Zgodba se je začela že v otroštvu, ko so mu začeli rasti zobje in si je razgrizel skorajda pol jezika, niti enkrat pa ni zajokal. Takrat so starši vedeli, da je z njihovim otrokom nekaj hudo narobe. Zdravniške preiskave so to potrdile.
Sošolci so ga nagovarjali, naj se poškoduje
"S plamenom so mi žgali stopala, nato so mi v hrbtenico potiskali igle. Odzval se nisem ne na eno ne na drugo,“ je pojasnil Pete. Mladenič namreč trpi za redko boleznijo, kongenitalno analgezijo, pri kateri oseba ne čuti fizične bolečine. Ker se je neprestano poškodoval, je nehal obiskovati šolo. Nevarnost je bila toliko večja, ker je njegova bolezen zabavala sošolce, ki so ga nagovarjali, naj se namerno poškoduje.
"Ko je v razred prispel kak nov učenec, so ga nagovorili, naj se tepe z menoj. To je bila nekakšna preizkušnja zanj. Vedno so mi govorili – 'morda ne čutiš bolečine, a ko končam s tabo, jo zagotovo boš'. To mi je bilo zelo smešno, saj se ni nikoli zgodilo,“ se z nasmeškom na ustih Steve spominja šolskih dni.
Boji se notranjih poškodb
Čeprav se življenje brez bolečine sprva morda res zdi čudovito, pa Steven zagotavlja, da ni tako. "Srečen sem, da je pri večini mojih poškodb šlo za zunanje, vidne rane. Najbolj se bojim notranjih. Če se mi na primer razlije slepič, ne bom ničesar čutil, bo pa moje življenje ogroženo,“ je priznal nekaj, česar se boji.
S podobno težavo se je boril tudi njegov starejši brat Christopher, a je za razliko od Stevena imel občutek za dotik, čeprav sta bila oba brez receptorja za bolečino. Ker je imel že pri 20-ih težave s hrbtenico, so mu zdravniki povedali, da bi lahko kmalu pristal na invalidskem vozičku. Vsega je imel dovolj in si kmalu zatem vzel življenje.
