Prejšnji teden sta izolska potapljača pri Strunjanu opazila približno tri do štiri metre dolgega sinjega morskega psa, imenovanega tudi modrulja. Če je šlo res za to vrsto, potem ni to nič običajnega, saj je sinji morski pes pogost v našem morju. Vsako leto v Tržaškem zalivu in tudi v naših vodah opazijo po enega ali dva in takšne zgodbe o morskih psih so skoraj pričakovane. Je pač poletje, ko se ob morju in na plažah zbere največ ljudi, ki na srečo ne berejo strokovne literature o morskih psih. Slednja ga namreč označuje za potencialno nevarnega človeku.

Brez panike

Seveda pa ni to razlog za kakšen preplah, saj ga niso imeli niti na Hrvaškem letošnjega marca. Hrvaški ribič je namreč pri Kornatu ujel 3,6 metra dolgega in več kot 150 kilogramov težkega morskega psa. Ribič je najprej mislil, da se je v njegove mreže ujel delfin, potem pa ugotovil, da je bil ulov veliko nevarnejši - beli morski pes, najbolj nevarna vrsta, ki ne pride pogosto v Jadransko morje. Lani so sicer hrvaški ribiči ulovili tudi deset metrov dolgega in nekaj ton težkega morskega psa, smo pa v slovenskem morju imeli pred enajstimi leti resnično dogodek. V našem morju se je namreč zadrževala jata nenevarnih morskih psov orjakov, po latinsko cetorhinus maximus, Američani mu rečejo basking shark. Kljub velikosti je človeku povsem nenevaren, saj se hrani s planktonom. Bilo jih je sedem, največji med njimi je bil dolg deset metrov in šlo je za zavarovano vrsto.

To so morda drobne zanimive zgodbe o morskih psih in na srečo ne katastrofe, kakršne v povezavi z njimi poznajo drugod po svetu.

Januarja sta se deskar na vzhodni obali Avstralije ter plavalec na odročnem delu zahodne avstralske obale znašla sredi prizorov, ki so po besedah očividcev spominjali na sloviti film Žrelo. Oba je namreč napadel morski pes, deskarja naj bi si izbral dvometrski morski bik, plavalca na zahodu pa trimetrski tigrasti morski pes. Deskarja in plavalca so sicer rešili, groza pa je seveda ostala, še posebno zato, ker je lanskega oktobra trimetrski veliki beli morski pes pred zahodno obalo Avstralije ubil ameriškega potapljača. Takrat je bil to v dvanajstih dneh že drugi smrtni napad morskega psa na tem območju.

Lansko poletje je morski pes na Sejšelih ubil britanskega mladoporočenca, ki je s svojo novo ženo v tem morskem raju preživljal medene tedne, še nekaj prej pa je morski pes v morju pokončal francoskega plavalca. Decembra 2010 je morski pes ubil nemško turistko ob obali popularnega egiptovskega letovišča Šarm el Šejk, podobnih zgodb pa je še veliko.

Plavajoči strah

Mednarodna agencija, ki spremlja napade morskih psov, International Shark Attack File (ISAF), je pred kratkim objavila podatek, da so morski psi od leta 1958 do lani na ameriških obalah napadli človeka v 980 primerih in da je bilo "le" 36 mrtvih. Na avstralskih obalah so napadli na primer 877-krat, žrtev pa je bilo kar 217.

Vse te zgodbe so res strašljive, saj je navsezadnje imel morski pes svoje prednike v daljni prazgodovini. Evolucija današnjega morskega psa se je pričela pred sto milijoni let in pred 65 milijoni let je Zemljo naseljevala že večina današnjih vrst morskih psov. Obstaja okoli 350 različnih vrst morskih psov, po latinsko se jim reče Selachimorpha, ki so razdeljeni v devet rodov in jih najdemo blizu gladine morja in tudi na tisoče metrov globoko. Seveda tudi blizu obale ali pa zelo daleč na odprtem morju.

So pravi morski dirkači, ki sicer plavajo s povprečno hitrostjo tri kilometre na uro, ko pa se odločijo za napad, jih lahko primerjamo celo s pospeškom hitrega športnega avtomobila, na primer petnajst metrov na sekundo. Določen kratek čas lahko plavajo tudi zelo hitro, več kot 95 kilometrov na uro.

Več v tiskani izdaji!