Deset let zatem, ko so bile obešene, se je namembnost osrednjega sprejemnega prostora začela spreminjati, saj so ga vse pogosteje zasedali dogajanje sejemskega tipa, raznovrstne razstave in promocijski dogodki, katerim so se tapiserije izkazale kot moteči faktor, medtem ko so tovrstni projekti zakrivali velik del umetnin. "Ker je to na neki način zločin do likovnega dela, smo tapiserije raje pospravili," pojasnjuje vodja razstavnega programa v Cankarjevem domu, Nina Pirnat - Spahić.
Plod dela umetnikov iz celotne nekdanje Jugoslavije
Idejni oče tapiserijske dekoracije je bil umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik, ki je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja deloval kot predsednik komisije za likovno opremo Cankarjevega doma. Kot je v spremnem besedilu k razstavi zapisal direktor ustanove Mitja Rotovnik, "je šlo za izvirno zamisel, ki naj bi Cankarjev dom zaznamovala kot kulturni center, ki bo v svoji programski podobi spoštoval in negoval različnost, avtohtonost in samoniklost kulturnih izročil posameznih narodov in narodnosti". Šest metrov dolga in štiri metre visoka dela so namreč prispevali umetniki iz različnih kotičkov nekdanje Jugoslavije: Splitčanka Jagoda Buić, Novosadčanka Etelka Tobolka, domačin Jože Ciuha, Dimče Nikolov iz Bitole, Mersad Berber, rojen v Bosanskem Petrovcu, ter Milutin Kostić iz Prištine. Kljub temu pa je večji del zahtevnega projekta nastal v ljubljanskem podjetju Dekorativna.
Pirnat-Spahićeva razkrije, da so tapiserije težke nekje med 150 in 250 kilogrami, zaradi česar je njihovo obešanje tehnično precej zahtevno in drago. Za njihovo postavitev so sicer potrebovali le en dan, a je bilo treba najeti posebne dvigalke. Zavoljo naštetih razlogov so v Cankarjevem domu že zdavnaj opustili idejo, da bi se mojstrovine vedno znova, ko je velika sprejemna dvorana zapolnjena z drugimi dogodki, snemalo in nato postavljalo nazaj na svoje mesto. V tandemu s pristojnim ministrstvom ustanova sicer išče primeren prostor, da bi jih za stalno ponudila na ogled, vendar zaradi njihove velikosti in debeline relativno malo objektov omogoča ustrezno lokacijo.
Največ preglavic povzročalo ravnanje likovnih del
"Tapiserije so ležanje sicer prestale brez hujših posledic, vendar se vseskozi bojimo, da bi se poškodovale, saj je tekstil izjemno občutljiv," razlog za iskanje alternativnih razstavnih prostorov servira sogovornica, ki še pristavi, da je tokrat največ preglavic povzročalo ravnanje likovnih del, ki so bila dolga leta zamotana v rolo. Medtem ko bodo tapiserije večjega formata razstavljene le do sredine septembra, so tiste manjše dimenzije, ki so jih izdelali Valentin Oman, Vladimir Makuc, Lojze Spacal in Janez Bernik, vseskozi na ogled na steni ob vstopu na balkon Gallusove dvorane oziroma v recepcijskem prostoru. Leta 2006 je namreč arhitekt Andrej Kasal učinkovito predelal ta del Cankarjevega doma, tako da danes služi tudi kot "vitrina" za umetnije.
