V zadnjih dveh letih se je med drugim predstavil na štirih preglednih razstavah - v Kulturnem centru Delavski dom v Trbovljah, v Galeriji Škuc in dvakrat v Galeriji Kresija. Čeprav ga publiciranje in organiziranje razstav na področju sodobne vizualne umetnosti navdušuje, je tovrstno delo zanj hkrati zgolj preživetvena strategija, kajti zaveda se, da družba za sodobne umetnike ni vzpostavila pogojev za njihovo preživetje z neposredno profesionalno produkcijo.
Poleg tega se je spremenila tudi paradigma kiparstva, ki gledalcev ne zadovoljuje zgolj na estetski ravni. Boris Beja želi, da ima njegova umetnost učinek in da gledalca spodbuja k razmišljanju. Delo sestavi kot rebus, ki zastavlja številne uganke in postavlja različne iztočnice, med katerimi niso samo vizualne kiparske rešitve, temveč tudi besedilni deli z naslovi in podnaslovi. Pri njegovem delu iz usnja in človeških las Homo homini lupus ali Človek človeku volk se srečamo z enim izmed takšnih rebusov, ki nam ob soočenju z mrtvimi ostanki živih bitij nasproti postavi neprijeten spomin na zamolčane žrtve vojn, spolnih zlorab ali na mučenje živali v prehrambni industriji. Umetnik je delo razstavil kot trofejo - torej kot tisto obešeno stvar, ki jo ljudje s ponosom razkazujejo, kot bi bili ponosni na lastno okrutnost.
Pri zasnovi del Beja metodološko izhaja iz konceptov in problemov, ki jih kasneje artikulira v likovni govorici, ko se ukvarja z izborom različnih materialov. Zaradi miselnega procesa, ki ga nenehno vodi k novim rešitvam, k dodajanju in kolažu različnih aspektov prostorske uganke, se tudi vseskozi ukvarja z več projekti v istem obdobju, kar ima za posledico relativno bogat nabor zaključenih del, ne glede na njegovo mladost. Odlikuje ga specifična vrsta estetike oziroma sloga. Njegove instalacije in kiparska dela so monumentalni, težki, robustni in korporalni. Sam pravi, da "se z deli trudi iskati lepoto v povezavi s pravilnostjo". V kontekstu njegove eklektične generacije je tovrstna odločitev precej posebna, saj išče pravilnost in skladnost tako na nivoju formalne izvedbe kot z vidika koncepta in družbene odgovornosti. Njegova dela obtežujejo prostor, čeprav sam pravi, da se ukvarja predvsem z odsotnostjo. Ne samo s tem, kar je mogoče videti, temveč tudi s tem, česar ni. Eno izmed tovrstnih večplastnih del je prostorska postavitev na prostem Prisotno preko Odsotnega s šestimi bolniškimi posteljami in binarnim zapisom belih številk na belem tekstilu. V kontekstu trenutne ekonomske situacije postavitev spominja na nerazumno obnašanje obolele družbe, ki zateguje pasove zdravstvenemu varstvu. Hkrati je postavitev nasičena z zloveščo prisotnostjo nerazumljive situacije, ki napoveduje nekaj univerzalno neprijetnega.
Boris Beja meni, da sta naloga in dolžnost umetnikov, da se ukvarjajo s socialnimi in družbenimi disciplinami, da spremljajo politiko in znanost. Do družbenokritičnih izjav, ki so močno prisotne v njegovem delu, pristopa apolitično, tako da se ne opredeljuje za določeno politično opcijo, temveč čim bolj učinkovito in jasno razkrije absurdnost družbenih situacij, sisteme segregacij, diskriminacij in podobno. Od gledalca zahteva znanje in aktivno branje likovnih in besedilnih izjav. Večinoma obravnava probleme, ki imajo trajni in ne trenutni značaj, čeprav se občasno ukvarja tudi z aktualnimi problemi - kot na primer pri instalaciji Parazitski objekt v obliki klopice za razmišljanje, ki je tapecirana s kopijami prijav umetniških projektov za sofinanciranje s strani ukinjenega ministrstva za kulturo, ki niso bile nikoli obravnavane. Umetnikom torej ostane razmišljanje in ukvarjanje z eksistenco, kajti družba, kot se zdi, ne želi biti kulturna.