V državi, kjer je gospod Majer zakon, se štiriletno partizansko borbo, trpljenje v zaporih, koncentracijskih taboriščih in v izgnanstvu največkrat zamolči, neokusno pa poveličuje desetdnevne spopade, ki si jih pripisuje kot svojo izključno zaslugo. Omamljen od svoje veličine pozablja. Pozablja, kako se je začel občutek ogroženosti našega naroda v prejšnji državi. Naj spomnim samo na začetke tega zavedanja in streznjenja ob "skupnih jedrih", ko so se zaradi njih najprej odločno uprli slovenski pisatelji in intelektualci. Ta prizadevanja so se čez leta zaključila z referendumom in plebiscitom, s katerim smo povedali, da hočemo svojo lastno, samostojno državo. Ob njeni razglasitvi nas je napadla JLA. Na srečo smo takrat že imeli teritorialno obrambo, ki se ji je postavila po robu.

Kako sekundo prej se je v vojaškem zaporu JLA znašel JJ. Vsi smo se podajali na Roško in zahtevali njegovo izpustitev. Uspelo je in postal je ljubljenec naroda in nekakšen mirnodobni heroj. Mnogo je bilo ljudi, ki so pri teh dogodkih sodelovali, mnogo zavednih državljanov, pa tudi veteranov. "Vodja" pa je letos borce in druge veterane vseh teh organizacij odpora, ki so svojo prostovoljno domoljubno nalogo opravili pred mnogimi desetletji, javno razžalil. Na zadnji državni proslavi jih je ponižal, saj jim ni dovolil, da bi se na Kongresnem trgu predstavili s svojimi prapori. S svojimi izjavami, ki vpijejo v nebo, se je do kraja osramotil. Nič rdečih zvezd, nič partizanskih praporov, nič praporov organizacij TIGR in ne generala Maistra. Pa še pokojnine jim je odvzel za čas, ko so se borili proti okupatorjem. Najbrž zato, ker jim ti niso plačali pokojninskih prispevkov. Tega se je domislil in se odločil, kot se je.

Naši domovini, tako prejšnja kot sedanja, sta se zgoraj naštetim oddolžili tako, da sta jim čas borbe in trpljenja po taboriščih, zaporih in v izgnanstvu z zakoni priznali v pokojninsko dobo. Pokojninski blagajni sta vplačevali razliko, ki se je v blagajni zaradi tega pojavila. To je teklo nemoteno vse do trenutka, ko se je gospodu Majerju posvetilo, da bi s to razliko lahko rešil svojo državo. Poiskati so mu morali pokojninski zakon, prebral je 232. člen in vsem, ki se jih člen dotika, storil isto. Nato so mu povedali, da je vendarle treba upoštevati nekatere izjeme. To je sprejel in storil. Tako so na ZPIZ-u določili 26.300 ljudi, ki so jim znižali pokojnine. JJ pa je narodu, da bi utemeljil svojo odločitev, povedal, da je tako prav, ker je država doslej samo borcem NOB izplačala štiri milijarde evrov, kolikor je stal slovenski cestni križ. Kje na svetu bi si predsednik kake vlade upal izreči tako žalitev. Takoj bi ga nagnali.

O naši medvojni resnici pa tole. Ustanavljanje prvih vaških straž med drugo svetovno vojno in nato njihovo sodelovanje s fašisti je bilo posledica tudi nekaterih odločitev, ki jih je sprejela in izvajala partizanska stran. Mladeniči in mladenke, ki so se odločili upreti okupatorjevemu nasilju, so, ko so pod vodstvom OF odšli v gozdove in so se tam oblikovale prve partizanske enote, potrebovali hrano in še kaj. Če tega niso dobili dovolj doma, na svojih lastnih domovih, so stopili k bogatim posameznikom, največkrat k premožnim kmetom, drugim posestnikom in tja, kjer je bilo kaj dobiti ali vzeti. Po potrebi so hrano in kar so enote potrebovale, tudi rekvirirali. Največkrat so to storili pri tistih, ki so nasprotovali OF. Bila je vojna. Tudi borci so morali jesti.

To je pri ljudeh rodilo ogroženost in odpor. Po nekaterih vaseh so zato začeli postavljati nočne vaške straže. Ker je škof dr. Rožman OF razglasil za komunistično zaroto, ki želi uničiti vero, se je ustanavljanje vaških straž spremenilo v politično akcijo, ki jo je ob podpori svojih klerikalnih zaveznikov vodila škofija. Ker za tako obširno organizacijo niso imeli dovolj orožja in opreme, so jo dobili pri okupatorjih, kar je privedlo do tega, da so jim morali najprej prijavljati nevšečnosti, ki so jim jih povzročali partizani. Iz teh prijav so nastala najprej mala izdajstva o prisotnosti in gibanju partizanov po vaseh, pozneje, ko so Italijani tedaj že vojaško organizirane vaške straže preimenovali in jih sprejeli medse kot MVAC, pa tudi o številu, organiziranosti mreže partizanskih somišljenikov, podpornikov in sodelavcev, o gibanju partizanskih enot, njihovih taboriščih in skladiščih, kar je privedlo do represalij z obeh strani. Okupatorjevih in partizanskih. Komunisti, ki so bili pobudniki ustanovitve OF, so vaške straže primerjali s tistimi, ki so nosile med oktobrsko revolucijo naziv bela garda. Tudi naših se je nato prijela ta oznaka.

Ko so Italijani kapitulirali, so nacisti okupirali vso Slovenijo. Vodstvi bele garde in RKC sta takoj navezali stike z njimi in general SS Rösener je njihove vojaške enote sprejel med svoje pomožne policijske enote SS. Tako je nastalo domobranstvo, ki je pozneje celo priseglo nacistični državi.

Zgodovinarji so to obdobje vaških straž in domobranstva dodobra razjasnili. Iz teh ugotovitev zvemo, da je bila glavna pobudnica bratomornega spopada Cerkev, da je stala v ozadju takrat, stoji pa v ozadju tudi danes, ko se postavlja na vzvišeni piedestal svetega poslanstva svoje vere in brez predsodkov vstopa v kulturno, politično, gospodarsko in oblastno strukturo družbe. Danes ista organizacija mladim rodovom ponuja kot večno nevarnost za vero in celo za narod zločinski komunizem, ki ga v Evropi, potem ko se je ta sistem zrušil v ZSSR in nato še vzhodnoevropskih državah Varšavskega pakta, tudi ni več. Kaj bi rekli gospodje iz te organizacije, če bi kdo Cerkvi danes očital, da je zaradi zločinov inkvizicije zločinska organizacija?

Na Šentjoštu pa so slavili. Kot slavnostni govornik se je oglasil tudi zelo ugleden in uspešen slovenski kmetovalec iz Zminca, ki je označil domobranstvo in njegovo politično ozadje kot branik demokracije. Oznanil pa je tudi, da smo imeli med vojno dve slovenski vojski. Tisto prosovjetsko, ki je zmagala leta 1945, in drugo, ki je vojno izgubila, ko je kralj podpisal Tito-Šubašićev sporazum, "zmagala pa je na cvetno nedeljo leta 1990 z volitvami, ko smo dobili demokratično Slovenijo".

Kako se zmaga petinštirideset let po izgubljeni vojni, gospod Oman?

Zaradi takih in podobnih domislic se moramo vprašati, kaj o dogajanju, ki je opisano v prvem odstavku članka, misli naša šola, ki smo ji zaupali otroke, in kako se na to odziva. Od časov dr. Gabra naprej v glavnem izobražuje, torej uči. Vzgojo kljub zahtevnim vzgojnim nalogam sodobne družbe in države prepušča, zelo mi je žal, da moram to reči, kvazidemokratični svobodni presoji posamezne šole in vesti vsakega posameznega učitelja, ker da je to neodtujljiva človekova pravica, kot je zapisano v ustavi in velja tudi za šolo. Javna šola pa bi morala vzgajati za narodno skupnost s tem, da bi spodbujala splošno rast človekove osebnosti, kulturno in državljansko zavest mladih rodov in v družbi dvigati njeno etično in moralno zavedanje. To se počne z vzgojo. Cerkev tu vidi praznino in se v to prazno vzgojno nišo inteligentno in nedolžno vklopi kot vzgojni subjekt, prav tako, kot tudi sicer aktivno vstopa v vse izpraznjene pore družbenega življenja.

To vidimo vsi, vemo vsi in se nekateri tudi čudimo. Celo povemo in pišemo lahko, pa nič ne pomaga. Se res lahko samo čudimo? Kdaj bomo rekli "Dovolj!"?

Hardvik Pirnovar, Ljubljana