Za to so krivi tudi Kočevarji sami, saj svojih potomcev niso naučili lastnega narečja. Med razlogi za to so bili pritiski širšega okolja in pogosto enačenje Kočevarjev z nacisti. Svoje sta prispevali tudi prepoved kočevarščine po 2. svetovni vojni ter razseljenost in asimilacija Kočevarjev v druga okolja. "Pregnanci so se tega jezika sramovali tudi zato, ker so jim nacisti govorili, da je to 'Zigeunerisch' ali ciganščina," pojasnjuje Doris Debenjak iz Društva Kočevarjev staroselcev.

Danes postajata zgodovina Kočevarjev in kočevarščina spet zanimivi. "Bom malo hudobna, a v Sloveniji je običajno tako, da se začne zanimanje neverjetno povečevati takrat, ko začne nekaj konec jemati. A če rečem drugače: lepo je, da je čas zrel," meni potomka Kočevarjev in učiteljica kočevarščine Maridi Tscherne. Tschernetova je tudi avtorica kočevarsko-slovenskega slovarčka, s katerim želi opozoriti, da jezik z izselitvijo kočevskih Nemcev ni izginil, pač pa se je z novimi besedami, tujkami in izposojenkami razvijal naprej. "Kočevarščina ni mešanica nemščine in slovenščine in ga boste težko razumeli, tudi če govorite nemško. Glede na to, koliko časa so Kočevarji živeli med Slovenci, pa ima relativno malo izposojenk," razlaga Tschernetova. Med tistimi, ki so jih Kočevarji prevzeli od slovenskih sosedov, je na primer beseda buča, ki so jo "prevedli" v Bitscha, pa beseda župan, ki je postal Shüpon in kača, ki se ji po kočevarsko reče Kuetsch. "Kočevarji so se strašno bali kač in da jih ne bi priklicali, so jih poimenovali s slovenskim izrazom," pravi Tschernetova, Mihael Petrovič ml. pa dodaja: "Nekaj podobnega je bilo tudi s hudičem, ki so ga iz strahu raje imenovali Zeleni gospod."

Veliko zanimanje za zgodovino kočevskih Nemcev in kočevarščino pa v zadnjem času - vsaj za ohranitev narečja - ne zadostuje. "Naj se v Kočevju osnovnošolci še tako učijo par stavkov v kočevarščini, to ni pravo znanje jezika in še manj uporaba. Zna ga sicer peščica ljudi, toda vprašanje je, koliko se v tem jeziku dejansko pogovarjajo. In v trenutku, ko jezik ni več domači ali hišni jezik, je z njim konec," je prepričana Debenjakova.

Vendar upanje obstaja. Debenjakova ga vidi v dvojezičnem vrtcu, Maridi Tscherne, pa z lekcijami na internetu in mednarodnim jezikovnim taborom. Na vprašanje o tem, ali ne bi veljalo razmisliti o Kočevarjih in kočevarščini kot izbirni vsebini v šolah, pa Tschernetova pravi: "Iz vaših ust v božja ušesa!"