To je tudi tista gospodična, ki jo poznamo s televizijskih ekranov, kjer že deset let oživlja Zajčka Bineta in igra Ajdo. Največkrat sodeluje s Silvanom Omerzujem, sicer pa z vsemi, ki se v slovenskem prostoru profesionalno in ljubiteljsko srečujejo z lutko. Krokija sta s Silvanom Omerzujem prvič postavila leta 2006 v Gledališču Konj in nato še trikrat, z Omerzujem je pred tem že sodelovala v njegovih predstavah Rdeča kapica (2000), Janko in Metka (2001), Svetnik Krespl (2003) in Sneguljčica (2005). Kot dramaturginja se je podpisala tudi pod dva baleta za otroke v ljubljanski Operi - Picko in Packo ter Kdo je najmočnejši na svetu. Pred kratkim je bila imenovana na mesto v.d. umetniške vodje LGL. Je tudi vodja selektorjev za prihajajoči bienalni mednarodni lutkovni festival Lutke 2012.

Kaj naredi lutkarja res dobrega lutkarja?

Ni dovolj samo talent, imeti moraš tudi obrtno znanje, ki si ga lahko pridobiš s šolanjem, na delavnicah, s prakso. Vsekakor pa moraš imeti občutek za predmet, animacijo, ritem, gib. Biti moraš sposoben, da se kot igralec umakneš v drugi plan, za razliko od recimo dramskih igralcev, energijo pa usmeriš v predmet oziroma lutko, da oživi.

Koliko znanja o anatomiji telesa potrebuje lutkar?

Joj, ne vem. Vem le, da večina predstav zahteva dobro telesno pripravljenost. Animatorji pravijo, da je Živalska farma, ki smo jo v LGL uprizorili ob koncu te sezone, po fizični plati ena najtežjih predstav, saj jih večina skoraj uro in pol drži obe roki nad glavo. Animirajo tudi po dve lutki hkrati, in to pogosto v zelo nenaravni drži. Dejstvo je, da moramo lutkarji imeti močne roke in gibljive prste, odvisno od tipa predstave in lutkovne tehnike. Zelo je obremenjena tudi hrbtenica, nimamo pa strokovnjaka, ki bi nam svetoval, kako se gibati. Lutkarji to nekako ugotovimo sami pri sebi.

Vsak mora skrbeti za svojo kondicijo, sama že nekaj let redno tečem, zelo mi pomaga tudi intenziven vzpon na Šmarno goro, tudi surfam, smučam. Predvsem hoja in tek sta neke vrste meditacija, v stiku z naravo lažje dobim določene odgovore na vprašanja, uvide, ideje za predstavo, ki jo režiram.

Kaj je vaš osrednji režijski fokus?

Najpomembnejša mi je sporočilnost, iščem ključ do univerzalne resnice. Že med prebiranjem pravljic se mi prikazujejo slike prizorov, barv, predmetov, lutk, scenografije. Zelo negujem tudi občutek za detajl, ki ga sporočam na zelo realen način, nato pa skozi predstavo razkrivam široko sporočilnost te "realnosti". Na odru imaš recimo kovček, ki je potovalno sredstvo, med predstavo pa prileze iz kovčka ves domišljijski svet in lahko se zgodi še marsikaj. Domišljija mi je temeljno vodilo, ideje se odpirajo sproti, med procesom. Izziv mi je, kako iz "malo" ustvariti "veliko".

Kako je Jaromir iskal srečo je izjemno sporočilna predstava, kjer pa sporočilo ni ubesedeno.

Pri sporočilu seveda ne gre zgolj za tekst oziroma besede, sploh ta predstava zelo gradi na simboliki in metaforah. Gledalec ni samo gledalec, ampak si na svoj način sestavlja zgodbo, z vsemi svojimi čustvi, izkustvi, vedenjem, s svojo bitjo, ter s tem dopolnjuje delček našega mozaika. Ta preprosta zgodba, ki jo je navdahnila slikanica Petra Svetine, odpira številne domišljijske svetove. Vsi smo na neki način voajerji, ki kukamo v zgodbe drugih; tudi ta zgodba pasivnega gledalca peha v aktivnega soustvarjalca. Jaromir je predstava, ki je bila naprej namenjena otrokom, pa se je izkazalo, da jo zelo radi gledajo prav odrasli.

Koliko bi morali prebirati pravljice odrasli in hoditi na lutkovne predstave?

Seveda bi morali, veliko! Velikokrat me sprašujejo, kakšne so moje predstave, ali so za otroke ali ne, in do katerega leta starosti. Raje bi rekla, da je vsaka predstava, ki je dobra in kakovostna, razumljiva tako otrokom kot odraslim. So pa določene predstave, ki so po tematiki pretežke za otroški svet. Fino je, če odrasli hodijo gledat predstave za otroke, še boljše pa so lutkovne predstave, ki so namenjene prav njim. V vsakem človeku se skriva delček otroka, če ga le neguje.

Kako skrbno spremljate predstave drugih lutkarjev?

Spremljam vse, kar nastane doma, ogledam pa si tudi vse tehtno, kar nastane v tujini. Odkar tečejo priprave za festival Lutke 2012, sem bila na mnogih lutkovnih festivalih. Eden bolj vidnih je francoski Charleville-Mézieres, kjer prikažejo sodobno lutkovno poetiko in trende. Pravi užitek.

In kam gredo trendi?

Že nekaj časa ugotavljam, da se tradicionalna lutka nekoliko umika v ozadje, v ospredje prihaja gledališče animiranih form. Meje, kaj je lutka, so čedalje bolj zabrisane, v predstave vstopajo sodobne tehnologije, lutke postajajo izrazno sredstvo plesalcev, dramskih igralcev, ustvarjalcev likovnih inštalacij. Hkrati pa lutka postaja neka animirana forma, kjer ne gre več le za animacijo lutke kot objekta, ampak se animirajo tudi svetloba, zvoki.

Festival ljubljanskega lutkovnega gledališča Lutke 2012, ki si ga je zamislil že Edi Majaron, bo letos že dvajsetič. Kako ste ga zastavili?

Prav letošnji festival bo preizkusil, kaj vse je lahko lutka, kje so meje lutkarstva in na katera druga področja uprizoritvene umetnosti lahko vstopa. Skupaj s selektorjema Janom Zakonjškom in Brankom Hojnikom smo med 130 prijavljenimi izbrali 24 predstav. Pripravili bomo tudi lutkovne delavnice, razstave, inštalacije, pogovore z ustvarjalci in različne ulične lutkovne akcije. Kot mentor delavnice prihaja mednarodni marionetni mojster Stephan Mottram, skupaj s Slovensko kinoteko pa prvič organiziramo Lutke na filmskem platnu.

Na festivalih v tujini me sprašujejo o naši tradiciji in lutkovni zgodovini in ob tem sem vedno v zadregi, saj nimamo niti muzeja. Po dolgih letih pogajanj se zdaj odpira možnost, da bi ga uredili na Ljubljanskem gradu. Bomo pa v okviru festivala v Informacijski pisarni Mestne občine Ljubljana na ogled postavili del zapuščine očeta slovenskega lutkarstva; razstavo smo poimenovali Milan Klemenčič - Iskalec lepote in pravljičnih svetov, in sicer po istoimenski nedavno izdani monografiji Matjaža Lobode.

Na Krakovskem nasipu, ljubljanski galeriji na prostem, bodo na ogled tudi čudovite pravljične podobe Klemenčičevih lutk, ujetih v fotoobjektiv Žige Koritnika, na ogled pa bodo še tri lutke iz predstave Udarna brigada Antona Ingoliča; to je bila otvoritvena predstave takratnega Mestnega lutkovnega gledališča iz leta 1948. V sodelovanju z restavratorskim centrom in oddelkom za restavratorstvo na ljubljanski ALUO jih je konservirala absolventka restavratorstva Zala Kalan.

Do zapuščine slovenskega lutkarstva se je vedno obnašalo mačehovsko. Kaj iz fundusa še nameravate zaščititi, obnoviti?

Tega materiala je ogromno. Odkar sem prišla v LGL, se zavzemam, da bi se čim več lutk konserviralo, restavriralo ali oživilo. V letošnji sezoni bomo ponovno obudili Klemenčičev Sovji grad, ob premieri dramskega spektakla Obuti mačkon v režiji Dušana Jovanovića pa bo na ogled nekaj restavriranih marionet iz predstave Obuti maček, ki je v likovni podobi Mare Kralj in režiji Jožeta Pengova premierno zaživela natanko pred šestdesetimi leti. Mogoče nam uspe v eni izmed naslednjih sezon znotraj lutkotečnega programa LGL oživiti tudi predstavo in jo postaviti ob bok drugim žlahtnim biserom slovenskega lutkarstva, kot so Doktor Faust, Žogica Marogica in Zvezdica Zaspanka.

Ker smo edini skrbniki te lutkovne dediščine, bi morali vsako leto oživiti kakšno predstavo ali pa nekaj lutk restavrirati. Vendar stvar ni tako preprosta. To so izredno kompleksni in zahtevni postopki, pa tudi dragi. Ko je Zala Kalan restavrirala lutke iz Udarne brigade, je povedala, kako izjemno zanimivo in tudi filigransko natančno delo je bilo to. Veliko ur je porabila, da je lutkam utrdila barvno plast, zlepila polomljene noge, plesnivo čelado premazala z ustreznim sredstvom, žeblje s premazom proti rjavenju. S posebnim detergentom in postopkom je lutkam oprala oblekice, določene podprla in podložila s krepelinom, veliko časa ji je vzelo, da je raztrganine zašila s svileno nitjo.

Koliko te dediščine je izgubljene?

Ne vem natančno, a že ko smo postavljali Obutega mačkona, je manjkal Kralj, zelo pomembna vloga v tej predstavi. Ravno se dogovarjamo, kako ga nadomestiti. Skice obstajajo, prav tako zapisi in fotografije, in na podlagi vsega tega se bo lutko ponovno izdelalo. Scena in lutke za predstavi Sinja ptica in Zvezdica Zaspanka so zgorele v požaru v začetku sedemdesetih, sta pa ti dve predstavi zelo pomembni za naše gledališče. V celoti oživiti teh predstav verjetno ne bo mogoče.

Lutkarstvo se razvija naprej in ravno pri Belem mišku in beli miški vama je s scenografko Jasno Vastl uspelo zelo inovativno razgibati prostor. Kako sta to domislili?

Ves čas raziskujemo nove materiale, recimo kako se obnaša določen papir, plastika. Pri omenjeni predstavi sva z Jasno iskali svež izraz, čeprav je na tem področju že veliko raziskanega. Toda v Sloveniji je še veliko prostora za takšne eksperimente, izzive. Sploh pri senčnem lutkarstvu si zelo odvisen od tehnike. Kako narediti reflektor, da bo primeren za senčno predstavo, smo že osvojili, pri tej predstavi pa sem skušala iti še naprej - iskala sem gibljivi vir svetlobe, ki bi omogočal dinamično igro in hitro gibljivo senco, hkrati pa ne bi bil vezan na električni priključek. Izkazalo se je, da led-megalightke, ki jih skriješ v dlan, odlično ustvarjajo sence - prava iznajdba za lutkovno gledališče.

Sence se razlikujejo tudi glede na blago, na katero so projicirane. Iskali sva blago ali papir, ki ima več različnih izraznih možnosti, in Jasna je našla poseben papir, ki se obnaša kot blago, celo pereš ga lahko na 40 stopinj Celzija in ne spremeni strukture. Iz enega samega materiala smo potem sešili prt, oblekli površino mize in stola, ukrojili srajco, ga zmečkali... S tem smo dobili različno strukturirana prizorišča, ki so omogočala različne sence iste lutke.

Senčno lutkarstvo me še vedno najbolj navdušuje, inspirira. V sencah je nekaj magičnega, očarale so že jamskega človeka, v njih je bilo nekaj obrednega, božanskega. Zdi se mi, da še danes senca nosi to moč. Senca ima številne izraze, ki zaživijo v odnosu med svetlobnim virom in platnom oziroma objektom, na katerega se ujamejo. Včasih so velike, drugič majhne, enkrat z ostrimi obrisi, drugič z zabrisanimi robovi, spet tretjič razpotegnjene.

Na kakšen način nove tehnologije še vstopajo v lutkarstvo?

Zelo veliko predstav se kombinira s projekcijami, s filmom. V Amsterdamu sem nedavno videla predstavo Camp nizozemske skupine Hotel Modern. Ogromno prizorišče je bilo zapolnjeno z majhnimi maketami barak in miniaturnimi lutkami, med katerimi se z drobnimi kamerami gibljejo igralci in z minimalistično animacijo na velikem platnu ustvarjajo pretresljive zgodovinske podobe grozodejstev v Auschwitzu. Zanimiva je bila tudi predstava Hamlet-Machine francoske skupine Sans Soucis, kjer so skozi dežno zaveso projicirali duha Hamletovega očeta. Ne vidiš ga povsem, temveč ga le zaznaš, in lahko se ti zazdi, da gre zgolj za privid. Tehnologija zelo podpira lutkarstvo, čeprav se nekateri bojijo, da s tem lutka izgublja svojo suverenost. S tem se ne bi strinjala, lep dokaz je virtualna predstava Palčica v Mini teatru.

Kaj vse je lahko lutka?

Imamo tradicionalne lutke - prstne, ročne, tradicionalne, javajke... Sicer pa je lahko lutka karkoli: kozarec, žlička, košček papirja, senca, tudi prst na roki je lahko lutka. Prav v tem je čar lutkarstva: potrebuješ le roke, včasih morda noge, da stvar oživi. Ponavadi rečemo, da lutka oživi, ko jo animator animira s svojimi rokami in ji posodi glas. Toda včasih je dovolj le minimalen premik lutke ali predmeta ali pa samo sprememba svetlobe, pa se že zgodi čarovnija.

Z lutkami ste od malega, od kdaj pa profesionalno?

Profesionalno pot sem začela leta 1999, ko sta me Jan Zakonjšek in Silvan Omerzu povabila k predstavi Kralj Ubu. Takrat sem prvič sodelovala tudi z Branetom Vižintinom in Boštjanom Severjem. Moja starša sta prav tako lutkarja, toda šele pri tej predstavi sem spoznala, da animacija zahteva tudi obrtno znanje in da samo domišljija in karizma na odru nista dovolj. Treba je pridno vaditi, spoznati svojo lutko, pokriti vse njene animacijske in izrazne možnosti in potem vse to uporabiti v predstavi. To so zelo dragoceni ljudje v mojem življenju, od katerih sem se ogromno naučila in jih poleg očeta postavljam na zelo pomembno mesto v svojem lutkovnem razvoju.

Kakšno doto vam je dal oče?

Mama je bila že lutkarica v skupini, ki jo je vodil starosta slovenskih lutkarjev Saša Kump. Ko sta se z očetom pri sedemnajstih zaljubila, se je skupini pridružil še on, naprej kot lučni tehnik, pozneje je postal režiser. Sedem let sem bila stara, ko je oče ustanovil lutkovno skupino, v njej pa zbral moje prijatelje z igrišča in osnovne šole. Z lutkarstvom je zasvojil danes poznane lutkovne ustvarjalce, kot so lutkarica Tina Oman, likovnica in oblikovalka lutk Špela Trobec, Vito Rožej pa z mano sodeluje pri otroški oddaji Zajček Bine.

Oče je bil zelo dober mentor; skozi igro je spodbujal našo domišljijo in zgolj tehnično pomagal uresničevati naše ideje. Tako so nastajale sproščene, igrive in izvirne lutkovne predstave. Nikoli se nismo učili teksta, ni nas poskušal ukalupljati, veliko smo improvizirali, predvsem pa smo na odru zelo uživali. Te izkušnje so mi prišle prav tudi, ko sem bila sama mentorica, najprej v LGL, kjer sem bila štipendistka, potem v Knjižnici Antona Tomaža Linharta v Radovljici, pozneje pa še v Hiši otrok in umetnosti. Otrok nikoli ne podcenjujem.

To otroci s hvaležnostjo vračajo, tudi z odzivnostjo na televizijskega Zajčka Bineta, kajne?

To serijo delamo od leta 2002, narejenih je že okoli sto oddaj. Televizija je drug medij in lutka pred kamerami nedvomno zaživi drugače; gledališče je živ dogodek, kjer se vedno lahko kaj novega zgodi. Televizija nima tega čara, pa tudi pot do gledalca je daljša. Vmes so štirje različni pogledi - štiri kamere, pa še montaža. Po drugi strani televizija tudi marsikaj omogoča, skrije, razkrije.

Pred časom je MOL združila otroško-mladinsko gledališče GOML in lutkovno LGL pod isto streho. Kaj menite o tem?

Ta združitev se mi ni zdela najbolj posrečena, ker ni šlo za vsebinsko združitev, temveč tehnično. Še naprej se trudimo, da bi LGL ostal osrednja slovenska lutkovna hiša, ki postavlja kakovostne temelje in standarde slovenskemu lutkarstvu, skrbi za ohranjanje dediščine ter dramske predstave za otroke in mladino. S pravimi režiserji, z delavnicami in raziskovanjem novih tehnik lahko skrbimo za rast našega ansambla.

Bo čas prinesel tudi trenutek, ko boste lutke odložili?

Ta hip sem v svojem ustvarjanju na prelomnici. Sprašujem se, kaj je tisto, kar bi delala še naprej, zanimajo me recimo predstave za odrasle, sprašujem se tudi, koliko časa bom še lahko Ajda Zajčka Bineta, kjer igram deklico, torej koliko časa bom še lahko tako brezčasna. Ta hip v LGL zelo uživam v izzivih, hodim po festivalih in gledam predstave, spoznavam tuje lutkovne ustvarjalce, odpirajo se mi nove poti, nov način razmišljanja.