Med prvimi žrtvami varčevalnih ukrepov, ki jih je februarja uvedla vlada Maria Montija, so se znašle tako imenovane zadruge, kakršno je bilo tudi podjetje, ki izdaja Il Manifesto. Časopis je namreč v skupni lasti sedemdesetih zaposlenih in zunanjih vlagateljev, ki so se umaknili takoj, ko se je vlada odločila radikalno zmanjšati subvencije za projekte splošnega družbenega pomena, med katere je sodil tudi nizkotiražni, a pomembni in vplivni Il Manifesto.

Naklada je s trideset tisoč prodanih izvodov padla skoraj za polovico, zaposleni že več mesecev ne dobivajo plač in edino, kar časopis še ohranja v kioskih, je entuziazem novinarjev: oni namreč že doslej niso delali samo zaradi denarja. Pri Il Manifestu imajo sicer vsi, od glavnega urednika do vratarja, enako plačo, okoli tisoč tristo evrov. Komunistična utopija? Seveda. Kapitalizem je, kot vidimo, boljši.

Takšen idejni okvir Il Manifesta komunističen, a tudi analitičen in kritičen tako do Komunistične partije kot do desnice je razlog, zakaj ga imajo za edini resnično neodvisni časopis v Italiji, a tudi časopis širšega družbenega pomena. V zrelih kulturah vedo, da so takšni projekti, sploh v današnjih časih, neprofitabilni in da ne morejo preživeti brez državne pomoči. Je potemtakem tak časopis res neodvisen? To je, seveda, odvisno od države.

V devetdesetih, v srečnih časih liberalne ekonomije, ko smo tudi mi zajadrali v kapitalizem, je matematična formula, po kateri te stvari ureja trg, torej zlato ravnotežje ponudbe in povpraševanja, zvenela zapeljivo razumno. Vmešavanje države v to čudovito kapitalistično harmonijo smo doživljali, pa ne samo mi in vendar še posebej mi, ki smo pravkar prišli ven iz Jugoslavije , kot novi komunizem. Vmešavanje države v samoregulirajoči se trg se kot komunizem doživlja še danes in tako se tudi pozivi za rešitev Il Manifesta za nameček še odkrito komunističnega časopisa prikazujejo kot cmerjenje dobro preskrbljenih uradnikov v državni sinekuri.

Če Il Manifesto bere samo dvajset tisoč ljudi, časopis z dvajset tisoč bralci pa ne more preživeti, potem se mora časopis spremeniti ali ukiniti. Zakaj bi davkoplačevalci plačevali dolgove časopisa, ki trmasto zavrača, da bi se prilagodil času, in namesto kratkih in neumnih objavlja dolge in inteligentne članke? Zakaj bi financirali nesposobnost nekoga, da preživi na trgu?

Zveni zapeljivo razumno, kot je zvenelo tudi pred dvajsetimi leti. V redu. Potem pa poglejmo, kako je s tem, kako se že reče, financiranjem nesposobnosti nekoga, da preživi na trgu.

Zamislimo si, da Il Manifesto ne izhaja zaradi inteligentnih člankov, ampak izključno zaradi denarja in dobička. In potem si zamislimo, da se zaradi nesposobnosti uredništva, da preživi na trgu, dolg povzpne na tri, štiri milijarde evrov, časopis pa se znajde na smrtni postelji. Bi se v tem primeru država odzvala?

Ni se vam treba naprezati: v času, ko Italija in Evropa razpravljata o tem, ali bi morali davkoplačevalci reševati neki mali, inteligentni, neodvisni levi časopis, je italijanska država za poldrugo milijardo evrov odkupila skoraj tri milijarde in pol vredne obveznice BMPS, Bance Monte dei Paschi di Siena. Najstarejša banka na svetu, ustanovljena davnega leta 1472, se je z večmilijardnim dolgom prav tako znašla na smrtni postelji, a je v tem primeru Montijeva vlada brž priskočila na pomoč kot rešiteljica.

S poldrugo milijardo davkoplačevalskih evrov, ob zaprtju štiristo podružnic in štiri tisoč petsto delovnih mest, bo banka, vsaj tako upajo, odplačala dolgove in okrepila kapital. V italijanski vladi ta del novice mi je bil najbolj všeč menijo, da je banki treba pomagati, ker je priznala, da ne more pridobiti kapitala zasebnih vlagateljev, zaradi izredno negotovih razmer na trgu v kontekstu poglabljanja krize v območju evra.

Prevedeno v jezik laične ekonomije, vodstvo banke je priznalo, da je nesposobno preživeti na trgu.

Ali ni zanimivo? Ko isto prizna uredništvo malega časopisa velikega družbenega, torej kulturnega in civilizacijskega pomena torej da ne more pridobiti kapitala zasebnih vlagateljev, zaradi izredno negotovih razmer na trgu v kontekstu bla bla bla , potem je to financiranje njegove nesposobnosti, da preživi na trgu. Ko pa je preživetja na trgu nesposoben pohlepni finančni velikan, ki ga zanimajo samo dobiček in dividende, se država naenkrat obnaša družbeno odgovorno.

V banki Monte dei Paschi di Siena nimajo vsi enakih plač kot pri Il Manifestu. Slabo plačane uslužbenke za okenci te dni čakajo odpovedi, medtem ko so vodilni in uprava, nota bene odgovorni za njen propad, brezvestni bogataši, ki se vozijo v ferrarijih in živijo v vilah z videonadzorom: oni nimajo prav nobene družbene odgovornosti in prav nič jih ni strah za svojo prihodnost. In niti v enem trenutku jim ni prišlo na misel, da bi kot novinarji Il Manifesta delali brez plač, samo da bi rešili podjetje. Jim ni bilo treba.

Zgodba iz Italije bi se lahko zgodila kjerkoli v Evropi, pravzaprav se kjerkoli v Evropi tudi dogaja. Neoliberalna pravljica se je razblinila, trg se je izkazal za nezanesljivega in nesposobnega, da regulira samega sebe, države pa se obnašajo odgovorno samo do bogatih.

Komunizem je, to ste najbrž že dojeli, dober samo za kapitaliste.