Zaradi deževnega obdobja imajo prebivalci Modrega Nila in Nubskih gora sedaj relativen mir pred bombnimi napadi sudanske vojaške hunte, saj vladne sile v času blata ne morejo iztrebljati. Njihov največji sovražnik je trenutno lakota. "Jedli ne bodo še kakšna dva meseca,“ mi je s trpečim izrazom na obrazu povedal Križnar. "Jaz ne morem jesti, če vem, da oni tam stradajo. Ne zdi se mi pravično,“ je dodal in videlo se je, da s temi plemeni diha in živi.
In čeprav je za staroselce na območju severnega Sudana storil verjetno največ na svetu, se krivi, da je naredil premalo – napisal premalo člankov, naredil premalo intervjujev, imel premalo predavanj … Medtem ko Zahod ob fotografijah trpljenja in smrti ljudi na drugem koncu sveta postaja vedno bolj otopel in brezbrižen ("Globalni terorizem je predvsem stranski produkt globalne brezbrižnosti,“ je prepričan Križnar), se sam na grozote nikoli ne navadi. "Sem vedno bolj občutljiv, malo me že skrbi zase. Sredi poletja imam angino, gnoj mi gre ven nad Evropo in Ameriko, ki bi ju rad spoštoval! Rad bi živel za nekaj vrednega, a ne morem, ker vem, kakšno svinjarijo so spet naredili v Afriki,“ razlaga skorajda v solzah.
Več v jutrišnji izdaji Dnevnika, v kateri si boste lahko prebrali intervju s Tomom Križnarjem.
