Od Gregorja Viranta in Ljudmile Novak do Karla Erjavca in Radovana Žerjava, ki je, denimo, ugotavljal, da "Slovenija potrebuje drugačen način vodenja in upravljanja države, namesto izključevalnosti potrebuje sodelovanje, namesto delitev pa povezovanje".
Imeli smo predčasne volitve, komaj dobrega pol leta nazaj, pa imamo spet vlado na 25 odstotkih zaupanja. Najboljši protikrizni recept iz modro-rumenega brevirja 10 + 100 ni pomagal, nasprotno, zdaj ni gotovo več niti to, da bo država jeseni lahko plačala učitelje, profesorje, zdravnike, sodnike, gasilce, policiste, vojake … Imamo vlado s predsednikom, ki namerava zadovoljstvo pisanja prošnje za evropsko pomoč prepustiti nekomu drugemu, in koalicijo, ki državo resda vodi in upravlja drugače od prejšnje, bistveno drugače, a prav zato izključevalnosti in delitev ni nič manj. Še več, ideološko-politična polarizacija je krepko načela že koalicijo samo.
Zaradi občutka za spodobnost, ki jo nekateri (poslanci ter tuintam kakšen minister) v tej koaliciji premorejo vsaj v sledeh ali zaradi razmeroma preproste računice oziroma strahu pred posledicami, ki bi jih doletele, če bi Janševim jastrebom sledili do konca. Zato v prsih stiska pravnika Viranta in Senka Pličaniča, zato se na vse strani ozira lokavi Erjavec in zato bo moral Vitoslav Türk počakati na naslednjo priložnost. Zato, ne zaradi nekakšne "zmage razuma", bosta fiskalno pravilo in Slovenski državni holding počakala na jesen. Ko ne bo nič drugače, slabše pa, v vseh pogledih.
Da se je država s tem izognila politični krizi vsaj do jeseni, se potemtakem ne kaže slepiti. Slovenija je v nenehni politični krizi že leta, čeprav se zdi, da vse institucije sistema še vedno kolikor toliko normalno obratujejo. Kar bo drugače, ko bo razpadla še ta koalicija, bo dejstvo, da navideznih političnih alternativ ne bo več.
