Razlika je v tem, da javni denar predstavlja v evropskih državah 70 do 85 odstotkov vsega denarja za zdravstvo, v ZDA pa komaj polovico: medtem ko v Ameriki porabijo na prebivalca kar 8230 dolarjev, jih na Norveškem, ki je po porabi na drugem mestu, zadostuje 5390, v Sloveniji pa 2430. Zakaj torej Amerika vsaj po svojem odnosu do zdravstvenega varstva svojih državljanov ne spada med najbolj socialne države na svetu?

Glavnino denarja porabita socialna programa Medicare in Medicaid: prvi je namenjen starejšim od 65 let, nekaterim invalidom in bolnikom z ledvično odpovedjo, drugi pa posameznikom in družinam, katerih dohodki ne presegajo praga revščine za več kot tretjino. Javni denar se torej ne porablja za zdravstvene potrebe vseh prebivalcev, kar evropske države dosegajo z vzdrževanjem javne zdravstvene mreže in reguliranimi cenami, temveč ga programa namenjata nekaterim izbranim skupinam državljanov, ki jim plačujeta storitve zasebnih izvajalcev ali pa premije zasebnih zavarovalnic. Plenjenje javnega denarja je očitno neizmerno, saj oba programa skupaj pokrijeta zdravstvene potrebe komaj devetdeset milijonov ljudi, torej le tretjini prebivalstva, pa še to mnogim le delno. Če hočejo preostali državljani uživati blagodati najbolj razvite medicine na svetu z najslabšimi rezultati med razvitimi državami, jih morajo plačati iz svojega žepa ali pa plačevati privatno zavarovanje, oba načina plačevanja pa ne delata razlik med bogatimi in revnimi: za enak seznam uslug morajo vsi plačati enako ceno. Povprečni zdravstveni stroški štiričlanske družine znašajo v ZDA že dvajset tisoč dolarjev na leto; temu primerne so premije zdravstvenega zavarovanja. Zato raste število tistih, ki nimajo nikakršnega zavarovanja ali se zavarujejo le za nekatere usluge: takih je po zadnjih podatkih že blizu sto milijonov. Sto tisoč Američanov umre vsako leto zato, ker niso zavarovani in jim nudijo le nujno, ne pa vso potrebno zdravstveno oskrbo.

Ni si težko predstavljati, kaj vse bi storili evropski zdravstveni sistemi s štiri tisoč dolarji javnega denarja na prebivalca: tudi državam z najobsežnejšimi košaricami zdravstvenih pravic bi zadoščali za večino potreb njihovih prebivalcev. Sloveniji bi za znaten premik na bolje zadoščali že dve tretjini te vsote. Boljšega dokaza o zločinski neuspešnosti zasebnega zdravstvenega sistema ni. Mislim na tisto, kar dobijo državljani; izvajalci, zavarovalnice ter proizvajalci zdravil in opreme so seveda nadvse uspešni pri uresničevanju svojih apetitov. Pa advokati, ki vzpodbujajo tožbe zaradi zdravstvenih napak, in si odrežejo levji delež astronomskih odškodnin.

V svoji prvi predsedniški kampanji je Obama obljubljal obvezno zdravstveno zavarovanje za vsakega državljana, in poleg pohval, bolj tujih kot domačih, požel vihar kritik, da hoče uvesti socializem. V prvem predlogu zakona se je še uspel držati predvolilne obljube in predlagati model zdravstvenega zavarovanja za vse, neke vrste na vse državljane razširjeni Medicare. V izglasovani različici so Američani tudi po lastni volji, zgrajeni na stoletni kapitalistični indoktrinaciji z osebno izbiro in odgovornostjo, ostali daleč od univerzalnega zavarovanja, ki bi bilo odvisno od dohodkov in s tem socialno pravično. Zavarovanje je sicer postalo obvezno, vendar ne zato, ker bi zakon uvedel zdravstveni prispevek ali davek, ki bi temeljila na dohodkih, temveč zato, ker je naložil vsakemu državljanu, da se mora nad določenim pragom dohodkov zavarovati ali pa plačati globo, ki bo iz leta v leto naraščala. Zavarovanje bo seveda zasebno in država se še naprej ne bo mogla vmešavati v višino premij. No, res pa je, da bodo državljani, ki pri dohodkih ne dosegajo štirikratnika praga revščine, deležni različnih olajšav, ki bodo obratno sorazmerne z dohodki. To nekoliko spominja na predlog, da bi bile premije dopolnilnega zavarovanja v Sloveniji odvisne od dohodkov zavarovancev.

Poleg te temeljne spremembe zavarovalnice pri otrocih ne bodo več smele izločiti kritja stroškov bolezni, ki so obstajale pred zavarovanjem. Prav tako se ne bodo mogle izogniti plačevanju stroškov za bolezni, ki se razvijejo v času zavarovanja. Določeni so tudi nekateri novi finančni viri za polnjenje zdravstvenega proračuna.

Kritiki še naprej trdijo, da zakon onemogoča svobodno izbiro in tlači vse ljudi na enotno kopito. Tudi zagovornikom je zakon pustil le malo veselja, še vedno pa lahko izjavljajo, da bo povečal dostopnost do zdravstvenega varstva in zmanjšal javne stroške. Vzdržnosti financiranja se zakon sploh ne loteva. V koritu javnega denarja bodo še naprej brez pravih omejitev rili izvajalci, dobavitelji, zavarovalničarji in advokati; spirala stroškov se ne bo umirila, stroški bodo v nekaj letih presegli dvajset odstotkov BDP. Prava zdravstvena reforma Ameriko še čaka.

Ni težko uganiti, zakaj pišem o Ameriki: ker v kriznem času tudi v Sloveniji narašča število "reformatorjev", ki bi se pri zdravstvenem vprašanju radi zgledovali pri njej. Pišem zato, da bi koga prepričal, da se v Ameriki ozaveščena manjšina močno trudi, da bi se približala tistemu, kar mi že imamo.