Na vrhu The Beatles in The Beach Boys
Na vrhu je LP Beatlesov iz leta 1967 Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band z naslovnico, na kateri je liverpoolski kvartet preoblečen v živobarvne uniforme pred množico pomembnih zemljanov, od Marilyn Monroe do Franka Sinatre, od Charlija Chaplina do Marlona Branda, od raznih indijskih gurujev do Edgarja Allana Poeja in Karla Marxa. Mimogrede, najprej so mislili med množico vtakniti tudi Kristusa in Hitlerja, pa so si čisto na koncu premislili. Stroka na prelomnem albumu hvali še zlasti Lennonovo A Day in the Life, hipiji pa so se zagotovo bolj zabavali ob Lucy in the Sky With Diamonds, ki je imela za tiste čase hudo provokativno kratico - LSD. Na drugo mesto so kritiki uvrstili The Beach Boys in njihov enajsti (platinasti) album Pet Sounds. Plošča naj bi pomenila določen odmik od njihove klasične surf glasbe; z nje so ponudili štiri single, najbolje se je prodajal Sloop John B.
Na tretjem mestu so spet The Beatles, tokrat s svojo sedmo ploščo Revolver iz leta 1966, ki naj bi bila podobno prelomna kot leto pozneje Sgt. Pepper. Strokovnjaki hvalijo prehod s klasičnega popa na bolj razmišljujoče stvari, kot je recimo skladba Eleanor Rigby, občinstvo pa je imelo raje ponarodelo Yellow Submarine, ki jo je na album prinesel Ringo Starr. Na četrtem mestu je Bob Dylan, ki je leta 1965 pri založbi Columbia izdal Highway 61 Revisited. S tega albuma je nepozabna Like a Rolling Stone.
Na petem mestu so še enkrat The Beatles, s šesto ploščo Rubber Soul iz leta 1965. Na albumu mrgoli hit skladbic (Michelle, Girl, Drive My Car), kritiki pa menijo, da je morda najpomembnejše besedilo skladbe Nowhere Man. Na šesto mesto so postavili legendarnega soul pevca Marvina Gaya in njegovo ploščo iz leta 1971 What's Going On. Naslovna skladba je bila tudi prvi single s plošče, a v zadnjem času se zdi bolj popularna ekološka Mercy Mercy Me.
Stonesi "šele" sedmi
Na sedmem mestu so prvič The Rolling Stones, in to šele s svojo dvojno ploščo Exile on Main Street iz leta 1972. Zakaj se stroka ni odločila za njihovo (morda pomembnejše) delovanje v šestdesetih letih, ni povsem jasno. A v tekstu pravijo, da je omenjeni album prva grunge plošča. Mali plošči z albuma sta bili Tumbling Dice in Happy. Na osem mestu so prvi punkerji: The Clash so leta 1980 izdali dvojni album London Calling. Na svoji tretji plošči so se v iskanju novega zvoka približali rocku in globalnim zgodbam. Hit s plošče: naslovna London Calling.
Še enega Dylana so uvrstili med deset. Na devetem mestu je namreč njegova Blonde on Blonde. Dvojni album pomeni odmik od klasičnih Dylanovih stvaritev, kritiki pravijo, da je v besedila vnesel celo nekaj nadrealizma, a hkrati je podpisal Just Like a Woman, eno največjih balad vseh časov. Še bolj odtrgan je The White Album Beatlesov iz leta 1968. Od superuspešnic do improviziranega rezanja in ponovnega lepljenja trakov, od psihedeličnih besedil, ki jih ni mogoče razumeti, do klasičnih rokenrolov a la Back in the U.S.S.R.
Če se od deseterice premaknemo k celoti, ugotovimo, da imajo med 500 albumi liverpoolski dečki kar 10 albumov, od tega štiri med desetimi. Zanimivo pa je, da se kritiki niso odločili za njihov drugi - izjemno pomemben - album With the Beatles, ki ni prišel niti med 500. Tudi Bob Dylan ima med 500 najboljšimi kar deset svojih vinilk, a so njegove uvrstitve bistveno nižje kot uvrstitve beatlesov. Podobno je z Rolling Stonesi, prvi "mlajši" glasbenik na tabeli pa je Bruce Springsteen, ki ima osem uvrstitev, najvišjo z albumom Born to Run iz leta 1975, ki so ga uvrstili na osemnajsto mesto. A kljub Springsteenu na lestvici ni veliko novejših reči in treba je ugotoviti, da gre za ekipo ocenjevalcev, ki niso najmodernejših okusov. Po drugi strani pa - verjetno človek nikomur ne more zameriti, če so mu všeč The Beatles ali Bob Dylan.
