Po EP do 20 let odhajate na dopust na morje. Kam vas bo zanesla pot?

Sicer imam že okoli 30 let bazo na Krku, tokrat pa odhajam na barko. Gremo malo po jadranskih otokih.

Eden od pomislekov, preden ste prevzeli vodenje mlade reprezentance, je bil povezan tudi z vašim zdravstvenim stanjem. Koliko vas je projekt utrudil?

Strahovito. Vem, da nisem sposoben delati deset mesecev v klubu, potem pa še dva z reprezentanco. Enkrat je to še šlo, da bi se pa sedaj to ponavljalo, pa ne. Vsaj ne z mojim načinom dela, ki vsebuje obsežen trenažen proces. Ker je šlo tokrat za mlade igralce, je bilo še težje. Lažje je v klubu, ko imaš že formirane igralce.

Težave imate s koleni in hrbtom, zaradi česar pravite, da razmišljate tudi o koncu trenerske kariere. Kolena ste si poškodovali, še ko ste v mlajših letih igrali košarko, hrbet pa v morju.

Kolena sem imel velikokrat operirana. Glavna težava je, da v obeh kolenih nimam meniskusa, manjkajo mi križne vezi. Tudi hrustanca sta obrabljena, zato je gibanje težko in omejeno. Na hrbtenici sem imel pred leti težko operacijo, telo je izrabljeno. Da ne govorim o živčnem sistemu. 36 let sem presedel na klopi, zato je tudi živčni sistem iztrošen. Trenerske kariere naj bi trajale od 20 do 25 let, vse kar je čez, pa je že smrtno nevarno (smeh).

Vodenje reprezentance do 20 let se, kot ste že omenili, zaradi mladosti igralcev razlikuje od vodenja članskega moštva. Je bilo težko krotiti mladce?

Veliko lažje je v klubu, kjer počakam, da prvi drastično prestopi črto dovoljenega, ga udarim po žepu in tako šokiram vse ter jim pokažem, da gre zares. Trenerji poskušamo usmerjati igralce in iz njih narediti zdrave osebnosti. Če gre za mlade, je to še toliko težje, ker to še niso, zato je veliko otročarij. Imel sem seveda probleme in bil s fanti borbe, a je bilo tega vsak dan manj in na prvenstvu je bilo vse skupaj že pod kontrolo.

Pet, šest posameznikov iz reprezentance ste priporočili Olimpiji. Lahko izdate njihova imena?

Ne. Kljub temu da je Slovenija košarkarsko majhna država, je v vsaki generaciji nekaj potencialno vrhunskih igralcev. V tej jih je pet ali šest. Za njihov razvoj je potreben kakovosten trening in tekmovanje, kar pri nas ponujata predvsem Olimpija in Krka, ki bi morali privabljati mlade igralce in jih razvijati do evropskega nivoja. A najtežje je iz talentiranega mladinca narediti dobrega članskega igralca. Tu je potrebno ogromno individualnega dela ter usmerjanja in vodenja. Če nekdo malo izstopa v slovenski ligi, to še ne pomeni veliko, če pa v ligi ABA, je to že nekaj več.

Olimpija je po vašem odhodu praktično prenehala producirati igralce. Zakaj?

Po poti, ki jo je v mojem času ubrala Olimpija, hodi sedaj Partizan. V tistem obdobju je to poskušal kopirati tudi Benetton iz Trevisa. Vodilni so prihajali k nam in želeli informacije, a klub ni prišel daleč, ker strokovno ni delal dovolj kakovostno. Bolj uspešen je Partizan z Vujoševićem, ki sistematično in hitro potiska mlade igralce v prvi plan. Ljudje jih z veseljem sprejmejo, saj želijo nekaj novega, mladega, simpatičnega. Leta 2002, ko sem odšel iz Olimpije, sem dejal, da imamo s strokovnim vodstvom znanje, da lahko klub še 20 let zadržimo med šestnajst ali osem najboljših v Evropi, v idealnih razmerah pa tudi napademo sam vrh. A do tega znanja smo potrebovali deset let načrtnega dela z ljudmi, ki so prinašali kontinuiteto. To pomeni, da vsako drugo leto ne začneš vse na novo. Krka je tu v malo boljšem položaju predvsem zaradi materialne stabilnosti.

Klemnu Prepeliču ste v Heliosu in v mladi reprezentanci dali vodilno vlogo, ki jo je sprejel z obema rokama. Je bil Klemen priden učenec ali ste z njim težko ustvarili pravi odnos?

Fantje, ki malo izstopajo, nikoli niso pridni učenci. Izstopajo tudi na drugih ravneh. Poskušal sem ga iz namišljene zvezde spreobrniti v zvezdico, ki na parketu pokaže, kaj zna. Z njim sem imel vsakodnevno pogovore, usmerjanja, včasih tudi borbe. Težko je, ko imaš pet takih igralcev, saj ti zmanjka časa. Za dva ali tri pa še nekako gre. Projekt Prepelič je uspel, projekt Bolčina pa ne. Ko sem slednjega potisnil v prvi plan, se mu je zavrtelo v glavi. Na hitro je povedal, da ko bo dopolnil 18 let, ne bo podpisal pogodbe. Bil sem šokiran. Hotel je v tujino, sedaj pa niti ne vem, kje je. V Sloveniji je malo ekstremnih talentov, če pa ti ne pridejo v prave roke, pa tako ali tako nimajo možnosti za uspeh. Prepeliča je treba še izbrusiti. Na nekaterih področjih potrebuje še veliko individualnega dela, seveda pa tudi minutažo. Veliko bo odvisno od njegovih zastopnikov, če ga bodo znali usmeriti v pravi klub. Če pride v prave roke, lahko postane nova zvezda, drugače bo ostal na tem nivoju.

Bi bil vaš učenec Sašo Filipovski primeren, da ga brusi še naprej?

Jasno. Saško je odličen trener. Ni dileme, da pri njem ne bi naredil koraka naprej.

V svoji karieri ste poskrbeli za razcvet lepega števila igralcev - Udrih, Brezec, Nachbar, Bečirovič, Jasikevičius, Welsch, Milič, Stepania, Boisa, McDonald, Tušek... Zagotovo sem kakšnega izpustil. Kateri izmed omenjenih je bil najbolj dojemljiv za vaše ideje, s katerim ste imeli največ težav?

Ko so med 17. in 19. letom igralci prihajali v moje roke in so imeli že nekaj denarja ter avtomobile, so bili vsepovsod majhni problemi, zato jih je bilo treba nadzorovati podnevi in ponoči. Ko so odraščali, so imeli že par tisoč mark v žepu, kar lahko hitro zavrti glavo. Tudi če nam je kdo pobegnil v kazino, smo to takoj izvohali. Če se je kdo prehranjeval slabo ali če se je v času, ko bi moral počivati, vozil po severni Italiji, smo tudi to vedeli. Zaustavili smo jih pri početju neumnosti. Nekaterih stvari pa vseeno nismo mogli preprečiti. Najbolj mi je žal Marka Miliča, ki je odšel pri devetnajstih v NBA. Z vsemi štirimi sem bil proti, da gre kot eden največjih evropskih talentov v Ameriko. Dejal sem mu, naj počaka še tri leta, da končamo razvojni proces, predvsem pri metu, in naj potem odide kot eden najboljših evropskih igralcev. A ko mi je predstavil svoje argumente, da so to njegove otroške sanje, da se lahko poškoduje in nato ne pride do NBA, sem se umaknil, saj mu tega nisem mogel vzeti. Enajst igralcev, ki je šlo skozi moje roke, je prišlo do NBA, kar ni uspelo nobenemu trenerju. Najbolj pa me pri vsem tem boli to, da so me določene barabe v slovenskem prostoru zmerjale, da sem trgoval z igralci. Nikoli nisem od nikogar dobil niti ficka. Če bi, bi se zagotovo že našel kakšen igralec in agent, ki bi to potrdil.

S kakšnimi metodami ste nadzorovali igralce?

Nekateri so se morali ob polnoči javljati, da so doma. Klicali smo jih z neznanih številk, preverjali, koliko kilometrov je kdo naredil z avtomobilom. Raziskovali smo, ali se je kdo nezdravo prehranjeval. Ni bilo težko. Mladega človeka je treba naučiti, da vrhunski šport z neustrezno prehrano ne gre skupaj. Ponosen sem bil tudi na to, da se je vsak tujec, ki je prišel v Olimpijo, učil slovensko. Imeli smo prijetno učiteljico slovenščine in fantje so imeli po dopoldanskem treningu v klubskih prostorih še eno uro šole. Stepania je denimo po šestih mesecih govoril perfektno slovensko.

Znana pa je tudi drugačna zgodba Raša Nesterovića, ki pri vas ni dobil veliko priložnosti, menda zaradi tega, ker ni želel podpisati dolgoročne pogodbe. Je na tem kaj resnice?

Izjave Nesterovića v italijanskih in srbskih medijih so bile izredno nekorektne. Tu nisem bil ne kriv ne dolžen. V nekem trenutku sem odšel iz Olimpije, ker se mi je določena medijska falanga spravila na hrbet. Odstopil sem in odšel v Split. V enem letu je Olimpija začela padati, menjati trenerje... Ko sem bil naslednje poletje doma, me je novo vodstvo prepričalo, naj se vrnem. Na silo sem prekinil pogodbo v Splitu in se vrnil v Ljubljano. Naletel sem na klavzulo, ki jo je bivši direktor uvrstil v Nesterovićevo pogodbo, da ta lahko odide v primeru bajne ponudbe. Šlo je za mladega in talentiranega igralca. Naredil sem štiriletni program, cilji so bili visoki. Rekel sem mu, naj odide takoj, če ga ni pripravljen sprejeti. Z njim sem se dogovoril, a ker je imel določene svetovalce, po enem mesecu ni sprejel niti odhoda niti podpisa dolgoročne pogodbe. Hotel je ostati do konca sezone in nato za velik denar oditi. Kljub temu je bil deležen normalnega odnosa, dopoldne sem delal individualno z njim in ga izpopolnjeval, igral je celo na zaključnem turnirju evrolige v Rimu. Ni šlo za mojo napako, temveč napako sedaj že pokojnega nekdanjega direktorja. Nekorektnih izjav Nesterovića pa do smrti ne bom pozabil. Mu je pa seveda nato uspelo, za kar mu čestitam.

Bomo lahko bogatemu seznamu igralcev, ki ste jih izstrelili med zvezde, v prihodnosti dodali tudi Prepeliča?

Če sprejme napačno odločitev in odide v klub, kjer ne bo imel minutaže na isti ali višji ravni in kjer ne bo dopoldan individualno delal dve uri ter imel trenerja, ki ga bo držal za vrat, potem mu ne bo uspelo. Če bo njegov agent našel ustrezen klub, potem lahko postane zvezda. V tem trenutku je v odstotkih za to možnosti 50:50. Več bom znal povedati, ko bom izvedel ime kluba, v katerega bo odšel.

Prepeliča in Omića je omenil tudi vaš učenec Sašo Filipovski, da bi ju rad imel v Olimpiji, a da to nikakor nista igralca, ki bi že lahko bila nosilca igre na ravni evrolige. Se strinjate?

Absolutno. Omenjena igralca sta lahko v tem trenutku menjavi v Olimpiji. Jasno je, da klub želi v evroligi doma zmagovati, za kar rabi močno ekipo. Za Prepeliča, Omića, Pajića, Rojca... bo naslednje leto odločilno. Saševa ugotovitev je pravilna, a mu hkrati zamerim, da ni razvijal potenciala, kot je Morina. Če bo še prihodnjo leto sedel na klopi, bo končal kariero.

Vedno znova ste ponavljali, da ste Olimpiji pripravljeni priskočili na pomoč, če vas bo potrebovala, a ko so se pred kratkim pojavila namigovanja, da bi utegnili sesti na trenersko klop Ljubljančanov, ste dejali, da greste raje v pokoj. Ste se naveličali čakanja?

Ne. V Olimpiji je kaotično stanje. Klub potrebuje dramatičen poseg, da stabilizira barko, ki gre navzdol. Predlani je imela preblisk, a to ne pomeni, da je bila dobra sezona in da je na koncu kaj proizvedla za naprej ali ustvarila okostje moštva. Po drugi strani vodilni stalno razlagajo, da so poravnali dolgove, a to ni res. Materialno in strokovno se mora klub stabilizirati, nato pa narediti vsaj kratkoročen načrt. Mi smo leta 1990 delali načrt za leto 2000. Leta 1990, 1991, ko je razpadla Jugoslavija in smo šli na svoje, smo rekli, da gremo v Evropo ali pa nič. Leta 2000 je bil predviden avtocestni križ, zato smo že takrat na obrobju razmišljali o dvorani, hkrati pa si zadali, da do leta 2000 pridemo v evroligo ali pa smo mrtvi. Slednje nam je uspelo že leta 1995. Tu smo bili prehitri, dvorano pa smo dobili desetletje kasneje, pa tudi z avtocestnim križem so bili zapleti. Danes mora Olimpija najti srednjeročen program in ljudi, ki bodo znali formirati ustrezno politiko. Veliko je bilo kavbojev, ki so kavbojsko delali in se obnašali. Olimpija je padla nizko, a se mora stabilizirati in se vrniti v vlogo vlečnega konja slovenske košarke. Sicer bo tudi sedemnajst let mojega dela in predanosti šlo v nič.

Zdi se, da se stvari zaradi raznih političnih in drugih interesov v ozadju vrtijo v začaranem krogu.

Olimpija je ujetnik političnega dogajanja. Vedno sem želel dopovedati, da v športu ni levega ali desnega kluba. Tudi zame so govorili, da sem pripadnik levice, a ko je Olimpija leta 2006 razpadala, mi je takratni športni minister Milan Zver v pogovoru dejal, da ne bodo dovolili, da klub umre. Po falangi hrvaških barab, ki so izčrpavale klub in v ozadju prale denar, je klub takrat dihal na škrge. Oblasti mora biti jasno, da Ljubljana mora imeti vrhunski šport. Nemogoče je uspeti v nogometu, saj nihče nima 30 ali 40 milijonov evrov, s katerimi bi Olimpija tekmovala v ligi prvakov. V košarki se da, saj je okoli pet milijonov dovolj za stabilen evroligaški klub, v kolikor imaš zraven infrastrukturo ter organizirano in konsistentno politiko. Kdor koli pride na oblast, bi moral skrbeti, da paradni konji slovenskega športa živijo in dobro delajo. Toliko bi morali biti konstruktivni, da bi enega od zdravih slovenskih sponzorjev usmerili v Olimpijo. Tu je recimo Petrol, ki je bil včasih eden od naših stalnih sponzorjev.

Vaše ime se je v zadnjih letih velikokrat povezovalo z Olimpijo, a naj bi vaš prihod blokirali sponzorji, pri katerih niste najbolje zapisani. Je kaj resnice na teh govoricah?

Ne vem. Velikokrat sem šel zraven, ko je bilo treba kakšnega sponzorja prepričati. Nikoli nisem lagal, temveč obljubil le tisto, za kar sem vedel, da lahko naredim. Tudi leta 2002, ko je bil klub zaradi političnih iger finančno blokiran in pol leta nismo dobili plače, sem jim dejal, naj rešijo zadevo, saj znanje imamo. Kakšne druge vloge pri sponzorjih nisem imel.

Mnogi zli jeziki tudi namigujejo, da so se dolgovi začeli ravno v vašem času in času direktorja Radovana Lorbka. Kako odgovarjate na takšna namigovanja?

To je igra, ki še danes ni končana. Takrat je bila to vojna med finančnim ministrom, o imenih ne bom govoril, ki je bil podpredsednik kluba, in direktorjem takratne davčne uprave, ki je bil na drugem bregu. Zaradi tiste vojne je bila Olimpija preveč kontrolirana, začeli so nam pobirati davke in takrat se je začelo "sranje". A to z mano ni imelo nobene veze. Bil sem žrtev tega. Zadnjih šest mesecev leta 2002 nisem dobil plače, igralci prav tako ne. Prišli smo med osem v Evropi, osvojili jadransko ligo, pokal in naslov državnega prvaka. Junija sem bil mrtev človek. To so bili najtežji trenutki v moji športni karieri - držati skupaj profesionalce z družinami, ki šest mesecev niso dobili plačila, in ob tem izpolniti tekmovalne cilje. Klub davkov nato ni želel plačati, dolg je naraščal, prav tako obresti, nadaljnja zgodba pa je znana.

Tudi skavting v Olimpiji ni na najvišjem nivoju. V vaših časih je bilo to povsem drugače, čeprav je verjetno v dobi interneta težko odkriti še kakšnega skritega talenta?

V slovenskem in evropskem prostoru je v procesu selekcioniranja še toliko napak, da se da najti skrite talente. V Srbiji, ko sem deloval v Crveni zvezdi, sem videl kar nekaj obetavnih igralcev, ki jih je Partizan odvrgel. Tudi na Hrvaškem je bilo podobno. Marko Car naj bi bil netalentiran. Našel sem ga nekje na Cipru, pogledal posnetek in ga vzel v Zadar. Danes igra za 200.000 do 300.000 evrov na sezono v Cedeviti. Čuda napak je v selekcioniranju. Veliko je šarlatanstva.

V času največjih uspehov Olimpije ste dejali, da po tekmah ne morete ne jesti ne piti pet do šest ur. Je tudi danes podobno ali je bil tisti čas specifičen?

Pritisk na živčni sistem je bil takrat strahovit. Obračal so je že kar velik denar, zato so sponzorji zahtevali rezultate. Obljubil sem uspeh, če bodo vložili denar. Tega v zadnjem obdobju moje kariere ni bilo. Stalno je šlo za biti ali ne biti. Ko smo začeli evropsko tekmovanje, nam je srbska falanga v Fibi z Borislavom Stankovićem na čelu onemogočila, da bi igrali domače tekme v Sloveniji. Olimpija je evropski pokal igrala v Italiji. Vodilni možje v klubu so rekli, da če ne gremo naprej in če ne bomo obstali v Evropi, bomo ugasnili. Ali se gremo evropski klub ali bomo šli v amaterske vode. Takrat sem od pritiska zbolel. Pojavljati so se začeli krči v hrbtenici. Danes na srečo jem normalno, spim normalno, le težko hodim.

Obrniva se še malo k članski reprezentanci. Božidar Maljković je pred prvenstvom v Litvi prišel na velika vrata, pa nato kljub oslabljeni reprezentanci razočaral predvsem z igro.

Maljkovića poznam že 30 let, ko sva se skupaj kot mlada trenerja prebijala pod vodstvom Ace Nikolića. Nikolić je bil trenerska legenda, ki je v meni prepoznal kakovost in me porival naprej. Na njegovem spisku je bil tudi Maljković. Reprezentančni kult bo treba dograditi do te mere, da se bodo igralci odzivali. Če se odzovejo s figo v žepu, je spet slabo. Pomembno je, da je košarkarska zveza do tolikšne mere zgradila podporo, da so pogoji za delo odlični. Igralci morajo imeti željo, potem pa bodo tudi izkušnje in znanje Maljkovića prišli do izraza.

Kaj za Slovenijo pomeni člansko evropsko prvenstvo prihodnje leto?

Na začetku je bilo navdušenje veliko, danes pa okolje kaže manj navdušenja zaradi ekonomske situacije. Slovenija tako ne bo dobila novega objekta, ki si ga vsaj Novo mesto zasluži. Krka je evropska ekipa, ki potrebuje ustrezno dvorano. To bi bila izredno dragocena investicija, ki je ne bo. Tu napredka ali koraka naprej ne bo. Ostane le rezultat, ki bo dober, če se bodo igralci odzvali s srcem in željo.

A tudi pri organizaciji takšnega dogodka, kjer bi moral vladati skupni interes, ne gre brez političnih podtikanj, umazanih igric ter takšnih in drugačnih govoric...

Manjka modrost. So nekatere stvari, ki bi jih vlada morala jasno opredeliti. Ne more se zgoditi, da se je pred dvema letoma reklo, da je to velika stvar za Slovenijo, sedaj pa naenkrat ni več. To so neumnosti. Če je v trenutku, ko se je sprejemala organizacija, nekdo ocenil, da je to smiselno, potem je in se ne da čez noč nato premisliti. To so otročje igre vladajočih, ki Sloveniji povzročajo samo škodo.

V svoji karieri ste vodili tudi nekaj tujih klubov. Delovali ste v Splitu, pri Crveni zvezdi, Lietuvosu Rytasu, Anwilu in Zadru. Kje vam je bilo najlepše?

Beograd je imel in ima svojo specifiko. Če po šestih, sedmih mesecih mojega bivanja ne bi preminil takratni premier Zoran Džindžić, ki je obljubil, da bo zopet naredil veliko Crveno zvezdo, bi verjetno ostal še dalj časa. V petih minutah sva se vse zmenila, po njegovi smrti pa so se sponzorji umaknili. V Beogradu je toliko ekonomskega in športnega potenciala, da je to strahovito. Verjel sem, da bi lahko s Crveno zvezdo naredil uspešno evroligaško zgodbo.

Medtem ko so vaši igralci odhajali v evropske velikane, sami nikoli niste ubrali njihove poti. Ste imeli ponudbe?

Seveda. Dvakrat sem bil na razgovoru v Španiji pri Unicaji iz Malage, kjer sem dobil nesramno bogato ponudbo, ter pri madridskemu Realu. Ko sem šel v Crveno zvezdo, me je hotela Bologna. V Španijo nisem odšel, ker sem ostal v Olimpiji. Bil sem soavtor nekega razvojnega programa in nisem imel obraza ljudem reči, da sedaj zaradi denarja odhajam. Imel sem noro ambicijo, da v Ljubljani naredimo evropskega prvaka. Prišel sem do tretjega mesta, kar pomeni, da nisem bil daleč. Še vedno sanjam tisto noro trojko Ginobilija v padanju, s katero nas je Kinder izločil v četrtfinalu v sezoni 2000/01. Takrat bi kaj lahko osvojili naslov prvaka, če bi se uvrstili na zaključni turnir. Dvakrat smo bili blizu izpolnitvi mojih sanj, da osvojimo evropski naslov. Ko sem bil na vrhuncu in ko bi lahko šel v tujino, nisem, a mi tudi ni bilo treba. Tu sem imel družino, plačo sem imel solidno, vse stvari so bile urejene. Nikoli nisem bil bolan na milijone. Še Radovan Lorbek mi dandanes velikokrat omeni, zakaj nisem šel po denar v Španijo, a zaradi tega nisem niti približno nesrečen.