Ko sem odpeljal avtomobil v pralnico, sem s seboj vzel še računalnik, da v tem času napišem kolumno. Želel sem pisati o ženskah v poslu, ko pa sem se ozrl k avtomobilu, sem videl, kako z njega teče umazanija in avtomobil je spet postajal bel.

V mislih se mi je naglo začela risati primerjava z menoj. Na leto z avtomobilom prevozim 140.000 kilometrov. Pri tem se avtomobil umaže in material utrudi, zato seveda potrebuje reden servis, gorivo, pranje ... Hmmm, če vse te kilometre naredim z njim, kakšen sem šele jaz!? Začel sem se tolažiti, saj se po vsaki poti stuširam, med potjo se ustavim in pojem kosilo (navadno je to sendvič na bencinski črpalki), spim, kolikor se da ... kaj pa servis? Hitro mi je zmanjkalo izgovorov.

Zaprl sem oči in se zamislil, kako moram biti šele jaz uničen. A meni ne morejo menjati delov tako kot avtomobilu. Moj "stroj" je živ. Zamislil sem se nad svojim življenjem. Če želim dolgo živeti in izvajati svoje poslanstvo, moram sam uravnoteženo živeti in hkrati tudi drugim dajati dober zgled. To, kar pišem, je sicer že majhen prispevek, vendar pravi smisel in pomen dobi šele tedaj, ko tudi avtor živi tako, kot piše.

Pobrskal sem po svoji zgodovini, da bi našel odgovor, kje sem pravzaprav izgubil sebe. Uvidel sem, da sem v obdobju iskanja novih poslovnih izzivov zapeljal s ceste. V osnovi to pomeni, da sem izgubil fokus. Zato sem potreboval zunanjo pozornost, ker je sam nisem imel več, ker nisem bil na svoji poti. Zato sem jo iskal drugje. In tja, kjer sem začutil, da jo lahko dobim, sem se odpeljal, ne glede na kilometre, ki so sledili. Vedno manj sem se ukvarjal s športom, vse manj spal, nisem več redno jedel, na zabavo sem čisto pozabil, da o času, ko sem se spraševal, kdo sem in kam grem, s čimer sem krepil fokus na svoji poti, nisem več niti razmišljal. Da, zavozil sem s ceste svojega življenja!

V tistem trenutku sem vzel list papirja in na novo narisal svoje življenje. Napisal sem seznam aktivnosti, ki jih počnem. Hitro se je izkazalo, da je 65 odstotkov dejavnosti takih, ki mi samo jemljejo energijo in jih opravljam izključno zaradi neke zunanje pozornosti. Ko sem jih prečrtal, sem videl, da mi ostane vsak dan vsaj ena ura za šport, poldruga ura za zabavo ter ena ura za samega sebe. V urnik sem vrinil še zajtrk in kosilo. Prav presenečen sem bil nad seboj, kako sem v dvajsetih minutah uredil svoje življenje. No, uredil ... bolje je napisati, da sem izdelal načrt za njegovo ureditev. Hkrati pa sem se zavedal, da če bi to poskušal narediti kakšen teden prej, tega ne bi bil sposoben narediti, četudi bi imel na voljo ves dan.

Stvari preprosto morajo dozoreti, da smo jih sposobni slišati in videti, in velikokrat se to zgodi, ko najmanj pričakujemo... Bolj ko pritiskamo sami nase, da moramo nekaj takoj urediti, več napak naredimo in še bolj smo pod pritiskom. V življenju se moramo samo sprostiti, da lahko naredimo premik naprej.

Poklicali so me, da je avto očiščen. Pogledal sem na list svojega življenja in se tudi sam tako počutil - očiščenega. V bistvu pa nisem naredil ničesar drugega, kot da sem vse svoje notranje informacije zapisal na papir in jih kot ogledalo postavil predse, ob čemer sem seveda prej izločil nepotrebne obremenitve. Pomembno je, da si odločitve, ki jih sprejmemo, tudi zapišemo in da si jih vsake toliko časa tudi ogledamo, jih tako ozavestimo in ponotranjimo, kar nam pomaga ohranjati fokusiranost nanje. Da pa se človek res ne vrne več v staro stanje, je ključno življenje v ravnovesju.

V ravnovesju pomeni, da dovolj skrbimo za telo, dušo, čustva in um. Za svoje telo skrbimo z gibanjem in prehrano. Za svoj um tako, da se ukvarjamo še z nečim, kar je nasprotje našega osnovnega dela. Čustva so v bistvu zabava, na kar največkrat pozabimo. In skrbeti moramo za svojo dušo, kar pomeni, da mora biti človek vsak dan vsaj 15 minut na dan sam s seboj.

To so na videz malenkosti v življenju, ki pa so osnova za vse velike stvari. Brez trdega temelja nikoli ne moremo na dolgo pot.

Milan Krajnc je strokovnjak za uspehe v podjetju SIRIUS.SI, d. o. o.