Sicer je desetdnevni program razrezan v že ustaljene koncepte, predvsem glasbenega - Muzika na Starem trgu, ki obsega vse od etna, jazza, flamenka, šansona pa do rocka - in gledališkega, imenovanega Teater v galeriji, kjer vodja festivala Jasmina Kožar izpostavlja dvakrat nagrajen Primer Inge M. v produkciji Škuc gledališča. Na ogled bodo postavljene tri razstave, na raznovrstnih ustvarjalnih delavnicah bodo na račun prišli tako otroci kot mladi, filmski program pa bodo zapolnile projekcije treh dokumentarcev. Festival, ki je tokrat posvečen 40-letnici delovanja gostiteljev, torej Društva Škuc, bo standardno lokacijo vselej zavzemal med 17. in 23. uro.
Nocoj odpirate jubilejno, deseto izvedbo festivala. Ali ob tej priložnosti pripravljate kaj posebnega?
Žal si zaradi finančne situacije nismo mogli privoščiti ničesar, kar bi res posebej izstopalo, a smo ohranili enak koncept kot prejšnja leta. Tokrat nismo mogli ponuditi niti nove scenografije, temveč smo reciklirali kar staro ulično čitalnico. Programa pa nismo osiromašili, temveč smo po številu dogodkov, teh letos ponujamo več kot 40, celo presegli lansko izvedbo. Program smo načrtovali z vso skrbnostjo. Povečali smo denimo število delavnic, ki so izjemno priljubljene tako med najmlajšimi kot nekoliko starejšimi. Kot novosti pa lahko omenimo navezavo festivala na zdravstvo ter tri pesniško-glasbene performanse. Enega teh bo ponudil Aleš Hadalin, ki je na festivalu nastopil že pred desetimi leti.
Pred desetletjem pa je bil najbrž festival še precej bolj skromen kot danes…
Seveda, tedaj je zajemal le tri dni, ponudili pa smo tri dogodke na dan. Število dni se je nato počasi večalo, vse dokler nismo prišli do sedanjih desetih dni s po štirimi ali petimi dogodki dnevno.
Vas kljub temu veže kaj nostalgije na tiste začetne čase?
Težko je reči. Mogoče malce pogrešam to, da smo takrat delovali kot manjša ekipa in je bilo dogovarjanje enostavnejše. Proces koordiniranja pa je sedaj zahtevnejši tudi zaradi večjega števila dogodkov. Poleg tega smo si včasih lahko privoščili nekoliko bolj uveljavljene glasbenike. Dandanes je zaradi krize oblikovanje programa precej težavnejše, a še vedno vztrajamo pri tem, da festival za obiskovalce ostaja v celoti brezplačen. Seveda pa si želimo, da bi lahko dodali še kakšen dan programa.
Pri večini brezplačnih festivalov se kaže trend, da iz leta v leto dobivajo več obiskovalcev, medtem ko zaradi pomanjkanja financ le s težavo širijo svoj program. Bi problem morda rešila uvedba simbolične vstopnine?
Že od vsega začetka je bil naš namen, da kulturne vsebine ponudimo tudi tistim, do katerih sicer ne pridejo prav pogosto ali si jih ne morejo privoščiti, kar v današnjem času ni redkost. Velikokrat slišimo, da je predvsem brezplačen program za otroke, še posebej delavnice, izjemno dobrodošel. Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport sicer pravijo, da bodo v prihodnje ljudje pač dobili kakšen dogodek manj, ampak zdi se mi zelo narobe, da bi ljudi v teh kriznih časih prikrajšali še za kulturo. Zavedamo pa se, da bomo tudi sami v naslednjih letih najbrž primorani iskati kakšno tržno nišo, morda v smislu gostinske ponudbe, kar pa bo terjalo še več birokracije in organizacijskih sposobnosti.
Ker večina dogajanja poteka na ulici, je bilo treba že doslej izkazovati visoke tehnične in organizacijske sposobnosti. Koliko časa običajno traja, da ulico spremenite v gledališče ali kinodvorano?
Ker je treba prizorišče pripravljati vsak dan znova, saj v času, ko ni dogajanja, ne smemo ovirati ulice, postavljanje vse potrebne opreme poteka vsaj dve uri pred dogodkom, še nadaljnji dve uri pa potrebujemo za pospravljanje. Za en festivalski dan bomo letos Stari trg ozeleneli s travo, na kateri bo modna revija. Vedno namreč veliko delamo na tem, da nastopajočim ponudimo atraktivno sceno, vendar vsem željam seveda ni mogoče ugoditi. Že ko smo v fazi sestavljanja programa, razmišljamo o tem, da povabimo goste, ki se lahko vključijo v ta specifični prostor. Ne moremo si privoščiti takšnih, ki so preveč glasni ali terjajo preveliko tehnično zahtevnost. Gledališke predstave, ki zahtevajo večjo koncentracijo igralcev in gledalcev, pa običajno preselimo v Galerijo. Tja ali na pokrito dvorišče Škuca se dogajanje prestavi tudi v primeru slabega vremena.
Se je zaradi vseh omenjenih tegob že kdaj porodila ideja, da bi se preselili v notranjost in se preimenovali v festival Dobimo se v Škucu, ali je dogajanje na ulici zaščitna znamka, ki se ji ne gre odreči?
Prioritetno želimo čim več programa ohraniti na ulici. Ko smo snovali festival, je bil naš motiv ravno ta, da se vživimo v poulično kulturno dogajanje ter da oživimo staro mestno jedro, saj je bil Stari trg pred desetimi leti nekakšen repek, kjer se ni nič posebnega dogajalo, čeprav se je zadnje čase tudi na tem mestu vzdušje razživelo. Sicer pa ulica za oblikovalce programa vedno predstavlja izziv, saj je pretočna in k dogajanju lahko zvabi vsakega mimoidočega, čeprav le za nekaj minut.
Ljubljanske ulice iz poletja v poletje zavzema vse več tujih turistov. Snujete program tudi z mislijo nanje?
Kjer je le mogoče. Poskrbimo denimo za angleške podnapise filmov ali da delavnice vodijo mentorji, ki znajo tudi angleško.
Vse več pa je konkurenčnih brezplačnih festivalov ali enodnevnih dogodkov. Vam obiskovalci kdaj prišepnejo, zakaj se radi dobijo pred Škucem?
Da, veliko jih pravi, da je na Starem trgu posebna energija. Poleg tega jim je všeč, da se tu prepletajo generacije, saj vedno poskrbimo, da se lahko aktivnosti udeležijo celotne družine. Otroci recimo obiščejo delavnico ali se srečajo z lutkami, starši v miru berejo knjigo, si ogledajo razstavo, kasneje pa skupaj prisluhnejo koncertu ali pa mogoče preprosto poklepetajo s kom, ki ga že nekaj časa niso srečali.
