Avtorica večjega, biografskega dela monografije je novinarka, prevajalka, esejistka in tudi pastorka Mire Mihelič Alenka Puhar, ki je številne vire za zapis njene življenjske zgodbe zbrala v zasebnem poznanstvu in v pogovorih s sorodstvom. Monografijo o eni najbolj zanimivih slovenskih literatk preteklega stoletja dopolnjujejo še krajši prispevki o literarnem ustvarjanju Miheličeve in spominih nanjo izpod peresa Lili Novy, Silvije Borovnik, Denisa Poniža, Lada Kralja, Nade Grošelj, Aleša Bergerja, Alenke Puhar, Dimitrija Rupla, Andreja Hienga, Marjete Novak Kajzer in Branka Hofmana.
Split-Zagreb-Trbovlje-Ljubljana
Burno življenje Mire Mihelič se je začelo leta 1912 v Splitu, kjer sta živela naslednika premožnih avstro-ogrskih meščanskih družin, hrvaška operna pevka Paula Trauttner in bančni uradnik Emil Krammer iz Slovenije. A zakon ni dolgo trajal, čez dve leti sta se zaradi vojne preselila v Zagreb, kjer se je lepotica Paula zaljubila v basista Josipa Križaja, a je kmalu sledila ločitev in mučen sodni postopek, s katerim je bila šestletna Mira prepuščena očetu. Ta jo je poslal v Trbovlje k stricu Albertu Kramerju, slovenskemu politiku in liberalcu, in jo čez čas zopet povabil k sebi, tokrat v Ljubljano, v vilo na Aškerčevi. Sledila je pot v internat v Švico pa spet nazaj v Ljubljano na pravno fakulteto. Ko je izobražena, a "razvajena mlada gospodična", kot je o sebi zapisala Miheličeva, spoznala "mladega salonskega leva" in županovega sina Borisa Puca, je takoj pustila študij in se poročila pri devetnajstih letih. Morda zato, kot je zapisala Alenka Puhar, da bi po prvih letih nestalnega življenja končno našla dom.
Za prve pisateljske poskuse Mire Puc, ki ji poklica žene in matere očitno nista bila zadosti, je odgovoren stric Albert Kramer, ki jo je povabil k sodelovanju v časopisu Jutro, in to na ženskih straneh, za katere je tedaj pisala tudi Angela Vode. Leta 1940 so se na feljtonskih straneh časopisa pojavile Mirine prve črtice, marca 1941 pa njen prvi roman Obraz v zrcalu. Roman je govoril o ljubezenskih peripetijah lepe Henriette, bogate dame, kakršna je tedaj bila tudi sama pisateljica, in je ostal brez kritičnega odziva, saj se je kmalu po izidu začela vojna, ki je spremenila tako pisateljičino življenje kot njen literarni svet.
V drugem romanu Tiha voda (1942) se je počasi oblikovala v kritično kronistko slovenskega meščanstva, v okupirani Ljubljani pa je pisanje zamenjala za pretipkavanje prepovedanih propagandnih materialov, s čimer se je Mira Puc priključila odporu proti okupatorju. Bila je tudi dvakrat zaprta, prvič so jo odpeljali leta 1943 v petem mesecu nosečnosti, ko je mož Boris Puc odšel v partizane. Na srečo so jo iz zapora rešile dobre zveze njenih prijateljic. Leta 1945 pa je, zdaj že mati treh otrok, pristala v nemškem taborišču pri Ribnici, kjer je ostala do konca vojne.
Iz dame v tovarišico
A se viharno življenje Mire Puc po vojni ni umirilo. Nova oblast ji je odvzela dediščino, ki jo je imela v časopisu Jutro, strica Alberta Kramerja so posthumno razglasili za državnega sovražnika, ker se ni priključil gibanju OF, časopis Jutro pa so ukinili, ker naj bi s tem, da je med vojno izhajal, izrazil svoje sodelovanje z okupatorjem. Zasedli so ji tudi hišo in v uporabo pustili le pritličje. Kljub temu se je Mira Puc odločila za sprejemanje novega družbenega reda in aktivno udeležbo v njem, saj je že leta 1945 v enem zamahu napisala "dramo sprave", Svet brez sovraštva, v kateri je popisala lastne zaporniške izkušnje in se optimistično zavzela za prestop v nov družbeni sistem. Leta 1949 je sledila drama Ogenj in pepel, v kateri se je posvetila tistim liberalnim meščanom, ki se iz različnih razlogov niso priključili OF. Istega leta se je ločila, naslednje leto pa se poročila s slikarjem Francetom Miheličem, za omenjeno dramo pa je prejela svojo prvo Prešernovo nagrado.
Povojni časi so bili tisti, v katerih se je Mira Mihelič uveljavila kot resna poklicna pisateljica in aktivna članica kulturniške srenje. Pri njej se je zbirala Liga lepe lenobe, skupina raznovrstnih pisateljev od Kocbeka do Vidmarja, ki je medsebojno strastno debatirala o literarnih in družbenih dogajanjih. Začela je tudi intenzivno prevajalsko delo in je, kot piše Alenka Puhar, tudi več kot pol leta obsedeno prevajala "špehe", kot so dela Dickensa in Faulknerja, drugo polovico leta pa je namenila pisanju lastne literature. V 60. letih se je zaradi poznavanja francoščine, angleščine in nemščine ter svojih komunikacijskih spretnosti profilirala kot najaktivnejša slovenska in jugoslovanska kulturna ambasadorka. Leta 1963 so jo zato kot prvo žensko izvolili na položaj predsednice Društva slovenskih pisateljev, leta 1966 pa je postala predsednica slovenskega centra PEN. Razlogi za njeno izvolitev, kot navaja Alenka Puhar, ležijo še v dejstvu, da je bila ena redkih oseb, ki ni sodila v nobeno izmed političnih struj, ki so se oblikovale v viharnih šestdesetih. Miheličeva ni bila ne partijka, a tudi ne upornica, temveč diplomatka, pripravljena na kompromis. Kljub temu se je v številnih ključnih trenutkih postavila v bran preganjanim pisateljem in spretno krmarila med različnimi interesi, zaključuje njena biografinja.
Kronistka slovenskega meščanstva
Avtorica obsežnega opusa romanov, dram, novel in mladinskih pripovedi je bila vedno dobro sprejeta med bralci, a manj med recenzenti, ki so bili do njenega "sentimentalnega humanizma" pogosto prezirljivi, navaja Puharjeva. Silvija Borovnik dodaja, da se Miheličeva v nasprotju z drugimi avtoricami ne more pritoževati, da je bila prezrta, saj je bila deležna pomembnih literarnih nagrad, čeprav so njeno prozo prevečkrat nekritično imenovali za "žensko", "meščansko" in "družinsko". Razlog za to je zopet v tem, ugotavlja Borovnikova, da Miheličeva ni pripadala nobeni izmed prevladujočih struj, še posebej ne socialnemu realizmu, a tudi ne avantgardni generaciji, ki se je oblikovala po letu 1960. V nasprotju s tem je črpala iz tradicije evropskega meščanskega romana. Na podlagi biografije lastne družine je v številnih delih, posebej pa v heksalogiji Plamen in dim, ustvarila enega izmed redkih portretov slovenskega meščanstva ter se posvetila zgodbi o njegovem razvoju, predvojnem vzponu in nato nasilnem zatonu, zapiše Denis Poniž. Zaradi njenega dela pa so prvič po Zofki Kveder, kot poudarja Silvija Borovnik, v slovenski literaturi ponovno zaživele prezrte ženske teme. Je tudi ena izmed redkih ženskih dramatičark in ena izmed redkih avtoric avtobiografije (Ure mojih dni, 1985) in dnevniških zapiskov, ki sicer dominirajo v literaturi moških avtorjev. Da bi pisal o samem sebi, moraš biti samozavesten in se zavedati pomena lastnega življenja, česar se je v nasprotju s preskromnimi slovenskimi avtoricami Miheličeva zavedala, pojasnjuje Borovnikova. Vpeljala je še žensko perspektivo v vojno prozo, v romanu April je detabuizirala pisanje o istospolni ljubezni, pisala je zgodovinske romane in prenovila mladinsko prozo, v kateri je prvič predstavila aktivno, drzno in samoiniciativno žensko junakinjo.
Monografija Družinska slika z gospo je odlična pobuda, da se podrobneje posvetimo pisateljici in javni osebnosti, ki je tako močno zaznamovala slovensko literaturo in kulturo preteklega stoletja. Prispevki enajstih avtorjev v monografiji analitično razkrivajo razsežnosti njenega literarnega dela, ključni del monografije pa je zavzeta, osebna in namenoma pristranska biografija, v kateri Puharjeva ne skriva naklonjenosti izjemni ženski in pisateljici, ki jo srčno vzame v bran pred napadi, ki jih je doživljala na svoji življenjski poti. Puharjeva obširno orisuje tudi politično-kulturni kontekst tedanjega časa, ga vrednoti, ocenjuje in se do njega precej strastno opredeljuje, pri čemer lahko dodamo pripombo, da tako bolj kot pisateljica izriše lastna ideološka stališča. Monografija ponuja še številne podrobnosti iz zasebnega in družinskega življenja avtorice, dopolnjuje jo 250 fotografij, odlomki iz literarnih del, številna pisma in dnevniški zapiski Mire Mihelič in njenih znancev ter prijateljev, neobjavljena časopisna polemika in še številni drugi zanimivi dokumentarni materiali.