"Vsako delo, od seminarske naloge do doktorske disertacije, je samostojno delo, kar pomeni, da ga mora avtor narediti sam. Pri tem pa se lahko v določenem delu sklicuje na dosežke drugih avtorjev," opozarja prorektor ljubljanske univerze dr. Miha Juhart. Dosežkov tujega znanja avtor ne sme predstaviti tako, kot da bi šlo za njegovo lastno delo. Uporaba tujih del je, tako dr. Juhart, dopustna, če so spoštovana pravila citiranja, če gre torej za dobesedno navajanje določenih pasusov drugega avtorskega dela in je dodana opomba, od kod citat. Enako velja tudi v primerih, ko ne gre za dobesedno navajanje, temveč za povzemanje drugega dela (ko avtor na primer več stavkov združi v enega oziroma prvotno besedilo zapiše nekoliko drugače, poanta pa ostane enaka). Razmejitev med lastnim delom avtorja in tistim, kar je pobral od drugih, mora biti torej povsem jasna.

Dr. Juhart sicer opozarja, da se v družboslovni nalogi, ki ima recimo petsto strani, lahko zgodi napaka, da kdo ob prepisanih dveh stavkih pozabi napisati opombo. Stvar pa je bistveno bolj problematična, če gre za obsežnejše prepisane dele. A je tudi teža pozabljivosti pri prepisanem zgolj enem stavku različna: v tehniki je na primer lahko že ena tabela ali ena formula odločilna. "Ob spremembah statuta smo se dolgo spraševali, ali bi določili kvantitativna pravila, kaj bi šteli za plagiatorstvo. Vendar smo ugotovili, da je na univerzi, ki pokriva praktično vsa področja znanosti, to nemogoče določiti." Zato je v statutu univerze zapisano, da se lahko strokovni ali znanstveni naslov odvzame, če se ugotovi, da je avtor naloge pri zaključnem delu "avtorska dela drugih avtorjev v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja v pomembnem delu prikazal kot svoje lastno delo".

Prav tako ne obstaja določilo, v kolikšni meri so lahko v določenem delu citirani oziroma povzeti dosežki drugih avtorjev. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah določa, da je navajanje odlomkov objavljenega dela prosto, če je to potrebno z namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve, je pa treba navesti vir in avtorstvo dela.

"Plagiatorstvo je moralno-etični pojem, ki se v velikem delu pokriva s kršitvijo avtorskih pravic. Te pa kršiš, če se izdajaš, da je nekaj tvoje avtorsko delo, v resnici pa to ni. Takšno ravnanje je inkriminirano v zakonu o avtorskih pravicah in tudi v kazenskem zakoniku," poudarja pravni strokovnjak Gorazd Perenič. Kazenski zakonik določa, da se tisti, ki s svojim imenom ali imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del ali dovoli to storiti, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Vendar našim sogovornikom ni poznano, da bi kakšen od postopkov zaradi omenjenega kaznivega dejanja dobil sodni epilog.

Kliping ni avtorsko delo

Če citiraš delo in navedeš vir, torej avtorskih pravic nisi kršil. Bi pa po prepričanju Pereniča težko rekli, da je nekaj avtorsko delo, če si vse odstavke prepisal iz dela nekoga drugega; tudi če si navedel, od kod je vzet kakšen odstavek. "Avtorsko delo mora biti intelektualno kreativna stvaritev. Kliping ni avtorsko delo. Še zlasti doktorska disertacija mora biti intelektualna stvaritev, ki je enkratna in doprinese nekaj novega," poudarja Perenič.

Prorektorica Univerze v Mariboru dr. Karin Stana Kleinschek je jasna: "Doktorska tema mora biti vedno prispevek k znanosti, torej nekaj, kar v svetovni znanosti še ni bilo objavljeno. S tem je plagiatorstvo tako rekoč izključeno." Na mariborski univerzi imajo vzpostavljen sistem, po katerem morajo kandidati za odobritev teme doktorske disertacije opraviti poizvedbo po ključnih besedah in njihovih kombinacijah v različnih (vsaj treh) bazah. Rezultate poizvedbe morajo predložiti komisiji za oceno doktorske teme. Dokazati morajo torej, da je delo izvirno in izkazuje doprinos k znanosti.

A je bilo, kljub večfaznim postopkom in več komisijam, v preteklosti že ugotovljeno tudi prepisovanje doktorske disertacije. Senat Univerze v Ljubljani je januarja letos odvzel doktorski naziv nekdanjemu ravnatelju mariborske višje prometne šole Antonu Pepevniku, ki je leta 2003 doktoriral na Fakulteti za pomorstvo in promet. Prijavili so ga, ker naj bi v svoji 171 strani obsežni doktorski disertaciji brez navajanja vira prepisal 53 strani znanstvene publikacije Matematičke metode u železničkom saobraćaju i transportu (Beograd, 1987). Pepevnik je po odvzemu naziva sprožil upravni spor, postopek pa še ni zaključen.

V javnosti bolj odmeven je bil odvzem magistrskega naslova direktorju Lekarne Ljubljana Marku Jakliču. A kot pravi prodekanja na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Andreja Cirman, pri Jakliču ni bil v prvi vrsti problem plagiatorstvo, temveč je šlo za presojo, da njegovo magistrsko delo ni vsebovalo zadostne mere lastnega prispevka in  ustvarjalnosti, kar je v nasprotju s statutom Univerze v Ljubljani. Tudi Jaklič je zaradi odvzema magistrskega naziva sprožil sodni spor.

Trenutno pa poteka na Ekonomski fakulteti v Ljubljani še en postopek preverjanja magistrskega dela: gre za starejše delo, za katero je bila vložena prijava o plagiatorstvu. Z odvzemom naslova magister znanosti so se pred časom ukvarjali tudi na ljubljanski Pravni fakulteti, kjer so nam povedali, da je primer s pravnomočno sodbo upravnega sodišča že zaključen. Iz uradnega lista je mogoče razbrati, da so magistrski naziv odvzeli Rajku Šimunkoviču.

Postopke odvzema strokovnega ali znanstvenega naslova ima najbolj natančno opredeljena ljubljanska univerza. Z letošnjimi spremembami statuta je ta jasno določila, da je poleg odvzema doktorskega in magistrskega naslova mogoč tudi odvzem diplome. Po besedah dr. Juharta je bil do teh sprememb ob široki interpretaciji določil odvzem diplome sicer mogoč že doslej, vprašanje pa je, kako bi na koncu odločilo sodišče. Prorektor pričakuje, da bo novo določilo omogočilo odvzem diplome tudi v primeru ugotovitve plagiatorstva v v preteklosti napisanih nalogah.

Statut Univerze v Mariboru ureja postopek odvzema doktorata in magisterija, ne govori pa o odvzemu diplome. A se po zagotovilu vodstva univerze določila statuta o postopku odvzema doktorata analogno uporabljajo tudi za postopek odvzema diplomskega dela. Postopek odvzema strokovnega naslova sedme stopnje so tako pred časom že izpeljali na njihovi pravni fakulteti. To pa je bil do sedaj tudi prvi in edini primer postopka odvzema strokovnega naslova na Univerzi v Mariboru.

Najbolj zaležejo dobri pedagogi

Če razvoj informatike in interneta omogočata lažje iskanje literature in prepisovanje drugih avtorskih del, pa omogočata tudi lažje odkrivanje plagiatorstva. Vse več fakultet se namreč tudi pri nas odloča, da morajo diplomske, magistrske in doktorske naloge pred oddajo prestati preverjanje s posebnim programom za odkrivanje plagiatov. Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani so po besedah dr. Andreje Cirman protiplagiatorskemu računalniškemu preverjanju že tretje leto podvržena vsa zaključna dela, v zadnjem času pa tudi vse več seminarskih nalog. Računalniški sistem nalogo primerja z vsemi znanimi deli na internetu in jo hkrati tudi naloži v sistem, s čimer se povečuje nabor vseh virov preverjanja. Na osnovi preverjanja sistem ugotovi, v koliko odstotkih je naloga podobna drugim delom. Če je za 40 odstotkov naloge ugotovljeno močno ujemanje z drugimi viri (kar naj bi običajno presegalo tisti del, v katerem mora kandidat izvesti pregled literature in je citiranje običajno in tudi zaželeno), to nalogo posebej pregledajo. Tako je moral po besedah dr. Cirmanove na primer mentor ponovno pregledati diplomsko nalogo na temo delovnopravne zakonodaje, v kateri je bilo ogromno citatov. A so ugotovili, da je šlo za potrebno citiranje zakonodaje, avtorski prispevek pa se je nahajal v preostalem delu naloge. "Lahko je citirano tudi 80 odstotkov naloge, pa pedagog ugotovi, da so bili viri ustrezno citirani, preostalih 20 odstotkov pa je prispevek lastne ustvarjalnosti in je delo ustrezno," poudarja dr. Cirmanova. Če pa bi ugotovili, da je bila naloga prepisana, bi proti avtorju sprožili ustrezen postopek.

Prodekanja ljubljanske ekonomske fakultete kot glavni učinek protiplagiatorskega softvera navaja preventivo in ne kurativo. "Že samo to, da naši študentje vedo, da gredo naloge čez protiplagiatorski softver, doseže spremembo njihovega ravnanja." Poskuse večje ali manjše stopnje plagiatorstva pogosto odkrijejo že mentorji. Se je pa po naših informacijah zgodilo, da so nekateri študentje te fakultete prosili lektorja, če bi lahko zaradi protiplagiatorskega softvera nekoliko spremenil jezik v diplomski nalogi, da jih pri prepisovanju ne bi ujeli. A je lektor to zavrnil.

Sicer pa so po prepričanju dr. Cirmanove najboljša obramba proti plagiatorstvu dobri pedagogi, ki svoje študente usmerjajo k tistim temam, ki niso masovno obdelane in jih silijo v samostojno raziskovanje.

Na Fakulteti za družbene vede so protiplagiatorski računalniški program Turnitin kupili pred štirimi ali petimi leti. Doslej so ga, pojasnjuje prodekan dr. Jernej Pikalo, uporabljali predvsem tedaj, ko so posumili, da je z določeno nalogo kaj narobe. Od letos pa preverjajo vse diplome, magisterije, doktorate na njihovi fakulteti. Študent je dolžan indeks ujemanja napisati na obrazec o oddaji zaključne naloge, mentor pa s podpisom potrdi, da se s tem strinja.

V kolikšnem delu se lahko naloga ujema z drugimi deli, po besedah dr. Pikala ni mogoče natančno določiti; kot že visoko številko sam ocenjuje 20-odstotno ujemanje. Je pa razumljivo, da gre za več prekrivanja pri nalogi, ki se ukvarja z diskurzi, na primer z diskurzom izbrisanih v parlamentu, kjer je uporabljenih več magnetogramov državnozborskih zasedanj. V takšnem primeru mentor oceni, koliko ujemanja je še sprejemljivo.

Imajo pa protiplagiatorski programi kar nekaj pomanjkljivosti. Prvi je, da prepisovanja z njim ni mogoče ugotoviti, če je avtor kopiral gradivo, ki v elektronski obliki ne obstaja. Prav tako je z njim težje ugotoviti plagiatorstvo, če je avtor nalogo prepisal in prevedel iz dela v tujem jeziku. Kot pravi dr. Cirmanova, bi tudi pedagog težko ugotovil ponaredek, če bi študent prepisal nalogo, oddano zgolj v fizični obliki na fakulteti v tujini, in bi jo bil sposoben suvereno zagovarjati.

Mariborčani razvijajo lasten program

Na mariborski univerzi upajo, da bodo kmalu uspeli rešiti prepreko, ki jo predstavlja tuj jezik. Dr. Milan Ojsteršek z mariborske fakultete za računalništvo in informatiko je povedal, da Janez Brezovnik pripravlja doktorat o tem, kako bi lahko preverjali besedili v različnih jezikih. Prav Brezovnik je v okviru magistrske naloge tudi razvil sistem preverjanja plagiatorstva, ki ga uporabljajo članice mariborske univerze. Dr. Ojsteršek izpostavlja, da je baza slovenskih besedil pri sistemu, ki ga uporabljajo članice mariborske univerze, večja od baze besedil, s katero razpolagajo članice ljubljanske univerze, ki uporabljajo Turnitin. Trenutno imajo v okviru mariborske univerze na voljo preko 520 tisoč dokumentov - poleg nalog, ki so nastale v okviru njihovih fakultet, tudi izvlečke drugih besedil v slovenščini. Kot prednost "mariborskega" sistema pa navaja tudi, da Turnitin ne "razume" slovenskega jezika, medtem, ko "zna" njihov sistem, ki se ukvarja prav s slovenskim knjižnim jezikom, na primer različne oblike glagola (prišel, prišla...) spremeniti v nedoločnik (priti).

Članice mariborske univerze protiplagiatorski sistem uporabljajo približno leto dni, odstotek, pri katerem o prekrivanju naloge z drugimi teksti že obvestijo avtorja in njegovega mentorja, pa je bistveno nižji kot pri omenjenih ljubljanskih fakultetah - komaj en odstotek.

A zakaj vse štiri slovenske univerze ne združijo moči in vzpostavijo enotne baze podatkov oziroma preverjanja? Kot pravi dr. Ojsteršek, se o enotnem repozitoriju dogovarjajo. Bo pa to zaprt sistem, ki bo namenjen izključno preverjanju znotraj sistema univerz.

Vsaj nekatere fakultete so se torej preganjanja plagiatorstva v zadnjem času resneje lotile. Kot ocenjuje Gorazd Perenič, pa so tako fakultete kot javnost do tega problema še preveč tolerantni; pri nas namreč še vedno prevladuje mnenje, da je plagiatorstvo iznajdljivost, ne pa nepravilnost. Zato meni, da bi morali z (resda blažjimi) sankcijami plagiatorstvo preganjati že v srednji šoli, na fakulteti pa najprej uvesti jasne zaveze. Pri vsakem izdelku bi moral študent podpisati, da naloge ni prepisal. Psihološke raziskave v tujini namreč kažejo, da v primeru, ko ljudje podpišejo, da ne bodo goljufali, nekaj časa res manj goljufajo.