Okupacija je prizadela prebivalce zasedenega dela. Pričeli so izrekati in uveljavljati upor. Povezali so se v OF in se umaknili v ilegalo ter v gozdove. Zadnji so si morali, zaradi odhoda od doma, zagotavljali potrebno prehrano, večinsko prejeto v oskrbi donatorjev na terenu bivanja, toda tudi s posameznimi prisilnimi odvzemi. Zaradi tega so bile v pasivnih vaških okoljih ustanovljene lokalne oborožene obrambe pod nazivom vaške straže, kasneje poimenovane tudi bela garda; povezave, ki brez sodelovanja nosilcev cerkvenega interesa ne bi ugledale luči dneva. Pripadniki so vstopili kot oborožene enote v okupatorsko vojaško sestavo pod nazivom MVAC - prostovoljna vojaška enota antikomunistov, vse do kapitulacije okupatorja. Kar zadeva nosilno politično opcijo, o komunizmu kot nosilni ideologiji v času italijanske okupacije ni bilo mogoče govoriti. Po italijanski kapitulaciji in nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine so se preimenovali in organizirali v slovenske domobrance, pomožne enote SS nacističnega okupatorja. S prisego pripadnosti samemu vodji nacistov, Hitlerju.
Nedolgo tega smo bili priče proslave 70. obletnice ustanovitve prve vaške straže v okupirani Sloveniji na Joštu pri Horjulu v tedanji Ljubljanski provinci. O pomenu vaške straže sta na proslavi govorila tudi g. Ivan Oman in g. Anton Drobnič. Prvi v času povojne Jugoslavije kmetovalec, polno angažiran v kmetijski organiziranosti, drugi zaradi mladosti odpuščen domobranec, nato po končanem šolanju iz pravne stroke uveljavljen odvetnik, v registrih varnostne službe zapisan tudi kot Maks Pipan. Na proslavi sta izrekla vse najslabše o skupni državi. Skupnosti, v kateri je bila Slovenija pravni subjekt Jugoslavije, z v ustavi iz leta 1974 vsebovano pravico izstopa iz skupne države.
G. Ivan Oman je na proslavi javno izrazil svoje intimno prepričanje, da so vaški stražarji po 70 letih šele sedaj dobili priznanje enakopravnosti in enakovrednosti! Z uporniki proti okupatorju?? Kaj ni z izrečeno mislijo izraženo vrednotenje narodnega izdajstva in sodelovanja z okupatorji za vse tiste, ki se jim je po končani svetovni vojni odrekel svet zmagovalcev? Povojna likvidacija zajetih agresorjev je bila absolutno neupravičeno dejanje, toda tedaj izvršeno s strani zmagovalcev v državah, ki so bile prizadete v času vojskovanja. Izhodišče je bilo zmagoslavje in maščevanje dogajanj v času vojskovanja. Zmagovalci so bili pri tem zelo dosledni. Že leta 1944 so maščevalno bombardirali Dresden v Nemčiji. Med ujetniki, ki so jih zajele enote SZ, jih je vožnjo v taborišča mnogokrat preživelo komaj 20 do 30 odstotkov. V Franciji so zunajsodno usmrtili 12.000 sodelavcev okupatorja. Angleži so s prevaro navedbe cilja transporta ujete domobrance vrnili k nam, z vedenjem, kaj se jim bo zgodilo. Za razumevanje vseh teh dejanj, vojnih in povojnih, je zanimivo stališče teologa dr. Štuheca, ko je izrazil osebno prizadetost na očitek o moriji v zgodovini s strani RKC, češ da je treba izhajati iz konteksta časa in razmer dogajanj.
Prizadevanja za uveljavitev enakopravnosti in pomena pripadnikov okupatorjev kažejo na prizadetost njihovih pripadnikov (g. Anton Drobnič) in družinske opredelitve (g. Ivan Oman). Pri čemer za vojaško sodelovanje z okupatorji ni nikakršnega opravičila in tudi ne za bojevanje z uporniki proti okupatorjem. Odnos do razmer v tedanjem času polno izraža udeležba duhovščine s sakralnim dejanjem v počastitev spomina. Je morda kateremu državljanu znana njihova prisotnost na slovesnostih v spomin padlih borcev za ohranitev slovenskega naroda? Ali iz tega izhaja mnenje RKC, da so bili vsi mrtvi borci člani zanjo nesprejemljive KP? Borba za obstoj slovenskega naroda v tedanjem času ni imela in nima za njih nikakršnega pomena! Ali pa se morda lahko njihov odnos do preteklosti še kako drugače ovrednoti?
Aleksander Markovčič
