Zato je bilo vprašanje zdravja le vprašanje določitve bolezni.

A tu se je zapletlo, saj se je zdravnikov bal še bolj kot bolezni, in ni mu preostalo drugega, kot da se, namesto da bi kot vsak zdrav hipohonder dvakrat tedensko obiskoval najbližji zdravstveni dom, opremi z najdebelejšim zdravstvenim priročnikom.

Kar je imelo zabavne posledice. V nekaj letih je prepoznal prav vse v tej debeli knjigi naštete simptome in zbolel za vsemi opisanimi boleznimi. V prezgodnji grob so ga drug za drugim polagali rak na materničnem vratu, rumena mrzlica, sifilis, shizofrenija in tako naprej v nedogled. Živel je življenje umirajočega človeka in kadar ni v predvidenem času umrl, je le obrnil stran, zamenjal bolezen in določil nov datum svoje smrti.

Nekega dne je osuplo ugotovil, da v najdebelejšem zdravstvenem priročniku ni ene same bolezni več, za katero bi lahko bolehal. Prišel je do konca in bil je živ, živ in … no, zdrav nikakor ni mogel biti, saj zdravih ni bilo, bili so le nepregledani.

Nato pa je na televiziji zagledal dr. Cukjatija, kako razlaga o neki bolezni, za katero sam še ni slišal in ki v njegovem priročniku ni bila niti z besedo omenjena. Seveda ga je motilo, da doktor ni omenjal simptomov, s katerimi bi lahko bolezen prepoznal, a je kot vsak hipohonder dopuščal možnost, da umira za homoseksualnostjo.

Nekaj dni kasneje je v časopisu prebral, da nameravajo homoseksualci organizirati nekakšno parado in se pokazati zdravim ljudem njegovega mesta. To je bilo to. Odšel bo tja in si jih ogledal. S svojimi bogatimi izkušnjami bo v množici bolnikov zlahka prepoznal simptome bolezni in na preprost način preveril, ali je morda tudi sam ena izmed njenih žrtev.

Čez mesec dni se je v hromečem strahu bližal glavnemu trgu in ljudem, ki so se zbirali na njem. Že od daleč se mu je zdelo, da so si zelo podobni, ko pa je stopil na trg, dvomov ni bilo več. Bili so iste vrste bolniki in zaznaval je znani mu bolezenski strah in vanj primešani gnev nad nepravično usodo.

Veliko bolnikov je bilo obritih glav in sklepal je, da homoseksualcem slej ko prej začnejo odpadati lasje. Stopil je še bliže, da bi se jim zagledal v oči, jih zavohal in se dokončno prepričal o tem, kaj pomeni biti homoseksualec.

Pogledi bolnikov so bili izpraznjeni, kakor bi živeli v pričakovanju nečesa grozljivega, še grozljivejšega od smrti. Nato pa je opazil telesa teh ljudi. Presenetljivo so bila to zdrava, mišičasta telesa, ki so bila v popolnem nasprotju z onemoglim duševnim stanjem njihovih lastnikov. Homoseksualnost je očitno duševna bolezen, je pomislil.

"Oprostite, vas lahko nekaj vprašam?" je nagovoril debelega obritoglavca, ki mu je zakrčen, kakor bi stal gol na minus dvajset, deloval najbolj tipičen primerek bolnika na trgu. "Zanima me, kako veste, da ste homoseksualec?"

Obritoglavec je izbuljil vdrte oči in barve na njegovem bledem obrazu so se začele spreminjati. Zajetna količina rdeče je pričala o tem, da se svoje bolezni sramuje.

"Ne razumite me napak, ampak rad bi vedel, ali sem tudi jaz homoseksualec. Mislil sem, da bi mi vi lahko pri tem pomagali."

Obritoglavec je znova prebledel, sram se je sprevrgel v iz oči sevajoč bes in zdelo se je, da mu iz ušes uhaja nevidna para. Pred hipohondrom je nenadoma poblisnila ostrica žepnega noža.

Homoseksualnost je norost, je bilo zadnje, kar je padlo na misel ubogemu hipohondru, preden je okamenel od strahu in le še čakal na smrtonosni vbod.

Nato se je od nekod zaslišal krik "Pedriiii!" in obritoglavec je v hipu pozabil na hipohondra in začel slediti množici, ki se je hipnotično začela premikati proti gručici veselih ljudi, ki je na drugem koncu trga mahala z mavričastimi zastavami.

"Smrt pedrom!" so v en glas tulili bolniki, hipohonder pa je v tistem dokončno spoznal resnično naravo njihove okrutne bolezni. Šlo je za popolno izgubo posameznikove zavesti, saj se je bolnikova identiteta razblinila in bolnik se je stopil z množico, prevzel njeno razčlovečeno zavest in ji slepo sledil. Njegov jaz ni več obstajal, on kot človek je umrl. Ostalo je le še njegovo zdravo telo, ki ga je vodila in usmerjala kolektivna homoseksualna hipnoza.

In on, hipohonder, ki je ves ta čas razmišljal le o svojih boleznih in sanjaril o lekarni, kjer bi lahko kupil kaj za krepitev imunskega sistema, on, ki je bil obseden sam s sabo, že ni mogel biti homoseksualec. Zadovoljno je izgovoril: "Jaz sem zdrav!"

Ni zakričal, a je bil dovolj glasen, da ga je slišalo nekaj bolnikov v njegovi bližini, in v naslednjem trenutku je tisoče hipnotiziranih homoseksualnih bolnikov v en glas skandiralo: "Jaz sem zdrav! Jaz sem zdrav!"

Ujet v to pobesnelo bolno množico, ki se je skupaj z njim nezadržno bližala gručici pedrov, je bil vse bolj prepričan, da na svetu ni ničesar bolj grozljivega od zdravih bolnikov.

Zgodbo Jaz sem zdrav! sem prvič pripovedoval marca letos na splitskem festivalu pripovedovanja zgodb Pričigin, v spomin na lansko splitsko parado ponosa.