaženosti ljudje vsak dan umirajo, iz tega razloga beležijo okoli 400.000 smrti na leto. Prav dvig z letalom omogoča, da jasno vidiš to zlepljeno gmoto smoga v zraku, ki se dokončno razkadi šele kakšnih 2000 kilometrov stran od mesta. Zaradi goste črne megle, ki je posledica smoga, so letos že zaprli pekinško letališče in odpovedali oziroma prestavili več kot sto vzletov letal.

Kolo, socialni simbol

Kljub gostemu avtomobilskemu prometu pa imajo kolesarji v mestu poseben status in so enakovredni vsej pločevini, ki se vali po cestah. Kolesarske steze namreč pokrivajo praktično vsak del mesta, kolo pa je še vedno eno osrednjih prevoznih sredstev. So pa del javnega prometa tudi skuterji, predelana kolesa z električnimi motorji, mini trikolesni tovornjaki, rikše in z vso domišljijo predelana unikatna vozila, ki vsaj od spredaj spominjajo na kolo.

Kolesarji se pravzaprav odlično znajdejo sredi prometnega kaosa, kjer se ne upošteva prometnih predpisov in kjer velja pravilo močnejšega, in to so po navadi avtobusi, ki brezkompromisno vozijo skozi križišča pri rdeči luči in spretno krmarijo mimo peščev na prehodih za pešce. Kolesa so ponavadi tik ob njih in si ravno tako utirajo prednostno pot. Množično hupanje je v bistvu glavno in edino veljavno sporazumevalno sredstvo, tako da pekinškega prometa nevajenemu vozniku močno odsvetujemo tovrstno cestno avanturo.

Kolo pa ni le prevozno sredstvo: je vir preživetja, način življenja, najbolj neposredno sporočilo o socialnem statusu posameznika. Čeprav se prevažajo tudi s sodobnimi kolesi, so v uporabi očitno vsa kolesa, ki so se kdaj valila skozi mesto, tudi tista, izdelana sredi prejšnjega stoletja. Praktično nobenega ne zavržejo, vse se znova reciklira in služi drugi namembnosti. Predelana kolesa postanejo stojnice z zelenjavo in sadjem, na njih se pečejo svinjske glave ali kačje meso, čemur primerno se širijo vonjave, ki so včasih resnično pravi preizkus za želodčno vzdržljivost povprečnega Evropejca. Kolesa so lahko tudi skladišča za zbiranje odpadkov (ljudje si s pobiranjem plastenk, starega papirja in kosovnih odpadkov služijo juane), lahko pa so reklamni pano z razobešenimi spodnjicami, ki jih sicer prodajajo v trgovini poleg. Če se kolo pokvari, v številnih uličnih popravljalnicah koles to uredijo hitro in poceni.