Mladenič, ki se je v mladostni dobi vozil s kolesom le v šolo, v tekmovalno kolesarstvo pa presedlal brez mladinske učne dobe, se je dobrih devet let kasneje približal sodobnim Pantanijevim. Uvrstitev med deseterico na največjem Tour de France je namreč potrditev, da sodi med velike. Pred desetletjem je bil Pantani pač sinonim za odličnega hribolazca in kolesarja za etapne dirke. Lance Armstrong je bil z zaporednim nizom zmag na Touru že malo z drugega planeta. Zdaj bi verjetno iskali Wigginsa. No, naključje je, da je ekipo Astana na letošnjem Touru z zdaj 28-letnim Janijem Brajkovičem vodil prav Giuseppe Martinelli, ki je vso kariero spremljal tudi Pantanija.

Razvoj kolesarja iz Bojanje vasi, severno od Metlike, kjer cesta povezuje Slovenijo čez hrvaško mejo, je bil pod taktirko Milana Eržena zelo skokovit. Jeseni 2004 je kar malo presenetljivo osvojil naslov svetovnega prvaka v vožnji na čas v Veroni med mlajšimi člani. Naslednje leto po polovici sezone pa je iz ekipe Adria Mobil že prestopil v tedaj najbolj elitno ameriško ekipo Discovery. Pogodba je začela veljati točno dan po koncu francoskega Toura, na katerem je Lance Armstrong s sedmo zmago napovedal slovo številke ena. Šef Johan "JB" Bruyneel je zagotovo v njem videl novega Lancea. Ko se je veliki kavboj vrnil, je bil Brajkovič njegov vodonosec na zadnjem Touru. Letošnja startna številka 181 je zato zanj imela pomen. Nosil jo je Lance ob svojem prvem rumenem slavju leta 1999. No, glede smole s padci, ki ga je spremljala skozi celotno dirko, ni imel letos niti delčka Armstrongove sreče.

Letos belokranjski "JB" ni bil več del zasedbe RadioShack belgijskega "JB". V očeh dogodkov iz zadnje polovice leta, ko želijo očrniti Armstrongovo zgodbo, je bila to sijajna odločitev, ki pa jo je kljub nasvetom dolgo prelagal. V Astani je končno dobil priložnost, da je kot prvi mož ekipe dobil vlogo prvega moža za generalno. V ekipi številnih interesov in kazahstanskih šefov sta mu bila v glavno oporo sprinter Borut Božič, kateremu želi v Londonu povrniti vsaj deset odstotkov truda, in reški hribolazec Robert Kišerlovski. "Res je bilo videti zelo nečloveško, ko se je revež zvijal na cesti od bolečin po zlomu ključnice, sam pa sem z njegovega kolesa jemal obročnik, ki mi ga je nameraval dati ob moji okvari. To, čeprav se vidi grdo, je pač Tour," je opisal podrobnost z dirke. O emocijah pa veliko pove odgovor, kako se je odzval v trenutkih jeze, ko ni šlo po njegovih željah, načrtih, nerodnostih ekipe: "Tiho sem bil."

Brajkovič je sicer specialist za velike enotedenske dirke. Toliko uvrstitev med deseterico, kolikor jih je dosegel na dirkah Po Švici, Romandiji, Kataloniji, Nemčiji, Baskiji, Kriteriju Dauphine, nima nihče izmed kolesarjev sedanje dobe. Velja za zelo zanesljivega vsestranskega v vseh prvinah: na klanec, v vožnji na čas in tudi v hitrih zaključkih je vedno spredaj. Brajkovič ob tem ni niti eksploziven niti drzen niti športno igriv, da bi na etapnih dirkah ali tudi enodnevnih dirkah iz tega vlekel zmagovite poteze. Njegov izbruh in nošenje zlate majice na španski Vuelti 2006 ima že brado. Zmago na Kriteriju Dauphine 2010, ko je premagal tudi Alberta Contadorja, pojasnjuje s pripravljenostjo, ki je bila pod nivojem letošnjega Toura. Ko pa je bil letos po slabšem začetku sezone na dirki Po Kataloniji vendarle v položaju, ko nanj niso več pazili, mu je tudi v nuji uspelo zmagati v etapi z nekaj belokranjske iznajdljivosti.

Tour je zagotovo prelomnica. Pri 28 letih je oče dveh malčkov - mamico Moniko je spoznal kot maserko v ekipi Adria Mobil - dokazal, da je sposoben v vrh tudi na zanj sanjski dirki. Da ga trije tedni kljub nečloveškim bolečinam ne uničijo. Take sposobnosti nima vsak. Svetovalec ni več Milan Eržen, pač pa Američana Dirk Friel in zdravnik Inigo San Millano. Pri svojem delu je zelo osredotočen. Zavida, kako delajo v ekipi Sky, čeprav znamenite elipsaste verižnike Wiggo ima. Trenira najraje sam, čokolino ni več najljubša hrana. Velikokrat se ne da motiti z zanj nepotrebnimi stiki. Tudi z mediji energije ne izgublja in ni niti približno podoben Armstrongu, a tehnološke spletne platforme izkorišča. Verjetno je to obramba, da ga pritisk množic ljudi, ki je blažja oblika zvezdništva, ne posrka. Ko je bil majhen, je sanjal, da bo pilot. S poznavanjem instrumentov je pilote na potniških letalih že fasciniral. Na Touru je prvič letel s helikopterjem. Organizatorji so najbolje peljali med prizorišči, da bi olajšali pot do predzadnje etape. In imel je čast, da je prisedel k Wigginsu. "V hotelu sem ostale iz ekipe prehitel za pet minut. Najprej smo pol ure čakali Wigginsa, potem pa šli lulat na sredo polja. In še v helikopterju ropota, kot bi se s kosilnico vozil," je navrgel iskrico, zakaj bo še dolgo ostal kolesar.