Meta Černoga
Bi lahko potegnili kakšno vzporednico med gradbenimi baroni Črnigojem, Tovšakovo in Zidarjem, ki so vodili tri naša največja gradbena pogorišča?
"Ena od vzporednic je bil zagotovo način vodenja - vsi trije so namreč dolgo vodili svoja podjetja. Črnigoj 27 let Primorje, Ivan Zidar je prevzel vodenje podjetja SCT leta 1974, medtem ko je Hilda Tovšak postala direktorica Vegrada leta 2001.
Ti trije so tako imeli kar nekaj časa in očitno tudi vzvodov, da so lahko na takšen način, kakršen pač so, vodili ta podjetja. Nekateri, denimo v primeru Zidarja, celo omenjajo fenomen ugrabitve države (state capture), ko se je s pomočjo kartelnega dogovarjanja zgodila zgodba avtocestnega lobija, ki je zaznamoval največji infrastrukturni projekt v zgodovini Slovenije, ki se je s prvotno načrtovanih 1,8 milijarde evrov tudi zaradi nedovoljenih praks podražil na skoraj šest milijard evrov.
Na žalost je vzporednica tudi konec zgodb teh podjetij - skupni imenovalec je okoli dva tisoč delavcev, ki je izgubilo zaposlitev zaradi takšnega poslovnega modela, in ogromni dolgovi vseh teh podjetij."
Štiriindvajset kazenskih ovadb za Hildo Tovšak
Zgodbe o nepravilnostih, ki so se dogajale v teh treh podjetjih, so bile podobne. A vsaka "svinjarija še ni kaznivo dejanje". Nihče od gradbenih baronov še ni za zapahi, kljub dolgemu seznamu grehov, sistematičnemu kršenju delovne zakonodaje. Kakšne epiloge realno pričakujete?
"Že podatek, da je proti Hildi Tovšak doslej spisanih 24 kazenskih ovadb, pove vse. Sicer je v primeru Čista lopata obsojena na štirinajst mesecev zapora, a sodba še ni pravnomočna. Dušan Črnigoj in Ivan Zidar sta v istem primeru dobila po sedemnajst mesecev zapora, a tudi tu sodbi še nista pravnomočni. Tako so realna pričakovanja odvisna samo in predvsem od hitrosti delovanja sodnih organov. Je pa zagotovo sprevrženo, da slabi dve leti po stečaju Vegrada delavci dobijo informacijo, da je v stečajnem postopku priznanih za 450 milijonov evrov terjatev, medtem ko je celotnega premoženja Vegrada za okoli dvajset milijonov evrov. Po drugi strani Tovšakova vztrajno komurkoli in kadarkoli ponavlja, da je nedolžna."
Imate podatke, koliko je ocenjeno osebno premoženje Zidarja, Tovšakove in Črnigoja?
"Teh podatkov nimam na voljo."
Kakšne so posledice propada teh treh podjetij za zaposlene, slišimo vsak dan. A če povemo še v številkah: koliko delavcev je bilo v teh podjetjih zaposlenih v cvetočih časih in koliko jih je danes?
"Konec junija se je na območno službo Nova Gorica prijavilo 437 delavcev Primorja. Vendar to ni popolna številka, saj so se delavci prijavili še na druge enote Zavoda RS za zaposlovanje. Po podatkih s konca marca 2012 gre za skupno 730 delavcev. Sicer pa na njihovi spletni strani piše, da skupina Primorje zaposluje 2300 delavcev…
Konec junija 2011 je podobna usoda doletela SCT. Po takratnih informacijah je dobilo odpoved 740 njegovih delavcev. Pri tem je treba poudariti, da je leta 2004 za SCT delalo še 2500 delavcev. Ob stečaju Vegrada oktobra 2010 je v krovni družbi Vegrad ostalo 571 delavcev, pri čemer je bilo v predhodnih letih v tem podjetju zaposlenih tudi okoli 1700 delavcev.
Sicer pa marsikaj pove tudi naslednja številka: maja 2008 je bilo v dejavnosti gradbeništva zaposlenih nekaj več kot 76.000 ljudi. Maja 2012 le še 51.612, torej slabih 25.000 manj, kar pomeni skoraj tretjino manj."
Delavci kot finančni stebri družin
Na pogoriščih gradbenih velikanov rastejo nova gradbena podjetja, a delavcev, kot lahko slišimo, ne dobijo. So se delavci iz slabih izkušenj naučili toliko, da ne želijo znova "nasesti", ali je težava kje drugje?
"Na pogoriščih velikih podjetij se na žalost velikokrat znajdejo manjši delodajalci, lahko jim rečemo kar mrhovinarji, ki velikokrat veliko več obljubljajo, kot dejansko izpolnijo. Realno se to potem izkaže, da ima takšno podjetje delavce nekaj mesecev, nato pa spet poišče nove delavce ("sistem kolobarjenja"), praviloma prek uradnih evidenc Zavoda RS za zaposlovanje. Na takšen način se oblikuje statistična fatamorgana, češ da je povpraševanje v gradbeništvu veliko, a te podatke bi bilo treba križati s povprečno dolžino zaposlitve in številom gradbenih podjetij, ki iščejo nove zaposlene."
Tragične zgodbe slovenskega gradbeništva so se zdaj že preselile čez mejo. Brez zaslužka, brez prispevkov in brez dostojanstva ostajajo nekateri delavci, ki so se iz Slovenije "preselili" v Nemčijo. Imajo gradbeni delavci sploh še kakšno izbiro?
"Dejstvo je, da večje kot je število brezposelnih in dlje kot traja ekonomska kriza, manjšo izbiro imajo delavci. Te formule se še kako zavedajo delodajalci, saj ‚rezervno armado‘ brezposelnih ljudi vse bolj uporabljajo kot pritisk na zaposlene v smislu, če ti ne boš, čaka na tvoje delovno mesto deset drugih.
Pri gradbenih delavcih migrantih, ki v tem trenutku iščejo delo v Nemčiji, je poleg te ne-izbire dodaten zelo močan tudi družinsko-ekonomski dejavnik. Ti delavci so praviloma finančni steber družine, ki s svojo plačo, ki jo pošiljajo domov, plačujejo tekoče račune in hrano.
Zato v takšnih situacijah ne gre samo za delavce, gre za njihove celotne družine. Delodajalci tako ponovno dobijo še en dodaten vzvod pritiska na delavce, saj se s tem podaljša veriga odvisnosti."