Ljudje od Rdečega križa in tudi Karitasa pogosto pričakujejo preveč. Tudi zato, ker jih k njim po pomoč napotijo centri za socialno delo. Prosilci imajo celo v odločbah napisano priporočilo, da lahko "hrano dobijo tudi pri pristojni organizaciji Rdečega križa". Ljudje zato pogosto menijo, da so jim na Rdečem križu ali Karitasu dolžni pomagati, in težko razumejo, da tudi ti dve organizaciji nista vreči brez dna. Po sili razmer sta postali podaljšani roki države. Ne ena ne druga za to nimata zagotovljenega stalnega vira financiranja, pač pa si pomagata na različne načine, tudi z donatorji, ki pa jih je vse manj. Rdečemu križu pa ob tem zmanjkuje časa in denarja za izvajanje drugih nalog, za katere pa po drugi strani ima vsa javna pooblastila. To so skrb za krvodajalstvo, izvajanje tečajev prve pomoči, pomoč ob elementarnih nesrečah ter poizvedovalne dejavnosti.

Nič za hrano, vse manj za krvodajalstvo

Na Rdečem križu pojasnjujejo, da pakete s hrano kupijo z denarjem in donacijami, ki jih zberejo v akciji Lepo je deliti in s sredstvi, ki jih prejmejo od  fundacije FIHO. Ker so sredstva omejena, morajo skrbno pretehtati vsako prošnjo, finančno pomoč pa dodeliti v izjemnih primerih, ko se ljudje nenadoma znajdejo v težki življenjski, materialni in socialni stiski. Država se je doslej zganila le dvakrat, pravi predsednik Rdečega križa Slovenije Franc Košir, enkrat je nacionalnemu društvu nakazala 500.000 evrov za nakupe prehranskih paketov pred tremi leti, drugič pa ob stečaju Vegrada, ko je Rdečemu križu in Karitasu nakazala po 150.000 evrov za enkratne denarne pomoči. "Lani in letos pa od vlade nismo prejeli namenskih sredstev za nakup paketov hrane in higienskih pripomočkov. Se pa že nekaj časa borimo, da bi nam priznali vsaj del logističnih in administrativnih stroškov, ki jih imamo z razdeljevanjem hrane," pravi Košir.

Drugo so paketi, ki jih dobijo iz evropskega ukrepa Pomoči v hrani, za kar kandidirajo na razpisu. Slovenija letos že sedmič zapovrstjo razdeljuje pomoč v hrani, letos je prejela evropsko pomoč v skupni vrednosti nekaj več kot 2,5 milijona evrov.  "Konec junija in v začetku julija je v skladišča Rdečega križa in Slovenske Karitas prispel prvi del pošiljk živil iz tega evropskega ukrepa. Gre za 288 ton mleka v prahu ter nekaj več kot 2 milijona evrov za nakup proizvodov na trgu in povračilo stroškov transporta, administracije in skladiščenja dobaviteljem in humanitarnim organizacijam," zatrjujejo na pristojnem ministrstvu.

Kot poudarja Košir, pa slednje ne drži povsem, saj mora nacionalno društvo sredstva za organizacijo distribucije in delitve hrane, ki poteka po 56 območnih združenjih in več kot 891 krajevnih organizacijah, zagotoviti iz drugih virov, kot so sredstva FIHO, lastna sredstva območnih združenj in namensko pridobljena sredstva. Veliko pa pri razdeljevanju opravijo tudi prostovoljci.

O pomoči dolžni poročati davčni upravi

Iz ukrepa EU bosta tako letos Rdeči križ in Karitas na več kot 300 razdelilnih mestih prek svoje mreže prostovoljcev pomoči potrebnim razdelila okoli 4400 ton hrane. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je za letošnje in lansko leto izdelalo celo merila, po katerih razvrščajo najbolj ogrožene in pomoči potrebne. Tiste, za katere ocenijo, da so upravičeni do pomoči, pristojni center za socialno delo napoti na Rdeči križ ali Karitas. "A gre res za izjemne primere, ko na primer zaposleni v nekem podjetju dlje časa ne prejmejo plač ali so šla njihova podjetja v stečaj. Ali pa brezposelni, ki so končali javna dela in niso upravičeni niti do nadomestila za primer brezposelnosti niti do denarne socialne pomoči in podobno," še pojasnjujejo na ministrstvu, kjer bodo že jeseni pripravili nov javni razpis in merila.

A ljudem ne zmanjkuje le denarja za hrano, pogosto se doma kopičijo tudi neplačane položnice. Prav to pa je še večji problem, saj tudi za te namene denarja nevladne organizacije nimajo. Če pa pomoč, četudi gre za en sam evro, že dobijo, je Rdeči križ o tem dolžan obvestiti davčno upravo. Pomoč se zavede in upošteva pri skupnih prihodkih in lahko se tudi zgodi, da nekdo, ki je takšno pomoč prejel, na drugi strani zaradi tega ostane brez denarne socialne pomoči.