"Ne zaupamo več očesu: oko moramo podrediti kontroli dotika… Taktilnost je stvar narave, ne umetnosti." (1920)

"Ne k novemu, ne k staremu, ampak k temu, kar potrebujemo!" (slogan skupine Novih tendenc v umetnosti na razstavi Umetniki vseh tendenc, Petrograd, maj/junij 1923).

S temi mislimi je svojo novo umetnost za novi svet deklarativno uvedel Vladimir Tatlin (1885-1953), najprej - praktično do začetka prve svetovne vojne - mornar, vmes tudi študent umetnosti v Sankt Peterburgu in Moskvi, potem slikar, ki je spoznaval avantgardo na občasnih obiskih Pariza in ki je sodeloval na prvi in zadnji futuristični razstavi ruskih umetnikov - med njimi sta bila tudi Ljuba Popova in Kazimir Malevič - v letih 1915 in 1916, nato pa prestopil v svojstvo revolucionarnega umetnika: tega si brez "ruske katedrale", stolpa, posvečenega III. internacionali (1919), in "kolesa po zraku", Letatlina (1929), ne znamo več predstavljati. Prav o slednjem je direktor muzeja Tinguely v Baslu Roland Wetzel zapisal: "Letatlin je utopija, naravna lepota in dadaistično sporočilo hkrati."

V muzeju Tinguely so po skoraj dvajsetih letih od zadnje (frankfurtske) Tatlinove retrospektivne razstave iz gradiva iz moskovskih in sanktpeterburških arhivov, muzejev v Nemčiji, Avstriji, Parizu in Solunu ter londonskih galerij pripravili izjemno zanimiv pregled tega tvorca posebnega poglavja v novodobni umetnosti. Omenjeni muzej, ki ga je zasnoval švicarski arhitekt Mario Botta, je ob svoji stoletnici zgradil zdravstveni koncern Roche, ki ga tudi redno in v celoti financira. Tam ob stalni postavitvi zapuščine v Baslu odraslega umetnika Jeana Tinguelyja in del njegove umetniške in življenjske sopotnice Niki de Saint Phalle nenehno pripravljajo zelo odmevne razstave: tako Tinguelyjevih dejanskih in duhovnih sodobnikov, med njimi Schwittersa, Duchampa, Yvesa Kleina, Armana in Rauschenberga. Bottova arhitektura, ki lovi (večinoma naravno) svetlobo v svojo notranjost, je takšna, da obiskovalca nevsiljivo, a vendar nenehno spremlja Tinguelyjeva umetniška "mašinerija", četudi se je namenil samo na ogled posebne gostujoče razstave znotraj muzeja, kot je v tem času Tatlinova - ob tem, da je razmestitev dragocenih načrtov in risb za njegove revolucionarne umetnostne podvige zelo skrbno predstavljena v intimnem separejskem "hodniku".

Od kubizma do gledališča

Zasnova baselske razstave, ki jo spremlja bogat katalog z besedili domačih in tujih (tudi ruskih) specializiranih raziskovalcev Tatlinovega opusa, temelji na časovnem sosledju umetnikovega delovanja: v slikarstvu na ne prestrogo utemeljenem kubizmu, ki pa preide v tako imenovane counter (v ruščini "kontr") reliefne kompozicije; oba prej omenjena revolucionarna umetniška dogodka sta vezana na dejanski zgodovinski kontekst oktobrske revolucije in desetletij po njej, medtem ko Tatlinov ustvarjalni čas kot celoto povezuje predvsem njegova zasvojenost z gledališčem, se pravi s kostumografijo in scenografijo za pomembne moskovske in petrograjske ustanove. To zasvojenost oziroma ljubezen mu je že v prvem študijskem letu vcepil slikar Korovin, nato pa še številni literati, vključno z Majakovskim in Erenburgom na čelu. Prvi Tatlinovi slikarski začetki so vezani na njegovo pomorsko življenje, pri čemer pa so za to obdobje poleg znanega avtoportreta v uniformi (1911) značilni lahkotni, risarsko poudarjeni ženski akti. Prestop iz čiste, zgolj vizualne dojemljivosti v taktilnost, ki se ji je Tatlin zaprisegel z uvodoma citirano izjavo iz leta 1920, je bil radikalen in za umetnika očitno ozaveščujoč. Ohranjeni so številni risarski osnutki za spomenik III. internacionali, dokončan pa je bil samo trimetrski original za mednarodno razstavo v Parizu leta 1925.

Neuresničene vizije

Realizacija štiristometrskega stolpa je odpadla zaradi različnih vzrokov (državljanske vojne, pomanjkanja ustreznega materiala in tehnologije), s tem pa tudi notranja spremljajoča krožna mehanizacija po kozmologičnih zakonih; čas za kaj takega je bil sicer še nekaj let kasneje, vendar takrat ni bilo več niti politične volje, da bi stolp predstavili v Tatlinovi prvotni zamisli in velikosti.

Letatlin kot izjemna Tatlinova študija združevanja umetnosti, tehnologije in utopije od davnega Da Vincijevega sna o človeškem letu je očitno temeljila na videnju na novo urejene družbe in kulminacije v evoluciji sodobnika. Pri tem je zanimivo, da je Tatlin spremljal in občudoval visok tehnološki razvoj tedanje sovjetske letalske industrije; svoj Letatlin je razstavil leta 1933 na letalski razstavi v Moskvi, leta 1934 pa tudi na tamkajšnji razstavi iznajdb.

Čas druge svetovne vojne je Tatlin preživel v Nižnjem Novgorodu, v povojnih letih pa se je vrnil v Moskvo k svoji veliki ljubezni, gledališču: za to svoje delo je prejel tudi visoko državno nagrado, nikoli pa ni dobil posebnega priznanja za njegove v zgodovini in še danes najvišje cenjene umetniške dosežke. In tega se je, sodeč po objavljenih pogovorih z njim, še kako zavedal.