Bogate predele ob porečju velike reke Kongo je raziskal, zavzel in leta 1885 za svojo osebno lastnino proglasil belgijski kralj Leopold II. - in prav v tem delu centralne Afrike, v Leopoldovi Svobodni državi Kongo, se je v naslednjih letih odvijala ena od najtemnejših strani iz zgodovine kolonializma, vse do leta 1908, ko je nadzor nad tem ozemljem prevzela belgijska vlada in ga (vse do razglasitve neodvisnosti leta 1960 in razdelitve) imenovala Belgijski Kongo.
Poleg še vedno trajajajočih političnih posledic so na obeh celinah prisotni tudi izrazi in odsevi te izkušnje v umetnostih in arhitekturi pa tudi v vsakdanjem življenju. Vprašanje časa in večpomenskosti dojemanja omenjene dobe je denimo najti v interpretacijah romana Srce teme, v katerem Joseph Conrad odpre podroben vpogled v kolonialne metode in neizmernost njihovih posledic. Conradovo delo so prirejali Orson Welles, Francis Ford Coppola in Nicolas Roeg, v 70. letih prejšnjega stoletja je roman razdvajal pisce in teoretike, ki so v polemiki o vprašanjih izkoriščanja in rasne diskriminacije pogosto pozabili na večplastnost Conradove pripovedi in na dvojnost človeške narave, ki jo odslikava.
Ostanki drugega časa
Belgijski avtor stripov Hergé, ki je svojega slovitega junaka Tintina poslal tudi v Kongo, pa je motive za zgodbo našel kar v afriškem muzeju v domačem Bruslju. Že ob prvi izdaji (1930) je z zvezkom, predvsem zaradi krutosti do živali, izzval ogorčenje bralcev, v popravljeni verziji iz leta 1946 pa je avtor omilil tudi posebno izrazite elemente rasne diskriminacije, čeprav kolonialistični stereotipi ostajajo sestavni del zgodbe. V zadnjih desetih letih so zaradi ostrih protestov zaščitnikov živali v ZDA, Angliji in Indiji omenjeno knjigo celo umaknili s polic, vendar so to priljubljeno Tintinovo pustolovščino z dodatnim pojasnilnim predgovorom, namenjenem mladim bralcem, nanje kmalu spet vrnili. Lov na afriško "veliko peterico" (torej na leva, slona, bivola, nosoroga in leoparda) je bil tudi sicer nadvse priljubljen šport belcev in pri mnogih še zdaj vzbuja nostalgijo po hemingwayskih junaštvih. Mojster "čiste linije" Hergé je svoje vsebinske poteze pozneje obžaloval in je sporne prizore priredil tudi v nekaterih drugih zgodbah.
Kraljevi muzej Centralne Afrike s prvotnim imenom Kolonialna palača so ustanovili leta 1898, med letoma 1904 in 1910 pa so nato po naročilu Leopolda II. zgradili impozantno stavbo, v kateri se še danes posvečajo znanstvenemu raziskovanju osrednje Afrike in umetniškemu snovanju posameznih etnij. Kljub obsežni programski dejavnosti in rednim tematskim razstavam pa se je čas v tem muzeju v resnici ustavil, saj je večina prostorov ohranjenih v prvotni postavitvi; prav zato je v njih mogoče slediti razvoju in pojmovanju naloge in vloge muzeja skozi dvajseto stoletje.
Med grozo in nostalgijo
Obiskovalec tako že kmalu po vstopu naleti na nagačenega slona, s katerim so Belgijci počastili svetovno razstavo v Londonu, malo naprej pa utrujena žirafa spominja na atrakcijo bruseljske svetovne razstave leta 1897. Nadvse zanimivi so prostori, ki so nespremenjeni vse od leta 1910 in kjer eksponati v vitrinah iz kongoškega mahagonija pričajo o tam najdenih živalskih vrstah, stene pa krasijo izvirne zidne slikarije, ki poveličujejo gradnjo 400 kilometrov dolge železniške proge za prevoz rudnin, projekta, ki je terjal življenje tisočev Afričanov. Vse to pri nekaterih obiskovalcih vzbuja nostalgijo za preteklimi časi, druge pa navdaja z grozo.
Na neki fotografiji kralj Baudouin ponosno stoji pred kepo kongoške uranove rude, iz katere je bila izdelana atomska bomba, ki so jo odvrgli nad Hirošimo. Kip človeka leoparda, ki se sklanja nad žrtvijo, je pri Paulu Wissaertu naročilo belgijsko ministrstvo za kolonije leta 1913 in že dolgo vzbuja nasprotujoče odzive; predstavljal naj bi skrivnostnega morilca, za druge naj bi bil simbol upora proti oblasti, vsekakor pa je prav ta figura veliko prispevala k mitu o "divjaškem domorodcu". V skrivnost zaviti ostajajo obredni pripomočki in maske, ki ogledovalca prevzamejo s svojo lepoto, njihova vsebina in pomen pa ostajata tam, od koder so prišle.
Demonstracija moči
Ta bruseljski muzej bo od jeseni zaradi temeljitih prenovitvenih del in širitve z gradnjo novih objektov več let zaprt. Arhitekturna prenova pa bo hkrati pomenila tudi vsebinsko prenovo: ko bodo iz bogatih depojev izbrani predmeti poudarjali nove vidike afriške dediščine, bodo nekatere manj prijetne sledi zabrisane - in tudi muzejska trgovina bo takrat gotovo ponujala več kakor le razglednice in želve v plastičnih obeskih za ključe.
Muzej so sicer zgradli po načrtih francoskega arhitekta Charlesa Giraulta, ki je zasnoval tudi kraljev marmorni slavolok s parkom. Na sploh so v obdobju, ko je v Belgijo pritekalo kolonialno bogastvo, v mestu kot gobe rasle monumentalne zgradbe po zamisli glavnega financerja Leopolda II., ki so odražale moč in bogastvo. Med njimi je sodna palača, kolos absurdnih razsežnosti, ki bdi nad mestom s Hriba vislic in vzbuja groteskno strahospoštovanje, zato ni čudno, da si je Orson Welles prav tam želel posneti Kafkov Proces. Tudi hotel Metropol v marmorju in zlatu še vedno opravlja svojo bleščečo vlogo, tamkajšnja bazilika, zgrajena v art deco stilu, je ena največjih cerkva na svetu sploh, ogromne konstrukcije cvetličnjakov in široki bulevarji pa so spremenili podobo mesta, ki ga takšni vzponi in padci zaznamujejo do danes.
Tako tudi pot skozi Leopoldov park vodi naravnost do sodobne različice megalomanije, palače Berlaymont s sedežem evropske komisije, do zgradbe evropskega parlamenta in evropskega sveta ter vrste gradbišč z novimi steklenimi monstrumi, v katere se zjutraj stekajo reke uradnikov, ki jih zvečer zamenjajo armade čistilcev, ponoči pa celoten kompleks izumre. Ta arhitektura prestolnice Evrope predstavlja nedomiseln, nedostopen in nezanimiv odgovor na svoj čas. Kamnite sanje Leopolda II. so zamenjale neprosojne, okolje odsevajoče steklene fasade.
