Za nas, ki v Sloveniji živimo in delamo, je pomembno, kaj nam bodoči izid parlamentarnega glasovanja prinaša dolgoročno. Glede na to, kako bomo živeli, kakšen standard bomo imeli in kakšne bodo naše možnosti za demokratično sodelovanje pri odločanju o pomembnih družbenih vprašanjih. Trdim, da bi z zavrnitvijo fiskalnega pravila državni zbor sprejel najboljšo mogočo (zgodovinsko) odločitev, ker bi zavrnil, da se neko dvomljivo in ideološko obarvano pravilo ekonomske politike postavi na ustavni piedestal.
Obveznosti iz fiskalnega pakta so že izpolnjene
V prvi vrsti nas (verjetnejša) odločitev naših parlamentarcev ne bo spravila v nobene težave na mednarodnem področju. Pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju (fiskalni pakt) smo že ratificirali. Fiskalni pakt že sam po sebi vsebuje fiskalno pravilo za članice Evropske unije, katerih valuta je evro. To je celo nekoliko milejše od našega predloga ustavne spremembe. Za rešitev iz fiskalnega pakta je značilno, da sloni na dveh stebrih. Prvi je zahteva po tem, da letni ciklično prilagojeni strukturni proračunski primanjkljaj srednjeročno ne presega 0,5 odstotka bruto družbenega proizvoda (BDP) oziroma 1 odstotka BDP pri malo zadolženih državah, razen v primeru izjemnih in neobičajnih okoliščin. Drugi steber je zahteva po postopnem zniževanju čezmerne zadolženosti držav (nad 60 odstotkov BDP). Fiskalni pakt je določil, da morajo države podpisnice njegova pravila v notranjem pravu uveljaviti kot "določbe zavezujoče in trajne, po možnosti ustavne narave", vendar je dopustil celo možnost, da se "kako drugače zagotovi" spoštovanje pakta v nacionalnih proračunskih postopkih.
Fiskalni pakt še ni stopil v veljavo (potrebnih je dvanajst ratifikacij). Ko bo do tega prišlo, bo ugotovljeno, da je Slovenija izpolnila svojo domačo nalogo: sprejela je zakon o ratifikaciji fiskalnega pakta kot mednarodne pogodbe. V slovenskem pravnem redu so ratificirane mednarodne pogodbe pod ustavo, vendar nad navadnimi zakoni, ki morajo biti s takimi mednarodnimi pogodbami skladni. S tem je spoštovanje fiskalnega pakta v naši državi ustrezno zagotovljeno.
To, da fiskalno pravilo skoraj gotovo ne bo zapisano tudi v ustavi, torej ne pomeni kršitve slovenskih mednarodnih obveznosti. Prej nasprotno, celo koristno je. Fiskalno pravilo bo tako namreč uveljavljeno prav toliko - in nič bolj - strogo, kot to zahteva mednarodni sporazum evrske skupine. S tem se Slovenija izogne radikalnosti domačih predlogov in je v celoti "priklopljena" na evropski vlak, za katerega pa ni povsem jasno, kam bo zapeljal. Ne more biti namreč izključeno, da se ne bo fiskalni pakt zaradi odpora nekaterih pomembnih članic EU še spreminjal in bo omehčana trdota prvotnih proračunskih omejitev. Ni mogoče izključiti niti tega, da se ne bo po zaslugi vodilnih sil nekoč izoblikovalo tiho soglasje, da fiskalnega pakta ni treba izvajati tako strogo in dosledno, kakor je zapisan. Takšno soglasje je včasih obstajalo glede najvišjega dopustnega primanjkljaja v višini 3 odstotkov BDP, kar pravo Evropske unije ureja že daljši čas. Ker z izjemo Grčije današnja visoka zadolženost evropskih držav ni posledica zapravljive proračunske politike, pač pa reševanja finančnega sektorja in ekonomske krize, omenjeno tiho soglasje niti ni imelo negativnih posledic. Če pa bo fiskalno pravilo zapisano tudi v ustavi, se ga bo v prihodnosti zaradi zahtevane dvetretjinske večine glasov vseh poslancev skoraj nemogoče znebiti, tudi ko očitno ne bo več ustrezalo potrebam družbe in gospodarstva.
Tri napake liberalnih ekonomistov
Značilno je, da obstaja ostra ločnica med ekonomskimi in pravnimi strokovnjaki glede sprejemanja fiskalnega pravila kot ustavne materije. Ta ločnica poteka delno po politični liniji, delno po pripadnosti različnim ekonomskim šolam. Že brez spuščanja v vsebino teh pogledov pa se zastavi neko vprašanje. Ali je res dopustno postavljati na ustavno raven pravilo fiskalne politike, če temu nasprotuje celotna evropska levica in leva sredina? Je to smotrno, če manijo osredotočanja samo na rezanje primanjkljajev obsojajo celo takšni ekonomski strokovnjaki, kot so Paul Krugman, Paul de Grauwe in Joseph Stiglitz? Ustava je vendarle skupek najbolj osnovnih in temeljnih družbenih vrednot, glede katerih obstaja splošno soglasje. Za fiskalno pravilo to očitno ne velja.
Slovenski liberalni ekonomisti pri razpravi o fiskalnem pravilu pozabljajo na tri pomembne stvari.
Prva je ta, da naj bi bile ustavne rešitve izrazito trajne. Ne nujno "večne", to bi bilo naivno pričakovati. Vsekakor pa je treba biti pred spremembo ustave prepričan, da bo nova ustavna rešitev zelo verjetno zdržala vsaj nekaj desetletij, in to brez prekinitve. Za prepoved mučenja in za ustavno varstvo družine si to upam trditi. Za primernost izrazito restriktivne fiskalne politike pa nikakor. Nič ne pomaga, če fiskalno pravilo vendarle omogoča določene minorne proračunske primanjkljaje. V državnih ustavah (ali drugih podobno težko spremenljivih aktih) ne sme biti togih, "v laboratoriju" določenih izpeljav, ki bi trajno onemogočale višje primanjkljaje, kot jih dopušča neka arbitrarno navržena matematična formula. In to tudi v primeru, če bi se celotna prihodnja ekonomska stroka in vladajoča politika strinjali, da so ti primanjkljaji vzdržni in potrebni. Od domačih liberalcev slišimo veliko o tem, da je proračunska vzdržnost nujna za izhod iz sedanje krize. To je lepo in prav, vendar ne slišimo veliko o tem, zakaj fiskalno pravilo sodi za vse večne čase v ustavo.
Druga napaka, ki jo delajo nekateri ekonomisti, je nenehno podpihovanje nezaupanja v politike kot skrbne varuhe javnih financ. Fiskalno pravilo pomeni prav to: znatno in trajno izključitev dnevne politike iz odločanja o proračunskih zadevah. Iluzorno je misliti, da bo srednjemu in nižjemu sloju koristilo, če še odločanje o javnih financah de facto prevzamejo neoliberalni ekonomisti v fiskalnih svetih, centralnih bankah in podobnih telesih. Demokratični deficit (izključitev politike) na področju monetarne politike je že pripeljal do pretiranega poudarjanja nizke inflacije na račun boja proti brezposelnosti, obenem pa očitno ni preprečil druge najhujše finančne krize v sodobni zgodovini.
Tretja napaka ekonomistov, ki podpirajo fiskalno pravilo, je najhujša. Očitno ne verjamejo v to, da mora biti ustava politično nevtralna, da mora biti le okvir, znotraj katerega obstaja taka ali drugačna verzija kapitalizma, ki jo pač podpira trenutna politična večina. Idejo uravnoteženega proračuna je treba gledati v njenem današnjem družbenem kontekstu. Živimo v svetu relativno nizkih davkov (v primerjavi s stanjem v obdobju 1945-1975) in zaradi davčne konkurence držav bo davčno breme, zlasti najpremožnejših, v prihodnosti vse nižje. Proračunski prihodki bodo torej v dogledni prihodnosti omejeni. Zato ustavno fiskalno pravilo dejansko pomeni ustavno zapoved majhnega javnega sektorja. To pa pomeni, da relativno rigidno fiskalno pravilo dopušča le eno različico kapitalizma: ekstremni liberalizem s plačno represijo, krčenjem sociale ter javnim sektorjem, ki se mu kar vrti v glavi od udarcev, ki padajo z vseh strani.
Navidezno strokovna stališča imajo praviloma močno ideološko podlago. To velja tudi za odpor proti primanjkljajem in javni porabi.
Veliki poljski ekonomist Michal Kalecki je v slovitem eseju Politični vidiki polne zaposlenosti (1943) zapisal, da so že v času velike depresije poslovni interesi močno nasprotovali poskusom povečati zaposlenost z javno porabo, čeprav bi to očitno koristilo tudi njihovim dobičkom. Ko se država nauči spodbujati gospodarsko rast s primanjkljaji, to pomeni, da glede problema zaposlenosti ni več odvisna od kapitalistov in ji ni treba več paziti na to, da bo s svojimi predpisi in ukrepi spodbujala zgolj in izključno zaupanje zasebnih investitorjev. Socialna funkcija doktrine "vzdržnih javnih financ" je torej ta, da postane stopnja zaposlenosti odvisna izključno od kapitalu prijazne družbene klime.
Pomislite na to, ko boste naslednjič poslušali modrovanja nekaterih profesorjev ljubljanske ekonomske fakultete. Čaka nas vroča politična jesen, ko bodo določeni domači krogi namenoma poskušali poslabšati zaupanje v Slovenijo na finančnih trgih, da bi se tako ustvarila primerna histerija, ki bo pomagala zapisu fiskalnega pravila v ustavo.
